Pa po lojtrci gor, pa po lojtrci dol

V prejšnjem tisočletju, ne več kot pred kakšnimi 10 leti, je po radiu bila popularna pesem, ki je šla nekako tako: "Pa po lojtrci gor, pa po lojtrci dol." Pesem je sicer namigovala, da je mladenič šel k svoji dragi, takrat ko mu je na uho še šepetala Slavček in ne čez leta, ko je postal Sulc, in sicer po lojtrci, do gornjega nadstropja v toplo 'kamrco'. Zjutraj še v mraku pa slovo od dekleta, pa po lojtrci dol. V mislih nimam nič pregrešnega, da se razumemo. S psom se odpraviva do bližnjega travnika. Pa meni se ne ljubi psa po ulici peljati na okoli, pa mimo spuščenih, bolj ali manj podivjanih psov. Na cesto ga ne upam spustiti, ker še ne zna ob nogi iti, pa psi bi lahko bili prevelik magnet. Tako da čez sosedovo ograjo postavim lojtrco, se skobacam čez njo. Nato pa pri ograji počakam kužka, ki se po ograji že vzpenja za mano. Ga dvignem in dam čez ograjo. Sva že na travniku in že dirjava po pokošeni travi. Pravo veselje. Pa tale moja vaja z lojtrco bi lahko prav prišla, ko bodo sosedove češnje zrele. Žal sem letos že zamudil, do naslednjega leta pa imam še veliko časa za vajo.

Iz roke svinjarijo grabil

Ko se s psom naigrava, leže in takrat je čas, da se odpravim v senco za hišo, sedem na klopco in vzamem v roke list papirja, pisalo ter naredim osnutek za novo zgodbico bloga. Ko mali vidi, da imam v roki list papirja, sede pred mano in čaka. Šumenje papirja je za njega prav neverjetno zanimivo. Ker imam več listov skupaj, da lažje pišem, enega zmečkam v obliko žogice in ga vržem kot žogo. To je veselje, večje od gumijaste žoge. Kupček papirja trga na vse možne načine, se valja po travi ter leže, trga naprej, vstane nadaljuje s trganjem in žvečenjem. Ko je papirček na drobne kose raztrgan, ponovno pride k meni, sede in čaka. Ponovim zgodbo, zmečkam list, naredim žogico ter vržem. Tole se da kar nekaj časa ponavljati. Po tem pa se kuža naveliča, takrat je igranja zanj konec. Takrat se začnem jaz igrati. Če bi bil kuža 'mali mulc' bi rekel, da greva sedaj pospraviti. Pa sprva mislim, da bom sam pospravljal, vendar kuža pod noge in roke in ravno tisti papir, ki ga poberem, bi rad on v usta sklačil. Pa dečko, tam je cel kup smetja, pa bi ravno rad iz moje roke svinjarijo grabil.

Čakam, da se vrne "fujter majster"

„Ti kar skači, jaz pa bom v miru 'papical'.”

Z Mokom sva začela vaditi vajo "stoj". To na začetku zgleda zelo zahtevna naloga za psa, še posebno, če se je lotiš brez posladkov. Ta vaja za psa ni pretirano prijetna, ker mora čakati na mestu, ko se jaz sprehajam. Kuža bi rad tekel za mano, se igral in ovohaval okolico. 'Postopek' začnem tako, da dam najprej psa sesti, mu dam posladek. Ga dam leči in mu dam ponovno posladek. Nato z umirjenim glasom rečem: "Stoj", stopim korak dva nazaj in takoj v njegovo smer. Pes ne sme vstati. Za prvič je bilo dovolj, da sem naredil samo korak, dva in takoj k psu. Ga pohvalim, rečem "stoj". Tokrat mu dam dva posladka, to pa zato, ker bom naredil še kak korak več in v tem času kuža grize ta dva posladka. Zagotoviti moram, da mu hrane ne sme zmanjkati, da vajo ne bi občutil kot neprijetno. Ko se približam, mu vedno dam posladek, vendar odvisno kako daleč grem. Dlje grem, več posladka. Ko se oddaljujem vedno iztegnem roko in prste narazen, nekakšna policijska drža za 'stoj prijatelj'. Po treh dneh sem tako daleč, da lahko psa zapustim in se mu skrijem za tri sekunde. Pes pa med glodanjem briketov prijetno čaka, da se vrne "fujter majster".

Zločin in kazen

Od časa do časa se vedno zgodi, da veliki raziskovalec kakšno neumnost ušpiči. Teh neumnosti pa je cel kup od hoje po vrtu, do grizenja cevi za zalivanje vrta, hoja po stopnicah, skoki na grmičevje in tako dalje. V zadnjem času pa sem opazil, da je izredno rad na vrtu in da koplje po vrtu in nekaj jé. Pa jaz vprašam doma, če je kdo kaj na vrt dal, pa zvem, da so na vrt potrosili neko gnojilo. Pa saj ni čudno, da je to zanj pravi magnet. Sedaj se vprašam, kako psa spraviti iz vrta ali pa kako mu preprečiti, da ne bo tja silil. Ideja, da z metlo skačeš za psom in ga podiš z vrta, je slaba, ker potem psu delaš še večje veselje, hkrati pa mu daješ razlog, da se te boji. Razmišljati moram tako, da sem jaz bolj zanimiv od vrta. Tako da ga vedno, ko ima namen se odpraviti na vrt, pokličem in začnem tečt. Ko steče k meni, mu dam sladek posladek. Eto, pa se bolj zanimiv kot vrt. Vsa ideja stoji za tem, da po 'zločinu' ne sme biti kazni, ker to kazen lahko kuža povsem napačno razume kot 'ta stari že zopet gnjavi'. Skušam pa vse narediti, da do 'zločina' sploh ne pride in da sem jaz vedno bolj zanimiv kot drugi magneti. To pa pomeni, da sem neprestano zabavljač. Če bo šlo tako dalje, se lahko zaposlim še v kakšnem cirkusu.

Terminator: "I'll be back"

„'Prostor'. Ni problema.”

Danes je bilo peklensko vroče, tako da je pes kar precej dneva prespal. Ko se je zbudil, je iskal senco, tako da do večera nisem vedel ali je kuža še pod vplivom cepljenja ali pa ga daje poletna vročina. Pa jedel je tudi manj, kot običajno. Dober znak pa je, da je pil vodo kot žolna. Kar hlastal je po vodi. Sem moral paziti, da sem svežo vodo sproti prinašal.

„'Sedi'. Mala malica.”

Malce zdolgočasen čakam na večer, ker podnevi zaradi vročine od psa kaj prida ni za pričakovati. Malenkost se bojim, da bo pes še nekaj časa 'zaspani planšar' in da najino zabavno učenje še ne bo nekaj časa na sporedu. Včeraj je kazalo, kot da je pes vse vaje pozabil. Res žalostno za videti. Ko pa pride večer, ta mali glavo pokonci, začne ovohavati sem ter tja, skakati po dvorišču in nato me pogleda kot Schwarzenegger v filmu Terminator 2 in mi sporoči "I'll be back" (vrnil se bom). Moj kuža se je vrnil! Prava veselica, odziva se na hrano. Ponovila sva vaje: "sem", "sedi", "prostor", "gremo"... pa ta mali ima vse v spominu. Pa vajo "stoj", ki mu je pred cepljenjem delala težave, je danes delal brezhibno. Danes sem res vesel, da si je Moko opomogel in da vse, kar sva se učila, da je delal skoraj brezhibno. Mogoče pa se ni vrnil Moko, ampak njegov dvojnik "memory chip". Zdaj pa že pretiravam...

Ole

„Jaz sem bik. Ole, ole...”

Cepljenje je psa precej zdelalo. Ko pa se je po dobri uri naspal, pa mu šola ni šla najbolje. Očitno mu danes ne leži nič drugega, kot pa kakšne neumnosti. Danes bi on samo opazoval, kako se sosedovi otroci kopajo, skačejo in vriskajo v bazenu. Sem ter tja šel do žoge, jo grizel, tako da je malce živce paral. Potem pa se prikrade do moje noge in začne nagajati z grizenjem. Tole njegovo grizenje, on dobro ve, da meni ne odgovarja. Tako ko rečem "fuj", skoči stran in ušesa usmeri proti hrbtu ter šiba v krogu. Se ustavi in zopet približa proti meni. Jaz sem seveda bolj trmast kot on. Pa ne morem kar naprej "fuj", ker bolj ko to pravim, več veselja mu dajem.

„Da se razumemo. Žoga je moja.”

Tako da ga najprej z žogo zamotim, vendar se le-te precej hitro naveliča. Tak je ko mali "froček", ko vsaki dve minuti že nima več zanimanja za igračo. Hoče novo. Pa eto, sem od zadnjič imel zunaj še odejo, s katero psa brišem, ko ga skopam. Pa tole bo veselica. Danes se pa greva bikca. Zložim odejo na polovico in "ole". Moko je novo igro sprejel z veseljem. Skače za to odejo kot mali bikec. Potem sem pa ga malo zamotal v odejo in potem se je na vse "pretege" kobacal, da je spravil odejo s sebe. Pa je imel dovolj? Kje pa, to je šele začetek nove igre. Tole omotavanje in odmotavanje ter igra bikca so današnja poslastica številka ena. Pa še noge nimam nič "pogricljane".

Ceplenje. Ne počutim se dobro

„Ej stari, danes mi daj mir.”

V petek sem psa peljal na cepljenje proti pasji kugi in drugim otroškim pasjim boleznim. To je pač pametno narediti, da ne bi od kakšnega psa staknil kakšno bolezen. Majhen kuža je kot dojenček precej občutljiv. Pes je bil izredno živahen. V ordinaciji je prevohal vse, kar se je prevohati dalo. Ordinacije imajo že tako in tako zame precej močan in poseben vonj, za psa pa je to bila neka veselica, ker je vse ovohaval zelo skrbno, pa za mene se kaj

„Kaj, sedi??? Se mi ne ljubi.”

prida ni zmenil. Tako je dobil injekcijo, malce zajokal in že sva odkorakala proti avtu in takoj domov. V petek je kuža bil še precej živahen, kot vsak drug dan do sedaj. V soboto in danes v nedeljo, pa je kuža kazal očitne znake utrujenosti. Precej je poležaval in običajno enkratno popoldansko spanje, se je sprevrglo v trikratno popoldansko spanje. Ko sem mu dal hrano, je malce povohal in se ulegel nazaj. Je pa hudič, ker je pes še drisko staknil, pa ne vem ali od cepljenja ali je kaj na dvorišču zanimivega "pobasal". Tako da sem hočeš nočeš ta riž mu pred "kljun" tiščal, tako da je potem le odprl gobček in "popapical". Se prav opazi, da ima "okice" precej steklene oz. solzne. Pa ko ga kličem, me kaj prida ne uboga. enkrat pride, drugič se mu že več ne ljubi. Pa tole upam, da bo čim prej minilo, ker jaz si nisem nabavil zaspanega planšarja, ampak ovčarja. Halo Moko, ovce, gremo...

Mali tat

„Hej, Miško. Zakaj pa tale z roko maha?”

Po kakšnih dveh tednih sva zopet obiskala sodelavko, ki ima tibetanskega španjela. To sva storila zato, da se bo moj kuža čim bolj socializiral s psi. Če je ob zadnjem obisku bil moj kuža večji za prst, je bil sedaj že dvakrat večji. Prav osupljivo. Šele sedaj vidim, kako moj kuža hitro raste. Psa sta tekala eden za drugim, da se je kar kadilo za njima. Najprej je moj kuža bil spredaj, pa ga je na vso silo hotel španjelček vohati, tam ko psom precej diši, ljudem pa smrdi ko kuga. Nato se moj kuža ustavi, se obrne in zamenjala sta vloge. Sedaj moj kuža

„Jaz tat? To pač ne.”

lovi španjela. Nato moj kuža že malo grize in se postavlja pokonci. Tace da na njegov hrbet in začne se malce obojestransko grizljanje, vendar brez lajanja in večje agresivnosti. Čez čas se psa umirita in vsak zase začne ovohavati okolico. Tole seveda mojemu kužku ni bilo po godu, ker mu je hitro postalo dolg čas. Se odkobaca do španjela in mu pod zobe gleda, kaj grizlja. Španjelček je grizljal drevesno lubje, ko mu iz gobčka pade lubje, Moko hitro zgrabi in odnese stran. Pa tole še ni bilo vse. Se hitro vrne in zopet gleda pod zobe. Španjel je našel novo igračo in ko mu le-ta pade izpod zob Moko hitro zgrabi in že drugič odnese stran. In tako je moj kuža postal tat. "Delat se spravi lenoba lena. Da ne bo še policija k nam hodila."

Počakaj me, jaz grem na WC

Ko sem po par ur skupaj s psom zunaj, hočeš nočeš pokliče mati narava. Zunaj ne želim zalivati marjetic, da ne bi izpadel kot razkazovalec. To bi bilo sranje, da bi kakšen mimoidoči ali mimoidoča imela še kakšne psihične travme, ko bi videla, gospodiča brez hlačk. Da ne dajem psa za vsako figo v pesjak, psa nesem po stopnicah navzgor in ga v ležeči položaj postavim pred vrata. Po stopnicah prvih šest mesecev ne sme hoditi, da si ne poškoduje kolkov. Ležečemu pred vrata rečem "čakaj" in mu po zelo dobrem nasvetu vzrediteljice, dam od pet do deset posladkov, odvisno pač od pritiska v mojem "rezervoarju". Pes pa mora povezati, da je "čakaj" nekaj lepega in sicer mala hitra malica in ne nekaj slabega in sicer odhod vodnika ter vprašanje ali se bo sploh vrnil. Moko lepo gloda te drobne kosti in v hipu sem že nazaj. Ko se vrnem, me sploh kaj prida ne pogreša, pa še lepo leži in griclja te kosti. Pravo veselje, končno je sam v velikem veselju. Potem pač jaz samo čakam, na nov klic, kadar koli že bo.

Jaz sem volk in kdo je v kardelu pod mano

„Takole 'na drobno' te opazujem.”

Povsem normalno za majhnega psa je, da vsak predmet, ki ga vidi, vtakne v gobček in ga obdeluje z žvečenjem. Je pa seveda malce nadležno, ko želi "gricljati" mojo roko ali nogo. To mi seveda ni všeč, kam bom pa prišel, če me bo ta mali grizel - možno, da v ambulanto, ko bo ta mali postal veliki. Tako da grizenja ne odobravam. Sedaj sem ugotovil, kako dolgo mu je všeč, če ga božam in kdaj bi se začel z zobki igrati. Takrat se vstanem in ga zamotim z žogo. Je pa malce bolj nadležno,

„Zdaj pa mi že presedaš.”

če svoje zobke brusi na majhnih sosedovih otrocih. Otroci pa takšne nežne ugrize razumejo kot bolečino in se ali začnejo jokati ali pa kričati. Ta proces grizenja je povsem naraven, ker se pes v krdelu rangira, kdo je njemu nadrejen in kdo podrejen. Podrejeni se seveda podrejajo z jokom, kričanjem itd. Takrat pa ima pesek seveda še večjo veselje, ker pleza po lestvici navzgor. Tako kot imajo veselje ljudje, ko enkrat pridejo do obilnejšega korita. Psa skušam odvrniti od grizenja z "fuj" ali pa "ne sme" in ga zamotim z žogo. Moram pa biti hiter, da ne bi iz hlačk pritekla kakšna vodica. Psu pač moram dopovedati, da je hočeš nočeš zadnji v kardelu in da pač grizenje zanj ne obstaja.

Ograja odprta, sosedov pes in Moko

Zjutraj psa po dvorišču malo gor in dol, da teče, da se malo razhodi, ker je potem dopoldan doma in verjetno bolj ali manj poležava. Ponavadi zaprem ograjo in grem k pesjaku. Danes zjutraj pa nisem opazil, da je ograja samo priprta in ne zaprta, kot običajno. Psa malce "špranciram", da skuri odvečno energijo. Pa gre proti vratom, ki so za vogalom. Na razdalji petih metrov pa sosedov pes, ki je že v letih in nima neke posebne potrebe po pretepanju, tako da se niti ne oglaša z lajanjem. Moj mali pred odprtimi vrati počaka, ušesa navzgor, pozorno gleda kako sosedov "oldtimer" za sabo vlečečo se gmoto lenobe in v stoječem položaju čaka. Verjetno je navajen, da čez ogrado pa ne sme. Jaz pridem par sekund zadaj in vidim, da so vrata odprta. Da ne bi šel na ulico in še ga kakšen avto povozil, zažvižgam in rečem "gremo" in moj peso me pogleda ter šiba v mojo smer. Eto si si zaslužil eno veliko pohvalo pa eno posladkano kostko. Pa naj bo dve, ko si že tako priden. Šele na to opazim, da je par metrov vstran lenobni sosedov pes, ki "patrolira" po ulici in čaka, da se ta veliki pes spravi vstran od goneče sosedove psice. Tole mi je bilo zelo všeč, da je bil moj Moko toliko stabilen, da ni zdivjal proti psu na cesto.

Žvižgi in sladek posladek

Ta sladek posladek mi je tako všeč, da sem prav vesel, kakšne čudeže lahko naredi. Ko tega sladka posladka ni bilo, je Moko pač po svoje "špranciral" po dvorišču in če mu je bilo, se je odzval na moj klic, če pa je bilo kaj bolj zanimivega, pa je klic preslišal. Sedaj pa je zadeva povsem drugačna. Ko karkoli rečem, glavo pokonci in če je treba direktno v dir. Pa kaj hočem, sedaj sem začel še samo žvižgati in sploh ni več težav, Moko šiba. Moram le paziti, da ne bo kateri sosed mislil, da žvižgam njegovi ženi. Da ne bo ljubosumja. Od prejšnjega psa imam v glavi kar nekaj različnih žvižgov. Za enkrat redno uporabljam žvižg za "gremo", to je takrat, ko želim, da gre pes v mojo smer, če kje kaj zavoha ali počne kakšne "kozlarije" in želim, da gre stran in proti meni. Drugi žvižg pa je, ko želim, da pride k meni. Sedaj ga nekaj učim, da na žvižg tudi sede. Tole je še sicer v povojih, bova dodela. Sicer ne vem, zakaj bi psu žvižgal, da mora sesti, če mu lahko rečem sedi. Morda za vsak slučaj, če bi me kdaj grlo bolelo ali pa bi bila s psom skregana in ne bi govorila.

'Papica' dela čudeže

Zjutraj sem malce brskal po medmrežju in naletim na zanimivo spletno stran, ki govori o pasji vzgoji. Žal je moj spomin kot švicarski sir, tako da si nisem zapomnil, kje sem to bral. Med celim kupom zanimivih stvari "naletim" na eno prav posrečeno zanimivost in piše v stilu: "V žepu imam cel dan priboljšek in ko pes naredi to, kar želim, mu priboljšek tudi dam." Pa to je revolucija za moje pojme. Jaz sem s sladki posladki delal tako, da sem v žep dal par posladkov in po petih minutah, ko sva v igri naredila nekajkrat sedi, pa več kot štirikrat tako ne gre v tako kratkem času, sem jaz izpraznil žep. Kuža je hitro "pogruntal", da je smiselno biti pozoren le tako dolgo, dokler je žep poln, potem pa lahko po svoje skače kolikor mu je volja. Pa danes sem imel poln žep cel popoldan, ko sva bila skupaj. Pa sem se odločil, da danes ne bova imela pet minut in konec, ampak sedi sedaj, pa sedi čez dve uri in sem, ko se bo meni zaljubilo, pa recimo tri do pet krat v štirih urah. Skoraj vedno, pa dobi sladek posladek. Skoraj vedno pa zato, da ne bi potem zahteval, da za opravljeno delo mora vedno dobiti posladek, torej v stilu: "Jaz sem šef, stari daj mi no že enkrat za jest'." Jaz odločim, kdaj bo posladek in kdaj pa malce več "cartanja". To metodo bi lahko poimenoval: "'Papica' dela čudeže." Kuža pa ne sme "pogruntati", da "papice" enkrat ni več. Pa sem zmagal. Pa še tole sem prebral, zapomniti si je potrebno, koliko dodatnega posladka daš psu med dnevom, da to pač odšteješ od dnevnega obroka, da ne bi potem postal sinko debelinko.

Sladek posladek, res impresivno

Pa danes od včeraj nadaljujem z bolj prefinjeno metodo. Svinski uhelj ni najbolj priročen, ker potem lahko samo enkrat rečem sedi in sva končala za najmanj pol ure. Sem se spomnil, da imam na zalogi še en sladek posladek in sicer neke specialne brikete, ki se jim reče pasji posladek. Pa teh briketov psu nisem dajal, ker je imel drisko, pa nisem želel dajati nove hrane. Tale sladek posladek je v obliki kosti za en odrasli palčev noht in ravno dovolj za dva hitra grižljaja. Pa začnimo danes brez, da mu hrbet dol tišim. Za polovico dlani nabašem teh sladkov posladkov in jih vtaknem v žep. V roki držim le eno mikroskopsko kost in začnimo. Kost dam psu povohati in seveda veselje se začne. Rečem sedi in pes od včeraj ponovi eksplozijo na tla. Res impresivno. Dam sladek posladek in pes ostane na mestu in naredi tista dva kravja grižljaja in je že konec. Me veseli, da se je naučil sesti, še bolj me veseli, da ni bežal po tem, ko sem mu dal posladek, torej nisem jaz hudobni Dedek Mraz. Ja seveda, je poleg "papice" sledil še ena velika pohvala. Tole narediva enih petkrat, potem pa je že tistih pet minut mimo, ki naj bi bil zgornji čas za kakršnokoli učenje mladička. Ne želim, da se naveliča učiti. Morda pa bo v šoli kakšna luštna učiteljica.

Pred mano ni varno češenj zobati

Podnevi od časa do časa poskrbim, da pride kuža ob levo nogo. Nato ga z roko primem na hrbtu pri zadnjih tačkah in ga nežno potisnem navzdol in hkrati rečem sedi. Po tem seveda sledi en koš, pa ne poljubčkov, ampak pohval, božanj in "cartanja". Tako da kuža že dobro ve, da je sedi pač eno veliko veselje. Seveda cel dan nekajkrat to narediva, vedno pa mu pomagam s tem, da ga nežno potisnem proti tlem. Pa pride večer, ura pol devet, ko mora ta mali po risanki spat. No za enkrat še brez risanke. Dam mu posušen uhelj za povohati, tako da mu vzbudim pozornost. Seveda uhlji pokonci, rep sem ter tja, veselje je popolno. Pa si rečem, da vidimo, kaj smo se danes naučili, "Moko sedi". In eksplozija na tla. Pa tako je to, pes obvlada. Pa mu nežno iz gobčka vzamem uhelj in ponoviva vajo. Pa to sem spoznal, da ni bilo najbolj pametno. To je kot bi Dedek Mraz nazaj vzel darilo, ki ga je podaril. Ponoviva vajo in zopet eksplozija. Dam uhelj in pes z veliko hitrostjo daleč stran, se uleže in začne z glodanjem. Potem sem imel pol ure težavo, da sem psa ujel in dal psa v pesjak. Pa sem ustrelil kozla, psa sem tudi naučil, da pred mano ni varno češenj zobati.

Namazan z vsemi 'žavbami'

„Po kopanju lahko 'ujameš' le mojo senco.”

S kužkom sva bila na sprehodu in ker je bila rosa na travi in Moko 'povsod' tako na njivi kot v bližnjem potoku, si sta na kožuh 'pridelala' kar nekaj umazanije. Pa to ni bila samo umazanija od zemlje in potočnega blata, ampak raznorazne drobne travice v obliki bunkic. Zemlja je bila v obliki drobnih zrnc po celem telesu in umazanija kot šopi sprijetih dlak. Po vrhu je imel še žvečilni gumi od včeraj. Odločim se, da se ponovno skopava. Nalijem šampon v vedro, nato mlačno vodo in odnesem v pesjak. Si mislim, tokrat pa bom jaz prebrisan in te ne bom lovil po celem

„Moker sem. Počakaj no, da se posušim.”

dvorišču, da se bova skopala, ampak se bova zaprla v pesjak in zmanjšala količino mojega prepogibanja. Pokličem psa in ker je že vedel, da sledi nadležno mokro opravilo, je na razdalji kakšnih dveh metrov čakal, da bo videl, kaj se v pesjaku dogaja. Stopim do njega in ga odnesem v pesjak. Se obrnem, da zaprem vrata in ops. Moko raziskovalec je med tem časom že prevrnil vedro. In kdo je sedaj prebrisan? Ni kaj vajo je treba ponoviti. Skočim po novo porcijo vode, dodam šampon in ponovno v pesjak. Tokrat pazim, da ne izvede akrobacije. Začnem z umivanjem in se na tiho smejim, kako sem jaz prebrisan, da sem psu omejil gibanje in s tem omogočil hitrejše končanje nadležnega opravila. Moko seveda malce sem in malce tja po pesjaku in nato se domisli, da je pametno skočiti v pasjo uto. In kdo je sedaj pameten? Počakam, da pride ven in do konca kopanja, sem imel eno nogo iztegnjeno proti pasji uti z eno pa skakal kot kenguru. Kuža je pokazal, da je prebrisan in namazan z vsemi žavbami.

Moko ima "nunija"

Preden sem dobil psa, je bilo povsem normalno, da sem zunaj grizljal jabolko in potem vrgel ogrizek v bližnji grm. Sem bil namreč prelen, da bi ga odnesel v "kanto" za smeti ali pa na kompostnik. Najbolj elegantno je samo zamahniti z roko. Sedaj je potrebno precej paziti, ker je neprestano na delu sesalec z globinskim čiščenjem kot bi lahko imenoval kužeka, ki prečesa celotno našo dvorišče in vse kar lahko gre v gobček tudi poskusi in če je vsaj približno užitno, se začne prva stopnja prebavnega procesa - žvečenje namreč. Če se že nekomu zdijo nehigienični ogrizki, kaj lahko še nato rečem o grizljanju polžekov, pa črvekov itd. Pravi gurman (oboževalec dobrih okusov), a ne. Raje ne bom našteval, kaj vse najde raziskovalec, ker se mi že sedaj želodec obrača, čeprav sedim pri miru, da ne bo kdo mislil, da delam kakšne stoje na rokah ali kaj podobnega. Da pa je koš zvrha poln, se je kuža ulegel na žvečilko, ki mimogrede nihče noče priznati, da jo je odvrgel. Tako ima sedaj na sprednji desni tački žvečilni gumi oziroma kot reče moj nečak: "Moko ima nunija", "čigumija" namreč. Še gruntam, kako naj to nadlogo odstranim, se drži dlake kot klop. Upam, da se mi bo posvetila kakšna boljša rešitev kot striženje. Saj vendar dečko ni pudl, da bi ga slekli do nag'ca.

Sem tokrat jaz učenec? Tačko daj

Od časa do časa povsem iz brezdelja se porodi kakšna ideja, kaj novega bi lahko psa naučil. Tako na veliko tuhtam, kaj bi bilo za psa zanimivo. Največje veselje psu predstavlja "griclanje", vse kar mu pride pod drobne šivankini ostrini sorodne zobke. Razmišljam, kaj bi psa lahko naučil z grizenjem. Zatopljen v misel grizljanja, se kot v oblakih sprehajajoč do pesjaka zavem, da sem povsem brez ideje. Moja pamet je prazna. Odprem pesjak, se podzavestno počepnem, da veseljaka "pocrtljam". Med drugim ga pobožam po prsih in ga nežnjo potrptam. Zaradi skakljanja bolj ponesreči kot z namenom potrptam tudi po njegovi desni tački. Veselko dvigne tačko in seže proti meni. Eto ideja je na mizi. Rečem mu: "Daj tačko" in dvignem njegovo tačko ter ga z velikim veseljem pohvalim. Veseljak še poln navdušenja po najinem snidenju, je s tem že vesel na kvadrat, tako da se vrže na hrbet in pričakuje božanje, teptanje in navdušeno hvaljenje. Od psa stopim korak vstran, da ponoviva vajo. Skoči "v zrak", na noge in direktno k meni in že moli taco v zrak, počaka, da se rokujeva in švrk na hrbet. Sedaj se sprašujem ali sem jaz psa naučil dajati tačko ali je on mene naučil, da ga naj "crtljam". Sem tokrat jaz učenec?

Dost' 'mam

„Čakam. Prideš?”

Zgodaj zjutraj ob sedmih greva na sprehod kot ponavadi. Premagujeva vodo pod nogami. Podirava travo na travnikih. Puščava stopinje ob razgonu njive. Občasno naju zmoti nizki let siničke ali vrabčka. Celotno pot hodi kužek kot en liček zraven krave. Večino časa namreč momlja ob moji levi ali desni nogi. Stopi korak naprej pred mano. Vohlja in ostane korak za mano. Sede, da si malo odpočije. Čez čas postane utrujen in rad bi šel domov. Takrat pride na vrsto dost' 'mam. Steče nekaj metrov naprej, se ustavi, pogleda proti meni ali mu sledim in s tem mi pove,

„Počakaj no... Že šibam.”

da bi rad šel domov. Čaka dokler se ne premaknem v želeno smer in nato v zanki nadaljuje operacijo: teči, ustavi in preveri. Ker ne želim, da on vodi mene, ampak jaz njega, občasno menjam smer, tako da steče k meni. Potem mu pustim, da zopet izvaja ustaljen manever. Ko prideva na zadnji travnik, tako da se že vidi domačija, ga vzpodbujam "domov Moko", "greva Moko" in "greva domov". To je znak, da mora sam domov. Občasno se ustavi in preveri, vendar ga vzpodbudim, da teče k domu. Prav veselje ga je gledati, ko izrazi željo po domu in kako mu ugodim. Ga razumem, ker to so sanje vsakega šolarja, ko učitelj zapade v uspavalno temo.

Mišja past

„Mene več ni. Adijo.”

Včasih so rekli, če je šel nek predmet noter, mora iti tudi ven. Nekoč smo doma imeli mišjo past in sicer žičnato v obliki zvonca, ki ima na vrhu odprtino. Značilnost te pasti je, da miška zleze v luknjo, iz luknje pa ne more. Torej uvodna trditev vedno ne drži. Moj mali pamžek, si je danes, med tem ko sem jaz za pol minute skočil v garažo, omislil, da bo malce ovohaval avto pri kolesih. Baje da je na kolesih kar nekaj vonjav, še posebno, če se kakšen nadobudni kuža odloči, da bo kolo pobarval. Po nekaj sekundah zaslišim panično stokanje kužka. Vse kar sem držal v rokah, sem spustil, vse kar je bilo pod nogami sem pohodil, prestavil sem v peto prestavo do konca plin in da vidim, zakaj panično cvili očitno prevelik raziskovalec. Ga vidim pri avtu pri zadnjem kolesu, je imel glavo med kolesom in blatnikom ter na silo vlekel glavo ven. Glava se je zagozdila, panika pa nikoli ne koristi. Sem ga nežno, vsaj tako močno upam, zgrabil za vrat in ga potisnil najprej noter, v nasprotno smer, kot je on želel, nato pa navzgor in ven. Miško sem spravil iz pasti in to brez praske kjerkoli. Panika se je polegla. Sem pa pogledal, kaj se je v tej pasti skrivalo. Našel sem en velik kos sira. Ja, če verjamete v pravljice. Moko je ovohaval prazen nič.

V sili še hudič muhe žre. Skok čez potok

„Da ne bo pomote. Ja, tukaj sem danes šel čez.”

Na najinem jutranjem sprehodu morava dvakrat prečkati za en moški korak širok potok. Voda sicer ni globoka, le za péd, vendar sem do sedaj psa nesel preko potoka in sicer iz dveh razlogov, ker ne zmore sam preko potoka in ker je beli ovčar in ne bi želel, da postane črni ovčar. Napačno! Pes je sposoben priti preko potoka, če mu bom jaz omogočil. Če bo črn, ga bom pa skopal in bo zopet bel. Prideva do potoka, Moko počaka v dobri veri, da ga bom nesel čez potok. Vode se pes ne sme bati, tako da ga pač moram seznaniti z mokroto. Poiščem najlažji prehod preko potoka in skočim. Pes stopi v vodo, začuti mrzloto in mokroto, se malo obotava in nato mašira po najkrajši poti proti nabrežju.

„Mokro, mrzlo in blatno. Pa naj uživam?”

Torej pes zmore. Zgodba postane zanimiva, ko sva se vračala. V nasprotni smeri pa je malce bolj težavno, ker je višina nabrežja malenkost višja. Tudi ni peščene plaže, ki bi se počasi spuščala v globino. Zato ni možno, da bi se kot stare mamike namakal v vodici. Odločiti se moraš ali skočiš ali pa kot on nestrpno prestopaš in momljaš. Jaz pa kar maširam naprej, v dobri veri, da se bo že opogumil. Pes vedno bolj nestrpno že malce joka. V redu, tokrat je malce prezahtevno. Se ponovno približam potoku, tako da je voda tekla med nama. Rečem: "Pridi Moko", še vedno nestrpno prestavlja noge in ker je očitno zaslutil, da ga ne bom prenesel čez potok, je spoznal, da v sili še hudič muhe žre in skočil. "Bravo Moko" in odpujsala sva domov.

Žabe regljajo, ker voz'jo težko

„Plavaj, ti rečem. Za življenje gre. Beli duh.”

Zjutraj malo čez sedmo sva se z Mokom odpravila na bližnji travnik, kjer je manjši ribnik. Je lepo videti divje račke, kako umirjeno drsijo po vodi.

„Tko to tamo pjeva?”

Štorklja pokaže svojo eleganco pri vzletu. Lokvanji kličejo v nebo. Ob ribniku je gozd, kjer ptički žvrgolijo in prav tekmujejo, kdo bo lepše zapel jutranjico. Če malo pomislim, je to prava pravljična idila. Vendar? No dejansko sploh ne vem ali so v ribniku ribe ali samo žabe. Ko sem se približal ribniku, je v moji glavi 'zaigrala' tista ponarodela pesem: "Konjički škrebljajo, ker voz'jo težko," vendar z drobno spremembo besedila: "Žabe regljajo, ker voz'jo težko." Kaj pa vozijo žabe? Pojma nimam. Da se kuža ne bi bal regljanja, sva se večkrat oddaljila in zopet približala, da bi videla, če sploh kaj vozijo ali samo regljajo. Očitno pa je nekaj, na tem regljanju, ker je Moko te žabe previdno poslušal in zraven dajal tonažo v stilu: "ummmm". Ni mu za zameriti, je še mali kuža, ko bo velik, bo znal besedilo na pamet.

'Črni' ovčar. Blaten

„Miško, tuhtam. Črna barva. Kako?”

V ponedeljek sem pamža peljal k sodelavki, da bi se malce z enim normalnim, nepodivjanim psom srečal in se tako začel normalno socializirati s psi. Preden sva šla, sem se malce bal, da bo moj kuža dobil kakšno po glavi od "ta velikega psa". Sodelavka ima namreč tibetanskega španjela po imenu Miško in ko sem ga na zadnje videl,

„On se valja po blatu, da bi bil tako lep kot jaz.”

je bil kar velik kuža, precej večji od mojega 2 meseca starega mladička. Prideva na vas, travnik velik kolikor oko nese. Drobna potka vodi do manjšega ribnika. Moka dam na tla in on lepo mašira za mano. Ko vidi Miška, se veselica začne. Prvič presenečenje, da je moj kuža že dva centimetra večji od "ta velikega". Potem pa to divjanje okoli ribnika pripelje tako daleč, da na enkrat nima več belih nog, ampak temno črna. Ko se malce umiri, opazi, da v ribniku plava kruh, stegne glavo proti njemu in štrbunk v ribnik. Posledica: črni ovčar.

Soldat. Zelen od tetovaže

„Pazljivo grizem. Morda pa ni užitna.”

V nedeljo je bilo končno dovolj lepo vreme, da sem lahko jaz mojega "zlatega" prinašalca skopal, tako da bi po dolgem času postal bel in mu lahko ponovno rekel beli ovčar. Pa glej ga zlomka, v uhlju so bile še drobne bunkice zelene barve od tetoviranja. Namesto, da bi dobil belega ovčarja, sem dobil zelenega soldata. Tak je kot ameriški marinci, po obrazu zamaskiran z zeleno barvo. No je pa vsak dan bolje, ta maskara sicer počasi, a le izginja. Morda pa je to recept za kakšen ženski puder, je namreč obstojen in se ni treba po grmovju skrivati, če se počne kaj nemoralnega.

Gujdek. Igrača

„Končno sam. Uživam.”

Kuža je dobil gujdeka, malega piskajočega prašička igračo,

„Kaj bi rad? Zdaj je gujdek na vrsti.”

ki se ga je sprva precej bal in je celo lajal na njega ter se mu postopoma približeval in lajajoče oddaljeval. Razlika med gujdekom in piskajočo žogo je v tem, da gujdek piska že ob dotiku, z razliko od žoge, ki piska šele, če jo z zobmi stisne. Tako se je gujdeka dotaknil, gujdek zapiskal, Moko odskočil, zalajal, legel, gledal, skakal okrog gujdeka in lajal. Se ga zopet dotaknil in zgodba se tako odvija kakšnih 10 minut, dokler nisem jaz gujdeka vzel v roke in mu pokazal, da "güjdek nemre ka da narei". Gujdek je prav smešen. Ima piskalico tam, ko imajo vse poštene svinje luknjo za odišavljanje okolice.

Manekenska hoja, da psa ne pohodiš

Včeraj zvečer sem povsem slučajno na hitro na televiziji videl eno manekensko predstavo, pa sem pomislil, tale "manekenska hoja" pa je odlična, kadar grem v garažo po vodo ali kaj drugega in ta mali pod nogami. Sem danes poskusil, pa je zanimivo, ga ne moreš pohodit, če tole manekensko hojo - noge premikaš v navidezni črti - prakticiraš. Seveda me ne sme nihče videti, sicer bi mislili, da sem malo prismojen. Torej ali naj dam prednost lepoti ali udobnosti? A ni bolje, da sem prismojen, kot pa lep? Kuža že misli tako in predvsem pod nogami čuti tako. Če me pa kdo vidi, pa lahko vedno rečem, da me gleženj boli. Tako pač je, bolje je biti invalid kot pa čudak.

"Memory machine". Odpoklic

Danes sem poskusil novo zadevo in sicer danes sem ga naučil, da pride k meni, če samo počepnem, razprem roke in se nasmejim. Sem prvič nalašč to naredil brez povelja "sem", pa ne morem verjeti, da je že v prvo stekel k meni z vsem svojim veseljem. Zgleda, da je to "memory machine" - stroj za pomnjenje. Tako da sedaj zna troje in sicer povelje "sem", žvižg in nema kretnja. Seveda je to še v začetni fazi in če se kdaj ne posreči, je to zato, ker je ravno v tistem trenutku zavohal neko izredno zanimivo vonjavo, čeprav bo verjetno kakšen sluzast polž ali pa nekaj, kar meni prej smrdi kot diši. Pomembno je to, če 'stvar' ponovim čez pol minute ni težav. Se bom moral disciplinirati in povelje izreči le takrat, ko bom prepričan, da ga bo izpolnil, sicer ga bom kakšnih slabih navad naučil. Bolje tako, kot pa da grem na roko pobirati polže.

Da bom lep. Česanje

Vsak dan psa najmanj enkrat do dvakrat počešem. Je povsem normalno, da je to treba delati z dvema rokama. Z eno ga je treba pri gobčku motiti s kakšno igračo, da tisto igračo griclja, z drugo roko pa s krtačo česati. Pa to ne počnem vsak dan zato, ker bi to bilo nujno potrebno, ampak da se bo pes, ko bo večji pustil normalno počesati. Res pa je, da je treba to početi takrat, ko vem, da se ne bo upiral. Na primer ko je utrujen ali pa ko se zbudi. Še malo pa bo to povsem rutina. Če bi to počel takrat, ko je pol energije, bi on želel samo gristi, kar pa mu ne pustim, vsaj ne moje roke, če grize naj grize žogo, gumijasto palico ali svinjski uhelj. Pri česanju je danes bil že precej utečen, ga lepo motim z eno roko, v kateri imam igračo, pa potem se za krtačenje sploh ne zmeni, razen če ga podzavestno pozabim motiti z igračo, potem hitro zobke pokaže in jih brusi na mojem prstu.

Uhice gledava in zobke tudi

Skušam se sedaj spomniti vse, kar je moj prejšnji kuža zaradi mojega neznanja delal narobe in postal samosvoj. Sedaj želim že prve dneve navajati, da bo potem to samo po sebi umevno, ko bo zrasel in mu sploh ne bo težko. Ne vem ali pretiravam, upam da ne. Delam vse z veliko mero potrpežljivosti. Ko se spomnim, koliko dodatne energije je bilo potrebne, da samosvojega psa spraviš v prave tire, raje sedaj vsak dan uhice pregledujeva in zobke gledava. Sedaj se je navadil, tako da "zdravstveni pregled" ni več problem. Pa ne gledava uhic in zobkov zato, ker bi bilo kaj narobe z njimi, ampak zato da ne bo potem težav pri veterinarju. Ko je pes bolan je še posebej nervozen in raznorazni "gledava zobke" zna biti precej nadležno in še tisti žalostni pogled z utrujenimi očkami: "Daj stari pusti me pri miru."

Ovratnica

Danes sem dal psu okoli vratu ovratnico. Do sedaj jo pes ni imel, ker se malo bojim, da se bo kje zataknil, ko se splazi pod deske, ki jih imamo zložene pri hiši. Ovratnico pa imam z namenom, da se bo navadil, da preden greva na sprehod, da jo je treba pač pripeti. Ne želim imeti težav, ko bom večjega psa dal na povodec. Opravilo mora biti brez skakanja, grizenja in sorodnih vragolij. Ovratnica pa je samo uvod k temu, da ga na sprehodu pokličem ob levo nogo. Mali teče kot za stavo, pride k nogi, jaz ga malce pockljam in ga pustim, da se dalje sprehaja. Nekako se mi zdi dobro, da mi pride ob levo nogo, da ga bom kasneje, ko bo večji lahko lažje na povodec pripel. Bolje je namreč imeti vrabca v roki, kot goloba na strehi. Po domače psa pri nogi, kot pa na sosedovem vrtu. Nisem prepričan, da je tale pregovor najboljši. Za enkrat ne najdem drugega, bo drugič bolje. Sedaj pa ovratnico dol, sprehoda je konec.

Kot zajec. Pasji gibi

„Kakšen zajček? Jaz grem domov.”

Ravnokar sem prišel v stanovanje. Ura je pol enajst zvečer in malega sem komaj spravil spat. Sva bila popoldan na sprehodu na bližnjem travniku in se je precej utrudil, tako da mi je ob sedmih do pol osmih zvečer zaspal.

„Kdo pa me iz vode opazuje?”

Sedaj pa ni bil nič več utrujen. Tako da sem ga moral kar nekajkrat teči gor in dol po dvorišču, pa sem jaz bolj "crkjen" kot on. Pa ta mali kar naprej glavo pokonci, sploh ni nič utrujen, poln energije in elana. Se je pa danes na travniku kar dobro držal. Sprva je imel energije za dva bika, jaz sem samo čisto počasi vlekel noge za sabo od časa do časa, pa sem spremenil smer in ga poklical, da ne bo samo skakljal tja v tri dni kot zajček. Ko se namreč spusti v srednje hitri tek ima zadnje tačke skupaj, kot bi jih imel privezane. Prav smešen je, obvlada pa tudi lepo konjsko prestopanje. Prava eleganca. Zna pa se tudi leno vleči. Ali pa v iztegnjeni preži poskušati ali je blato še vedno umazano, vsaj tako jaz vidim. On pa vidi le veselje.

Pokazal sem rogece, ker je preveč skušnjav

Zanimivo, da je danes kuža že malce pokazal rogece. Tako vsaj pri nas rečemo, če se nekdo iz pridne prelevi v poredno osebo. Vztrajam, da ne sme na vrt in na stopnice. Na vrtu dela kozlarije, na stopnicah pa se bojim za poškodbo kolkov in potem težave ko bo starejši. Pa mali že ve, da to ne sme, ker preden gre, me pogleda, pa potem potuhne glavo in skoči na vrt. Jaz sem seveda bolj trmast, tako da ga vedno z vrta odnesem na travo. Mali pa želi ponovno na vrt - jaz ga ponovno odnesem. Nekajkrat poskusi in se naveliča. Jaz pa ga skušam z nečim drugim zamotiti. To je povsem normalno, prepovedan sad je najbolj sladek. Malce je težava, ker je kar velik vrt in kar dvojne stopnice, tako da je dovolj skušnjav. Pretirano me to ne skrbi, ker sem jaz zanesljivo bolj trmast. Če pa bi se priklonil na tla in prisluhnil tišini, pa bi zanesljivo slišal njegovo momljanje: "Ti grdavs, če imam jaz rogece, maš ti jelenje vile."

Spregledal kot Esmeralda. Mreža na pesjaku

„A tako??? Kako pa naj sedaj pležem?”

Na pesjaku sem spodaj okrog pol metra od tal naredil dvojno mrežo, tako da sem 10 x 10 cm mrežo, železno seveda, razdelil na štiri dele. Ko dam psa prvič v pesjak, stopi na zadnje tačke in že je večji od mojega predvidevanja. To je prvi neuspeli poskus. Grem v trgovino in ker ni bilo nič pametnega, sem kupil platneno mrežo. Sem poskusil v trgovini in z roko se ne da strgati. Kuža pa je močnejši in to mrežo lepo strga. To je že drugi poskus, ki je šel v nič. Nič grem v bližnjo trgovino z maloprodajo aluminijastih trakov in kupim sedem metrov dolgo in en meter široko aluminijasto pločevino. Dam to pločevino na eno stran ograje in potem mi kane, da pes sedaj iz boksa nič ne bo videl. Tretji poskus v nič. Dvignem pločevino na pol metra ravno nad tisto "razčetvereno" mrežo in tedaj je pes spregledal kot Esmeralda pred leti v žajfasti nadaljevanki. Rešil problem. Sem zadovoljen vprašal vzrediteljico po vrsti mreže. Mreža je plastificirana železna 1x1 cm. Ko jaz vsaj ne bi bil tako pameten in bi vprašal pred prvim poskusom. Osel gre samo enkrat na led, človek pa očitno večkrat.

Zlati prinašalec. Umazanec

Po nekaj dneh je moj Moko že podoben zlatemu prinašalcu. Dlako ima že precej "zlato" - umazano namreč, se valja po blatu. Sem kupil šampon za male bebice, pa je kar naprej dež, tako da ga ne morem skopati. Čakam na prvi sončni dan, tako da ga bom dopoldan skopal in da se bo potem pošteno posušil. To še bo veselica - ponavadi se neradi kopajo, saj tako sem jaz imel izkušnjo s prejšnjim psom, dokler ne spozna, da je lahko to užitek in potem stoji kot kip - malce noge narazen in povsem nepremično, dokler ne rečem "idi zdaj" potem pa dir okrog hiše in valjanje v bližjem blatu. Tole me še čaka. Komaj čakam, da vidim, kako se bo sprijateljil z vodo. Sicer glede na prejšnje izkušnje, sem moral jaz hoditi za psom in prenašati vedro z vodo, dokler se pač ni navadil v stilu pregovora: "Če ne pride gora k Mohamedu, mora Mohamed h gori."

Jaz lajam, on pride. Navajanje na pesjak

Malce sem ga danes tudi navajal na pesjak, ker je konec koncev bila lepa priložnost, ker je cel dan razen zvečer deževalo. Sem v pesjak nesel stol (pesjak ima streho) in vzel v roke knjigo o pseh in začel brati, ko sem prebral eno stran, je ta mali že sladko spal. Potem sem pesjak zapustil in šel v stanovanje, kjer sem odprl okno, da slišim, "tko to tamo pjeva". Ko se je zbudil, je šel k vratom in začel lajati. Pustil sem ga enih 10 minut, da se je umiril in šel po njega. To sem danes naredil trikrat in mislim, da že malce napreduje. Nekako ga moram privaditi, da bo v pesjaku, ker dopoldan bo potem sam doma. Vem, da je to za malega kužeka težko, ker je vajen družbe, bom pa naredil vse, da bom v popoldanskih urah nadoknadil vse zamujeno. Mi pa je vzrediteljica dobro svetovala, da moram k psu šele takrat, ko pes neha lajati in se umiri, sicer sklepa: "Jaz lajam, on pride."

Truden v meževo deželo. Da bo ponoči tiho

Malce imam le težave, ker je pes ponoči v garaži - kasneje bo v boksu - in pač malo joka, ker je sam in zelo verjetno pogreša družbo. Upam, da se bo čim prej navadil, ker se mi trga srce, ko slišim ta nežni jok. No danes sem dal psu v garažo vodo, žogo, gumijasto paličico za grizljanje in uhelj. Pes je danes bolj ali manj spal vsaj pol dneva. Potem pa od pol šestih zvečer pa do poldevete mu nisem pustil, da bi zaspal. Delala sva "vaje" - nogomet, metla in iskanje dvo-letnega nečaka. Nečak se skrije in pokliče, Moko pa v prvo v pravo smer. Nato pa še žoga in žoga, pa malce sem počasi tekel, tako da je za mano skakljal. Mislim, da sem ga utrudil - vse v športnem duhu - no ob pol devetih pa je legel na tla in samo mrko gledal, očke pa so že šle počasi skupaj. Sem ga klical in imej je fiksno idejo, da se ne vstane več. Potem sem ga nesel v garažo in ga položil na vzglavnik. V manj kot minuti je že bil v meževi deželi.

Ko bi le bil čarovnica. Pometanje s psom

Je pa prav zanimivo, kako zabavno je pometati s psom. Pa ne v prenesenem pomenu, ampak dobesedno z metlo v roki in pesek pod nogami. Praktično je to misija nemogoče, ker tako hiti za tisto metlo, da je kar joj. Poskusil sem nešteto prijemov. Ugotovil pa sem, da je najboljša metoda ta, da z metlo "potegnem" in nato v zrak z njo in naredim 360 stopinjski obrat v zraku in nato ponovno pometem. Ta zgodba se obnese, ker pes potem v krogu pleše in lovi metlo. Od časa do časa, pa se utrudiš, tako da pes pač ulovi metlo. Takrat je pravo veselje, metla ima očitno dober okus. Sem se odločil, da bom moral pometati, ko bom sam, sicer se bo pes naučil še kakšno neumnost več. Moram še edino poskusiti dati metlo pod ta zadnjo plat, mogoče pa imajo čarovnice prav.

Srečen sem. Grizenje uhlja

„Jaz sedaj grizem. Malo miru prosim.”

Kužku sem dal svinjski suhi uhelj. To je pravo veselje. Uhelj nosi po celem dvorišču in leže ter gloda. Enega je od včeraj na danes že pošteno "naglodal". Danes sva malce drugače igrala nogomet in sicer sem brcnil žogo, raketa drvi za žogo in se ustavi pred njo, je ne da v usta, ampak jo samo gleda, jaz žogo nežno z nogo odkotalim proč in nato ponovno brcnem. Zgodba se ponavlja nekaj časa, dokler se ne naveliča ali zavoha kakšno bolj zanimivo stvar, na primer svinski uhelj. Glodanje se nadaljuje.

Tovarišica in mala šola

V ZOO trgovini sem srečal gospodično, ne vem, kako naj drugače rečem, mladi deklini, v naših pionirskih časih bi rekli tovarišica, ki v našem kraju v pasji šoli uči pse. Sem šel aprila malo "špionirati" in gledati, kako se mladi psi učijo male šole in sem si zapomnil obraz "učiteljice". Tako da sem mimogrede vprašal, kdaj bo mala šola - ki bo po počitnicah v septembru. Sedaj gledam morda že predaleč, bom pa skoraj zanesljivo šel tudi v tisto ta "pravo šolo" - sem se pogovarjal s sodelavko, ki je pri reševalnih psih, pa je rekla, da je to zelo dobra stvar. Mala šola je bolj igranje, tista ta "prava", pa je potem tisto, kar jaz želim od psa, obogljivost namreč. Še tri mesece in že se bomo šolali. Do takrat bo pa verjetno on nas, šolal namreč.

Ko je 'mehko' tisto, kar bi moralo biti 'trdo'

Moko je po kravjem mleku včeraj dobil drisko, tako da tega več ne dajem. Očitno sem pomešal z mačkami, ki pa mleko lahko uživajo, vsaj koliko imam spomina iz babičine domačije. Sem šel v ZOO trgovino in nabavil cel kup stvari: posušene uhlje, puppy konzervo, skledo za hrano - kovinsko in sicer takšno, ki ima na dnu gumo, da se ne prevrne. Vprašam malo z zadržkom, da ne izpadem "teslo", če imajo slučajno svinjske uhlje. Pa seveda, teh uhelj imajo kolikor hočeš. Pakirane po 10 ali po dvajset kosov. Sem vzel 10 za prvič, da vidim, ali so sploh pravi. Še vprašam, kaj se dobi za drisko in odgovor, da je najbolje kuhan riž pomešan s piščančjim mesom. Dam psu hranu iz menija in mehko je zopet postalo trdo.

Sem mislil, da vem, kako hraniti psa

Vzrediteljici sem malo potarnal, kaj mu naj dam jesti, ker malo jé in dobil odgovor, ki ga je vredno objaviti v celoti. Sem mislil, da znam psa hraniti, vendar lepo se vidi, da še se bomo učili:

"Jaz sem jim dajala v glavnem brikete, sem in tja pomešane z žlico puppy konzerve. Je pa res, da briketov niso imeli stalno na razpolago. Štiri obroke ponudim, pustim 10 min, nato hrano umaknem in ne dobijo prej, kot pri naslednjem obroku. S tem dosežeš pri psih ješčnost, saj hrana ni vedno na razpolago - princip volkov, ko plen ne leži pred votlino, ampak se prehranjujejo, ko trop kaj ulovi, lahko je to samo 1-krat na teden, ampak takrat potem vsi jejo...

Kravje mleko odsvetujem, saj ga psi zelo težko ali pa skoraj ne prebavljajo, pa še driske rado povzroča. Jaz jim kupujem predelno pasje mleko, substitut za materino mleko, ki ga imajo zelo radi, pa še prebavnih motenj ni. Suha ušesa, goltance, kite... boš najlažje dobil v kakšni ZOO trgovini, pa še ceneje bodo kot pri mesarju. Pri mesarju si raje zrihtaj kakšno telečjo ali govejo krača... Boš videl kakšno veselje je to...

Je pa prav, da so mladiči do enega leta suhi, to pomeni, da se morajo rebra tipat. Bodo hrbtenica in kolki zelo hvaležni še dolgo v starost. Po enem letu, ko dobijo tudi že mišično maso, pa se lahko majčkeno poredijo."

Kako do svinjskih uhelj? Mesarji pozor

Pri vzrediteljici sem videl posušene svinske uhlje in veselje ob grizljanju. To moram nabaviti. Sem že klical v mesnico in so rekli, da jih posušijo samo ob večjem naročilu. Drugi veliki mesar pa se mi ne oglasi na telefon. Moram skočiti osebno ali pa ga bom jutri še poskušal dobiti. Ne morem verjetni, da nimajo mesarji enih ušivih svinjskih uhljev na zalogi. Pa kaj nihče ne je te uhlje? Če malo pomislim, se to čudno sliši v stilu prvi pravi: "Danes za kosilo pa sem imel svinjske uhlje." Pa drugi: "Koliko pa si jih pojedel?" Pa prvi: "Dve zajemalki."

Ko sem mislil, da je muca. Mleko kot hrana

Meni se zdi, da ne jé dovolj. Ko mu dam za jest, poje dva tri brikete in je že gotov. Potem pa se čez nekaj časa zopet spravi na dva tri. Zvečer sem mu dal mleko v lonček in je s takšnim veseljem pil to mleko, da je kar pokalo od veselja. Po vsej verjetnosti pretiravam in sprememba okolja vpliva na prehranjevanje. Sicer veselo okrog teka, tako da ni strahu, da bi kaj zbolel. Sem navajen na enega velikega požeruha (prejšnji pes), ki je pojedel vse kar je dobil in še bil lačen. Tako da je verjetno vse v redu. Torej predpostavljam, da je muca in da pije mleko. Nekako pa slutim, da nekaj ne bo v redu. Se mi zdi, da sem nekaj bral o mleku, ne vem kaj, samo slutnja namreč. Tako kot iz pesmi Kajetana Kovič:

In morje od slasti
je težko in pijano.
In sol zatiska rano.
In slutnja, da ga ni.

Slutnja, rana... preveč globoke misli za pol liter mleka.

Sledilna naprava. Kuža pod nogami

Je pa ta moj kuža prava sledilna naprava. Ko sedem, on sedi, ko vstanem, on vstane. Ko stopim dva koraka, je že pod nogami, tako da moram paziti na tretji korak. Ko malce hitreje stopim, je že v konjskem diru. Sekunda, dve za mano, sekunda dve že pred mano. Je pa lepo videti, ko rečem: "Moko pridi", steče kot raketa. Pa ko pride k meni, z repom miga sem ter tja, da ga je sam rep, očitno že ve, da ga bom "scartal", ker je bil tako priden in prišel k meni. Tako da prvi ukaz že zna - odpoklic. Sicer je malce hecno, kako hitro lahko psa skozi igro kakšno zadevico na hitro naučiš, brez da bi bil pes čutil trohico pritiska. Vse je eno samo veliko veselje. Kdo še potrebuje tajne službe, če pa imamo žive sledilne naprave?

Ko prvi dan greš v stanovanje samo na minus

„Jaz sem car...”

Danes, prvi dan z mladičem, sem bil cel dan pri tem velikem raziskovalcu. V stanovanje sem šel le na minus potrebo, vse ostalo sem bil zunaj. Še kosilo sem danes po dolgem času imel kar zunaj. Tako da sem približno polovico dneva bil sam s psom, polovico pa so bili še drugi od družine do sosedov itd. Toliko sva se igrala, da sem večino fotografij naredil takrat, ko je kraljevsko spal. Sem naredil nekaj zanimivih slik, ko se je pod ležalnik ulegel in glavo dal na prečno letev in tam zaspal. Očitno mu je bilo všeč, da je imel glavo pokonci. Morda pa je mislil, da je pri cesarju doma. Žal je pozabil pogledati navzgor, da bi videl od sonca 'ožgan' plastični ležalnik.

Je to samojed?

Prav zanimivo je bilo videti, kako so sosedi hodili k mojemu psu, pa ponavadi so to samo "dober dan" sosedi brez nekih večjih dolgoveznih debat. Ko pride pa pes k hiši, pa se vsi na enkrat pogovarjajo. Zanimivo je to, da me je kar nekaj ljudi že vprašalo, če imam samojeda - očitno je to edina bela pasma, ki jo ljudje poznajo. Ko omenim, da je to švicarski beli ovčar, še ni nihče za to pasmo slišal. Sem pa dobil že odgovor, da pasmo pozna, in nato je vprašal: "Kako velik pa pes zraste?" Potem pač povem, da je nekaj sorodnega kot nemški ovčar, pa si ljudje lažje predstavljajo. Je pa zanimivo, na večer se je zbrala malce večja skupina okrog sedem ljudi. Pa so ga na razdalji pet metrov klicali, pa je Moko stal ob moji nogi in jih samo opazoval. Ko pa sem rekel: "Moko greva zdaj..." pa je s polnim plinom zdirjal proti množici občudovanja željni publiki. Morda pa je pes čutil in okleval, ker so ga ljudje 'imeli' za samojeda.

Žogobrc prve kategorije. Igra z žogo

„Imam te na muhi. Zgrabil te bom.”

Prvi dan doma, je kuža sprva samo ležal in previdno prestopal
in poležaval ter ni vedel, kaj bi sploh počel. Vse se mu je zdelo tuje. Pa potem sem ga jaz malo "pocartal", tako da se je opogumil. Sem dve piskajoči žogi prinesel, pa se je sprva bal in jih je s stegnjenimi zadnjimi nogami gledal malce zalajal in se previdno žogi približal in zopet oddaljil. Na žogo se je sedaj pošteno navadil, ker sva zvečer že igrala nogomet. Zanimivo, da ko sem žogo skotalil, je 'šibal' za njo in ko je prišel povsem blizu, se je vrgel na njo - pa ne enkrat. Enkrat je celo takšno akrobacijo izvedel, da ga je na glavo postavilo - sprednje tačke in glava je bila v dotiku s tlemi, zadnje noge pa v zrak. Če se kuža ne bo pridno učil v šoli, ga še vedno lahko pošljem igrat nogomet.

Noči je že konec? Vožnja z avtom

Danes sem šel k vzrediteljici po svojega dolgo pričakovanega dolgodlakega belega švicarskega ovčarskega psa, da ga popeljem v nov dom. Moko je bil v avtu pravi raziskovalec, vse je hotel videti in spoznati. Med vožnjo v predoru pa je dal vse štiri od sebe, tako da se je raztegnil skoraj čez cel zadnji sedež, glavo je dal med sprednje noge in sem mislil, da bo zaspal. Ko je bilo trojanskega predora konec, je dvignil glavo in sem nekako razumel: "Kaj noči je že konec?" Sicer je v avtu pridno raziskoval, vendar je bil izredno umirjen - bistveno bolj kot novofundlandec, ki sem ga pred leti vozil za sosedo, katerega sem moral imeti celo pot v rokah, ker je same bedarije počel. Tale moj Moko pa je skoraj celotno pot bil sam na sedežu, jaz sem ga samo malce motil in božal, ter občasno poskrbel, da ni na glavo štrbunknil, ker so mu tla avtomobila bila izredno všeč. Med potjo se je večkrat ulegel in sem mislil, da bo zaspal, pa je ob najmanjšem šumu, vedno bila glava pokonci, kot bi želel sporočiti: "Mi pratimo i slušamo šta se govori..."

Zakaj blog - klub belih švicarskih ovčarjev

Pred kakšnim mesecem dni, sem se pogovarjal z vzrediteljico belih švicarskih ovčarjev in nekako je beseda nanesla,

„Kdo koga gleda?”

da bi morali nekaj narediti za pasmo belih švicarskih ovčarjev. Ker je ustanovitev svojega kluba precej draga - včlanitev v Kinološko zvezo Slovenije stane kar nekaj denarja, pa moraš imeti status, sodnike, vzrejno komisijo, pa dovolj članov, da te stroške pokrijejo, je za začetek bolje, da se ustanovi Sekcija za švicarske bele ovčarje v okviru Slovenskega kluba za ovčarske in pastirske pasme. Pred kakšnim dnevom sem poslal pristopno izjavo. Ker pa sem prepričan, če želiš nekje sodelovati, moraš tudi nekaj za to narediti, sicer nima smisla sodelovati, sem se odločil, da začnem s pisanjem tega bloga in tako vsaj nekaj za začetek prispevam k prepoznavnosti pasme.

Pisal bom drobne, kratke zgodbe, ki jih doživljam z mojim belim švicarskim ovčarjem "SLO White Rose Miracle". Ker je to ime prekomplicirano za vsakdanjo rabo, sem mu dal ime Moko. No to pa je že začetek kratkih hudomušnih zgodbic, ki jih doživljam skupaj z mojim belim švicarskim ovčarjem. Komentarji zaželeli... Pa veselo branje.