Pes kaka po starem

„Ko sem bil mali, sem delal tako.”

Nekako sem se navadil, da imam nek urnik s psom, neke vrste red, da je psu lažje in da je tudi meni lažje dvigniti leno rit iz fotelja ali pa iz postelje in dati zjutraj psu za jést ter mu omogočiti, da naredi nekaj krogov okrog hiše v silnem teku in še nekaj v vohalni pozi in podobno. Zaradi tega utečenega urnika, ko psa spustim iz pesjaka pride k meni z mahajočim repom, da se 'pocartava', nato gre pes na zelenico in jo lepo pošteno zalije. Ga spravim v dir, se igrava z griziko, mečem žogo, da jo prinese. Nato po nekajkratnem teku za žogo pes začne ovohavati teren in takrat že vem, da je čas, da tudi malo zabetonira travo. Tisti rahli počep z repom v zrak in že je na delu betonarna. Danes zjutraj pa se je prestavila ura. Joj kako lepo, ko se zjutraj zbudim in pogledam na uro. Eno uro imam več časa, da se še malo naspim. Ležem na drugo stran, zaspim kot top in se potem tako sladko zbudim v sedaj že svetlo jutro. Končno malce bolj naspan, se odpravim proti pesjaku, da pobalin opravi vse kar pač mora zjutraj opraviti. In kaj srečam poleg belinka? Velik kup kakca, pa luža čez cel pesjak. Takrat se udarim po čelu in si rečem: "Joj, kako ga jaz lomim. Pes vendar 'serje' po starem času."

Pariška klobasa in zabijanje

„Klikni da povečaš sliko. Že čakam...”

Sodelavki rečem, da moj belinko na vadbišču male šole, ko ga pokličem enkrat poje hrano in drugič samo ovohava hrano in gre stran. Sodelavka: "Kaj pa ti psu daješ za en priboljšek?" Jaz svinske 'uhice' narežem na drobne kose in doma nikoli niti približno ni težav. Ko pokažem kos uheljca, je pes ves motiviran. Se že potika pod nogami. Sodelavka nadaljuje: "Daj mu nekaj mesnega. V trgovini kupi pariško klobaso in jo nareži na drobne kose v velikosti mezinčevega nohta." Precej skeptičen grem po pariško klobaso in nato greva midva z belinkom v malo šolo. Ko pes naredi prvo zadevico za pohvalo, mu dam kos pariške klobase in glej ga čudež, kot pri Mojzesu, ko se je morje odprlo na obe strani in so šli ljudje po kopnem. Moko je zavohal čudež. Vse kar sem rekel na vadbišču, ne samo, da je naredil brezhibno in takoj, vse je delal eksplozivno, samo da je dobil pariško klobaso.

„Prostor, v redu. Kje je klobasica?”

Ta dan je na rahlo deževalo, bolj pršilo. V takšnih razmerah psi neradi počno kaj pametnega, ker se vonj še močneje prenaša z vlago. Vendar meni se je srce smejalo,ker ko sem rekel poleg in sem pri nogi pokazal klobasico, se je pes dobesedno zabijal. In kaj lahko rečem sedaj, po nekajkratnih obiskih male šole: "Da je moj pes car." Ves spomin se mu je povrnil, tako da sedi, prostor, poleg in podobne zadeve so mala malica, dobesedno, ta mali hrepeni po pariški klobasi. In kje je sedaj moja motivacija: žal se ne vidi, je tako visoko, da se lahko letala v njo zaletavajo.

Grizika

S sodelavki se pogovarjava, kaj ona naredi, da se pes odzove, ko je na vadbišču s sto in eno vonjavo in ko bi pes počel karkoli drugega razen, da bi bil z vodnikom. "Povsem enostavno, potrebno je, da psa čim bolj umsko navežeš na sebe." Kaj? Najprej v trgovino po griziko - to je igrača, ko pes grize in lahko lastnik v roki drži igračo, pes pa vleče. En teden 'trdo' delava, dejansko se igrava kot zmešala - vse ostale igrače sem spraznil iz okolice hiše in jih dal v pesjak, tako da sem bil jaz zunaj pesjaka edina igrača. Vlečeva to griziko in pes je čez nekaj dni povsem nor v igračo. Ko ga pokličem in vidi, da imam griziko v roki, s polno hitrostjo leti proti igrači. Potem pa se vlečeva in vlečeva in tako jaz sedaj s psom delam vse na tem, da bi se čim bolj navezal name. Prej je bilo bolj v tem stilu, da sem psa spustil iz pesjaka in se je on igral s sto in eno igračo, samo mene je videl od časa do časa kot nekega dolgočasneža, ki bi rad, da bi pustil zanimivo igračo in šel k tečnežu. Če se vrnem k enemu izmed prejšnjim prispevkov o magnetnih silnicah, je potrebno narediti to, da je lastnik najmanj deset-krat večja silnica kot katerakoli druga igrača. V mali šoli, ko sedaj pokažem griziko in hitro stopim dva koraka vstran, ter maham z njo kot 'blesav', si pes ne more kaj, da ne bi z vso silo zgrabil griziko.

Deset metrska vrvica in odpoklic

Sem se z vaditeljico pogovarjal, kaj naj naredim, da ne bom imel enega neposlušneža. Povsem jasno je, zakaj pes na vadbišču ne priteče k meni - zato, ker mu ni treba. Priskrbim si deset-metrsko vrvico in potem midva z dolgouhkom vsak dan na travnik. Pes lepo na vrvici, jaz pa ga vsakih toliko in toliko časa pokličem k sebi. Pes enkrat pride, drugič ne. Ko ne pride, ga pocukam za vrvico in začudencu povem: "Halo tule je tvoj ta stari, priziblji se že enkrat k njemu." Se pa vsaj enkrat na sprehodu zgodi, da pes ušesa skloni k telesu, hrbet pokonci in raketa se izstreli. S polno hitrostjo teče vstran, meni roke nategne, pes pa cel v zraku in nato štrbunk na hrbet. Sedaj pa je bil šok, jaz pa samo lepo mirno rečem: "Sem." Pes začudeno se počasi vali proti meni in ko pride ga močno pohvalim. Belouhek sedaj počasi doumeva, da je na travniku še en zatežen profesor, ki hitro ušesa navije, če se delajo neumnosti. Rezultat tega enotedenskega dela je bil ta, da je naslednjič v mali šoli pri odpoklicu čakal kar pri učiteljici, ker je pač mislil, da ne more nikamor. Ko je učiteljica začela teči, ga jaz pokličem: "Moko sem". In ko on mene vidi, z eksplozijo reaktivca priteče naravnost k meni. Učiteljica: "Zelo lepo je naredil." Evoti zmagal sem. Pes pride k meni. Debela malha pohval in pa grižljaj papice. Pa zredil sem se za 20 kg, zaradi povečane motivacije.

Mala šola, odpoklic in zbrisan spomin

„Kaj, sem??? Ja misli si.”

Prideva drugič v malo šolo. Pes ne dela nič, popolnoma nič. Samo ovohaval bi in skakal za psi. Znanja več nima, povsem v stilu "memory erased", torej spomin zbrisan. Delamo odpoklic. Se postavimo v vrsto, vodnik teče naprej, učiteljica drži psa in nato ga vodnik kliče, da steče pes k vodniku. Jaz tečem, kličem Moka, on se sploh ne odziva, on ovohava okolico. Nato ga učiteljica pripravi k temu, da mu pokaže, da tam nek 'trotelj' teče. Ko pes vidi, steče v mojo smer. Dva metra pred mano se ustavi začne ovohavati in steče povsem

„Sem.” „Ne čujem dobro.”

v drugo smer. Nato se začnejo dirke po vadbišču. On mene preprosto sploh ne upošteva, tako je dirkal po vadbišču, kot bi ga enkrat na leto spustil iz pesjaka. Pa sva pred prihodom na vadbišče najmanj dve uri doma norela. Torej sedaj pa me je že bilo sram, da sem 'goflo' stegoval, kaj moj pes vse zna. Ne samo, da ni nič delal, popolnoma je odpovedala vsaka trohica poslušnosti. Po koncu enourne norišnice, sem jaz še bolj izmučen kot prvič. Ko je bilo konec vaje, pa dobim še 'bonus nagrado'. Ob vadbišču je bil vaditelj, ki se je pogovarjal z enim gospodom in sem ravno na uho povlekel besede: "Vedno, ko ljudje trdijo, da je za neposlušnost kriv pes, se vedno izkaže, da pes ni nikoli kriv." Si že predstavljate, kam je padla moja motivacija, po slišani tej sveti resnici. Najmanj meter pod zemljo in kje je to, samo v greznici.

Magnetne silnice in mala šola

Še pomnite 'tovariši' iz osnovne šole, ko smo pri fiziki spoznavali magnetne silnice. Ko je učitelj dal plus in minus magnet skupaj, sta se magneta privlačila, ko je dal magneta z enakim polom, sta se odbijala. Hkrati je prikazal, da se manjša magneta rahlo privlačita, večja magneta pa močneje. Zakaj sedaj obujanje te fizike. Zelo preprosto. Greva v malo šolo, jaz precej nadut, da moj pes zna 'svašta'. Zna sedi, prostor, poleg, stoj, prinesi (žogo), spredaj (pride pred mano), sem, glas, drži (drži predmet in ga ne spusti), spusti (spusti predmet, ki ga trdno drži), pa še morda kakšno drobnarijo. Prideva midva na vadbišče, pes ne dela nič. Ne samo nič, popolnoma nič. Kot bi se mu spomin povsem zbrisal. Vse kar on vidi je igranje s psmi in ovohavanje. Tako zelo me je vlekel, da me je potem še naslednji dan roka bolela. Samo ovohavanje in še enkrat ovohavanje. Če sem doma jaz bil magnet z eno enoto silnice in se je pes ravno tako privlačil z eno enoto. Na vadbišču pa so bile vonjave najmanj 10 enot silnic, meni pa je motivacija hitro padla najprej na 0,5 enote, nato pa krepko pod 0,1. Povsem normalno jaz sem bil povsem nezanimiv za psa. Morda bi v tem primeru lahko rekli, da sva bila celo magneta z nasprotnim polom. Domov sem prišel popolnoma izmučen, fizično, umsko in duševno. In sklep: moj pes na tujem terenu ne zna nič, popolnoma nič. Nato pa v jok in na drevo.