Super-reaktivec

„Kaj lahko sedaj vstanem?”

Verjetno se še spomnite letala Concorde, ki je z nadzvočno hitrostjo pripotoval iz Evrope v ZDA v pičlih 3,5 ure, dočim običajni reaktivci potrebujejo najmanj 7 ur. Prav zanimivo, da so v 60. letih napovedovali, da bodo čez nekaj desetletij vsa potniška letala nadzvočna. Žal pa se je združilo kar nekaj dejavnikov, ki so povzročili propad nadzvočnih letal. Prvi je poviševanje cene naftnih proizvodov. Nadzvočna leta porabijo bistveno več goriva kot običajna leta, to je zaradi upora zraka, ki ga takšno letalo proizvede. Zrak pred letalom se namreč zaradi hitrosti letala močno stisne in le-ta deluje kot nekakšen debeli zid, ki ga mora letalo potiskati. Drugi dejavnik je bil teroristični napad na stolpnice ZDA, ki je zmanjšal potovanja. Tretji pa kar dve zaporedni nesreči letala, kjer so umrli številni potniki in so državne institucije prisilile, da do razjasnitve nesreč, ne sme leteli. In kaj ima Moko s Concordom? Praktično nič, razen svoje super hipearaktivne energije. Da pojasnim, tri dni zapored sva hodila dokaj ležerno pot po dve uri na dan. Vsakodnevna jutranja in večerna 20 minutna telovadba z žogo, je tako in tako obvezna. Nato sva dva dni hodila strmo v hribe po uro in pol, tako da sem jaz bil precej izmučen. Strmina, da skoraj po rokah hodiš. Po eni tej strmini grem na vadbišče. Pa Moku se sploh ne pozna, da je bil na pohodu. Poln energije, sva še dve uri bolj ali manj norela z žogo na vadbišču.

„Meni se zeha. Greva?”

Ko drugi psi pridno ležijo ali pa se ležerno sprehajajo sem ter tja, moj nori kot živo srebro. Bo končno omagal, si mislim? Ma kje neki. Nič že po temi zvečer ob osmih ga jaz tako malo za šalo, malo za res ob vadbišču ob nogi vodim. Mali je neprestano hodil ob moji nogi, tako da se me je dotikal in me neprestano gledal v oči. Kot bi ga začaral. Izvrstno je hodil. Očitno je iz tazadnje izbil nekaj tisoč ton kerozina, da je vajo izvedel kot največji kuža. Pa potem sva še norela z žogo. Mislim iti domov, pa si je nekdo omislil, da bi malo pse spustili, da bi se nadivjali. Ni problema. Psi tečejo v krogih. Moj teče vedno daleč največji zunanji krog in to kot bi bil teden dni z vrvjo na tla pritrjen. Zgleda, da je poln energije kot Concorde, s tem da so njega ustavili, Moka pa težko.

Ukradli švicarsko belo ovčarko - Bella!

„Sem Bella in nekdo me je ukradel!”

Lučka, lastnica švicarske bele ovčarke Bella, je na tem blogu v komentarjih napisala sledeče obvestilo:

V noči iz 23.8.2008 na 24.8.2008, v času hudega neurja, so iz pesjaka na vrtu v kraju Ig pri Ljubljani (vas Vrbljene), ukradli čistokrvno belo švicarsko ovčarko, ki sliši na ime BELA. V ušesih ima tetovirano številko 220, ki pa jo ni videti od daleč. To je pes velikosti nemškega ovčarja, bele barve, srednje-dolge dlake. Stara je 1 leto. Preiskali smo okolico kraja, vendar ni sledu o njej. Psica je šolana in bi se, če bi bila v bližini, najverjetneje vrnila domov. Prilagam sliko. Prosim bodite pozorni! Če jo vidite ali veste oziroma sumite kje bi lahko bila, nas pokličite na številko: 031-401-742 ali 040-501-096 (dosegljiva tudi na lucijabajt@hotmail.com) Obvestite prijatelje!

Moj komentar: Ne morem verjeti, da nekdo ukrade psa. To je tako, kot bi ti nekdo vzel del tebe, roko, nogo, oko... Pred leti me je šokiralo, da sem na pokopališču videl, da ljudje kradejo vaze, rože in drugo z grobov, sedaj sem ponovno šokiran, da lahko kdo ukrade nekomu živo bitje.

Lučka, upam, da boš psa čim prej dobila nazaj. Vem, kako zelo se človek naveže na žival. Jaz brez psa ne bi mogel normalno živeti.

Sezona se je odprla

„Sem prehiter zate, da bi me slikal.”

S prijateljico se dogovorim, da greva midva z migecom zraven na pohod. Ona je dnevni hribolazec, tako da bomo videli, koliko imava midva kondicije. Seveda, je treba besedo 'midva' brati kot 'jaz', ker mali ima tako rakete v tazadnji. Hmmm, zanimivo vzpon že takoj na začetku in ga ni in ni konec. Končno le po desetih minutah pridemo blizu potoka. Preko njega pa zelo ozek most, tako ozek, da ga lahko samo en pohodnik hkrati prečka. Moko se je na vse štiri oprl, da ne bi šel čez most. Ni kaj, rečem prijateljici, naj gre ona prva čez most, nato grem jaz z dolgo vrvico in psa vzpodbujam, da pride za mano. Se le opogumi in precej negotov prečka most. In kaj zopet vidim? Vzpon. Tile vzponi bodo pa za psa precejšnja preizkušnja, si mislim. Potem še dobrih dvajset minut pujsamo počasi navzgor. Vsake toliko časa kakšen pohodnik, ki gre navzdol. Ja končno malenkost ravnine. Smo že na cilju. Potem pa prijateljica, pohodne palice, ki jih je nesla v eni roki, preprime v vsako roko posebej. Zakaj pa tole? Gremo navzdol? 'Jok brate odpade.' Pred očmi je takšen breg, da bo treba skoraj po rokah hoditi. Pa kuža? Sploh ni težav, ta mali hodi pred mano, sicer sva sedaj bolj izenačena, tako da pred mano ne pujsa več kot dva metra. Tole hribolazenje je trajalo in trajalo. Prepoten sem bil kot miš. Vmes sem se samo enkrat ustavil, da sem dal psu piti.

„Tako ja, senco mi delaj.”

Tudi jaz sem malo pil - kot krava sem požiral. Pridemo na vrh hriba, globoko diham, kuža tudi. Se za par minut 'počim' na tla, da si oddahnem in kuža tudi. Ja 'malo morgen' kuža ima toliko energije, da je na vrh hriba tekal sem ter tja. Sem bil v skrbeh, da ne bo zmogel, pa vidim, da sem žogo doma pozabil. Nič, po drugi poti nazaj, čez travnike. Pa ne moreš verjeti, vrvica se mi je zapletla pod noge, malo rose in štrbunk na tazadnjo. Še sreča, da je pes ubogljiv in je na povelje takoj počakal, sicer bi pol hriba po tazadnji posankal. Pridemo na izhodišče, do tistega vražjega mostu. Tokrat zanimivo, povsem sproščeno in povsem samovoljno je šel preko mostu. Pa sva se zopet nekaj naučila. Pes hoditi čez most, jaz pa, da se v hribe ne hodi s hribolazci.

Leteči natikač

Pogovor s starejšo gospo je nanesel na spuščene pse v ogradi, ki jih v naši ulici kar mrgoli. Gospa ni mogla verjetni, da je lahko 'tako veliki kuža' priden, brez da se zaganja ob ogradi in podi vse kar se premika po ulici. Prav zanimivo, rekla je, da so ljudje, ki imajo psa v ogradi spuščenega in se le-ta zaganja in laja na mimoidoče, povsem nekulturni. Lastniki mislijo, da bo spuščen pes v ogradi bolj sproščen in se natekal kolikor bo želel, vendar takšni psi postajajo vedno bolj agresivni. Zakaj? Zato, ker se nenadzorovano zaganjajo proti vsemu, kar se premika na njegovem ozemlju. Moka nikoli nimam samega zunaj spuščenega. Če nimam časa, ga zaprem v pesjak. Vedno se lahko zgodi kakšna 'nemogoča' situacija. Pred dnevi je po ulici šel jahač s konjem in se je Moko zapodil za ogrado. Ga pokličem in je bil gluh, zato sem takoj sezul natikač in že je letel v njegovi smeri. Psa nisem ciljal, samo da je padel nekje v njegovi bližini. Moko me pogleda in na ponovni odpoklic takoj odreagira. Čez nekaj dni ponovno konj po ulici in Moko ga opazi, vendar preden zdivja, me pogleda češ: "Alo, ali vidiš tisto veliko pošast?" Takoj ga odpokličem in pes brez obotavanja steče k meni. Psa zamotim z igro, tako da mu jaz pomenim več kot prihajajoči konj. Danes greva s psom po gozdu. Na daleč vidi srno. Postane zelo pozoren, me enako pogleda kot pri konju in psa takoj odpokličem, sicer ni panike, ker ga imam v gozdu na 10-metrski vrvici. Tudi srna naju opazi in steče stran. S psom se namenoma odpravim na kraj, kjer je bila srna. Moko z vso silo ovohava tla. Jaz pa ga odpokličem, ko je najbolj zatopljen v ovohavanju. Moko takoj priteče k meni, ga pobožam in pustim, da ponovno ovohava. Ponovno odpokličem in ponoviva vajo. Prav neverjetno, greva naprej in čez pol ure srečava drugo srno, a ni lepšega kot to, da lahko v enem dnevu kar dvakrat trenirava. Vsak takšen dogodek izkoristim, da pri psu utrjujem odpoklic, ker prišel bo enkrat dan, ko psa ne bom imel na povodcu in takrat se bo videlo, kako učinkovit je bil leteči natikač.

Gravitacija

Gravitacija, je ena izmed osnovnih fizikalnih sil, ki deluje na predmeta z maso. Večjo kot imata predmeta maso, bolj se med sabo privlačita. Tako se slon in žirafa izredno privlačita. No, dajte no malo pozornosti, fizika in biologija sta dve različni vedi. Pred leti je pet let star fant zastavil vprašanje in še njegov oče je prikimaval, češ, tole pa je dobro vprašanje: "Zakaj ljudje na spodnji strani Zemlje ne padejo dol v vesolje?" Zato, ker sila težnosti ne deluje od zgoraj navzdol, ampak od zgoraj proti središču Zemlje. Tako ljudi, ki so na 'spodnji' strani, če sploh lahko rečemo, da obstaja spodnja stran, prav tako kot nas sila težnosti privlači k tlom. Moko in gravitacija? Pa tole ne bo zgodba o mački, ki pade z balkona in se ujame na noge. Ne, ni mi pes padel z balkona, daleč od tega. Dejansko sem ugotovil, da ima Moko zelo prefinjeno igro, ki vključuje silo težnosti. Z žogo se spravi pod avto in jo spusti iz gobčka. Tla v garaži so narejena tako, da se od stene proti središču garaže nekoliko spuščajo, da bi v primeru, če bi v klet pritekla voda, le-ta lepo odtekla v odtočno cev, ki je v središču stikališča najnižje točke. Žoga se odkotali na drugo stran garaže, a še vedno pod avtom. Ko gibalna energija pojenja zaradi hribčka, se le-ta prikotali nazaj k psu. Pes to žogo zgrabi in jo ponovno spusti iz gobčka. Seveda je ta, 'gravitacijska' igra možna s težjo žogo in sicer polno polnjeno gumijasto žogo, ki je trda kot kamen in dovolj težka, da se igrica sploh lahko prične. Se pa od časa do časa zgodi, da žoga ne uboga psa in se ne prikotali do točke pasjega dosega, ampak počaka nekje blizu gobčka. Takrat pes z značilnim pol-lajanjem in pol-cviljenjem naznani, da ne more do žoge. Nič, grem po metlo in žogo spravim iz neulovljivega položaja. Čez pol minute zopet cviljenje. Tako da grem zopet v garažo in vidim, da je zopet žoga ušla. Pa čez kakšno minuto zopet. E, pa sedaj pa imam jaz tega dovolj, si rečem. Počakam v garaži, da vidim, kako mu lahko žoga tolikokrat uide. Šele takrat mi je 'potegnilo': "Pes se razume na fiziko."

Nestrpno si želim

V času potrošništva je prav težko gledati mrke obraze, ko bi radi v že poln voziček v trgovini dali še kakšen izdelek, pa žal denarnica ne prenese vsega. "Pa to bi tako imela. Pa tisto si še moral kupiti. Pa ono mi je tako všeč." Prav duša se mi para, ko vidim, kako ljudje 'trpijo'. Dejansko pa se ne zavedajo, da spadajo v zgornjih 5% najbogatejših ljudi na svetu. Večina ljudi na svetu nima kaj jesti, nima sveže pitne vode, nima kaj za obleči, ne more obiskati zdravnika, imajo pa vojaške spopade, neprestani strah pred tem, da te nekdo ubije, posili, okrade. To, da si ne moreš kupiti hlač, ki jih imaš tako in tako polno omaro, je dejansko ena velika sreča, ki ti pove, da si za večino Zemljanov svinjsko bogat. Ne pozabiti, da imaš tudi streho nad glavo, pa ne takšne iz palmovih listov, ampak takšno, ki ne prepušča ne dežja, ne vročine, ne vetra, ne smrtonosnih komarjev, brez plezajoče strupenjače. Najbolj žalostno je,

„Noga je že pripravljena na dir.”

da ob obilici vsega materialnega,je cel kup ljudi preobilnih, telesno povsem neaktivnih, psihično nestabilnih, zdolgočasenih, osamljenih in po vrhu nesrečnih. A ni ironično, da ob vrhuncu sreče, se sploh ne zavedaš, da živiš v idealnem svetu. Samo drobec nesreče bi lahko imel in bi se rodil med ostalimi 95%. Imajo pa zanimiv hobi in sicer prerekanje zaradi sosedovega drevesa, ki za pol metra seže v vaše zemljišče. Kakšna sreča, da lahko živiš zraven soseda. Kakšna sreča, da ima sosed drevo. Kakšna sreča, da imaš takšno srečo, da veja sili na tvojo zemljišče, ja tvojo. Noro, a ne. Kakšna sreča, da imaš lahko psa. Psa, ki si tudi nestrpno želi. Česa? Tvoje pozornosti. Ja samo tvoje. Pa je popolnoma srečen. Ja dobro priznam, tudi Moko zna biti nestrpen. Kdaj? Ko telovadi okrog hiše in mu z gobčka pade žoga in le-ta se skotali pod avto. Pes se splazi pod avto in tako z značilnim laježem "žoga je pod avtom, ne morem do nje" opozarja, da si nekaj želi. Pa ne želi si žoge zaradi sebe. Želi jo deliti, ja deliti z mano.

Malemu sem vse na svetu

Kar dva meseca je minilo od konca šolanja psa. Ja to so bili časi, ko se je delalo in to lepo, še domače naloge. Sedaj med počitnicami, pa se dobimo najbolj 'zagreti', enkrat tedensko. Pa je hec, ker se včasih kaj zgodi in ravno ta dan ne moreš. Tako da sem imel enkrat strašanski glavobol, drugič sem psa peljal na cepljenje, nato je naslednji teden izredno močno deževalo z nevihto. Prav neverjetno, kar se lahko na točno določen dan v tednu zgodi. To pa ne pomeni, da s psom ne delava. Delava doma, včasih tri dni zapored, potem kakšen dan odmor. Imam pa psa vsak dan spuščenega za ograjo, tako da vsak dan 'prileti' na stotine fuj, sem, pridi, dol in drugih ukazov. Po nekaj tednih spuščenih treningov, sem se malenkost bal, da bo pes bolj neobvladljiv. Pa ravno nasprotno. Moko je v dveh mesecih precej pridobil na poslušnosti. Ob vadbišču nikoli nisem imel psa prosto spuščenega, ker je energijska bomba, vedno lahko kam odjadrala. Tako da sva včeraj lepo delala na vadbišču, močno sva pridobila na pozornosti. Le-ta je še sicer daleč od želene, pa vendar precejšen napredek. Dam ob gruči psov psa ležati in mu dam vodo za piti. Pes lepo leži, kljub kar nekaj novih psov, ki jih je prvič videl. Ja prvič videl in pes lepo leži. Glede na umirjenost spustim povodec in se pogovarjam z drugimi 'zagriženci'. Nič mali čez čas kakšno milostno spusti, to je znak, da se je stopnja energije povečala in da jo je treba iz tazadnje spustiti. Ob vadbišču so psi ležali, ali bili na povodcih, midva pa sva se dva metra stran žogala. Ja pravzaprav ne morem verjeti, da je pes tako napredoval, da ga ostali psi niso zanimali, vsaj ne v takšni meri, da bi bil jaz za njega manj zanimiv. Žogala sva se kot zmešana, pa zopet ležala, pa zopet žogala. Dolgo sem vztrajal na povodcu, tako da sem bil 100% prepričan, da psa ne bo motila okolica, da bom jaz magnet številka ena. Ko rečem "pridi", pes brezpogojno obrne glavo proti meni in steče k meni. Ni večje sreče, kot da vidim, da tinčku pobalinčku pomenim vse na svetu.