Jaz sem volk in kdo je v kardelu pod mano

„Takole 'na drobno' te opazujem.”

Povsem normalno za majhnega psa je, da vsak predmet, ki ga vidi, vtakne v gobček in ga obdeluje z žvečenjem. Je pa seveda malce nadležno, ko želi "gricljati" mojo roko ali nogo. To mi seveda ni všeč, kam bom pa prišel, če me bo ta mali grizel - možno, da v ambulanto, ko bo ta mali postal veliki. Tako da grizenja ne odobravam. Sedaj sem ugotovil, kako dolgo mu je všeč, če ga božam in kdaj bi se začel z zobki igrati. Takrat se vstanem in ga zamotim z žogo. Je pa malce bolj nadležno,

„Zdaj pa mi že presedaš.”

če svoje zobke brusi na majhnih sosedovih otrocih. Otroci pa takšne nežne ugrize razumejo kot bolečino in se ali začnejo jokati ali pa kričati. Ta proces grizenja je povsem naraven, ker se pes v krdelu rangira, kdo je njemu nadrejen in kdo podrejen. Podrejeni se seveda podrejajo z jokom, kričanjem itd. Takrat pa ima pesek seveda še večjo veselje, ker pleza po lestvici navzgor. Tako kot imajo veselje ljudje, ko enkrat pridejo do obilnejšega korita. Psa skušam odvrniti od grizenja z "fuj" ali pa "ne sme" in ga zamotim z žogo. Moram pa biti hiter, da ne bi iz hlačk pritekla kakšna vodica. Psu pač moram dopovedati, da je hočeš nočeš zadnji v kardelu in da pač grizenje zanj ne obstaja.