Skriti zaklad

„Jaz imam igračko, ti je pa nimaš.”

Ali se vam je že kdaj zgodilo, da ste neko stvar založili in jo potem kasneje, ko jo več niste potrebovali tudi našli? Pobalin jé brikete tako, da lepo leži zraven posode s hrano in v miru uživa hrano. Ko je sit, pa se začne igra. Tako da včasih najdem hrano po celem pesjaku razmetano, posodo s hrano pa povsem na drugem mestu, kot je običajno. Danes je tinček pobalinček hrano zasipal tako, da jo je polovico bilo pod pasjo uto. Uta je namreč za pet centimetrov dvignjena od tal, tako da je možno, da se kakšna briketa odkotali pod uto. Okrog in okrog ute so majhni zidaki, še od časov, ko je bil še svet še črno bel, oziroma ko je bil tinček še mali 'picek' in da ne bi glave v luknji pustil. Odmaknem zidake in kaj vidim? Pod uto je pravi zaklad. Našel sem pet žog, eno veliko, eno majhno in tri srednje velikosti. Pa te žoge sem iskal kot Indijana Jones skriti zaklad.

„Halo, najdi si svojo igračo.”

Pa to še ni bilo vse, pod uto je bila še kanglica in piskajoča račka. Ja račka, ja piskajoča. Oj, kakšno veselje ob snidenju s starim prijateljem. To račko je tako stiskal, da je bilo pravo veselje. Legel je na travo in naenkrat sem jaz bil peto kolo. Pa tista mala žogica je bila zanimiva, sem mu jo dal, ko je bil res še mali palček. Legel je na hrbet in metal žogo v zrak in zraven na žogo renčal. Hec je ta, da nimam pojma, kako je lahko pod uto pravil vse te igrače. Sem sedaj odvečne zidake odstranil, ker mi je kapnilo, da je tinček pobalinček že odrasel in da ne bo več glave noter pustil. Nič še metlo vzamem in počistim ves prah, ki se je nabral. Sem mislil, da bo tole dolga zgodba, vendar je veliko žogo že zgrizel, pa raca ima tudi že drobne luknje, tako da so ji ostale le še minute do dokončnega prenehanja piskanja. Pa to še ni vse. Iščem še eno žogo. Vprašanje, kako dolgo se bom še šel raziskovalca, dokler ne bom zopet ugotovil, da je le-ta pred nosom, vendar dobro skrita na nepredvidljivem mestu. "E daj Moko, ne me 'zezat', pa sem prestar 'butl', da bi se šel skrivalnice."

Iz skupnega 'korita'

Greva zgodaj zjutraj, ko še ni vročine, na sprehod. Jaz hodim, Moko skače, ovohava, ostaja zadaj, teče naprej in podobno. Prideva na jaso, kjer se srečam s sorodnikom, ki ima nemško dogo. Pes je star okrog šest mesecev, moj 'migec' pa že skoraj 14. Pred ograjo oba norita, vsak na svoji strani, nekaj bi rada lajala, pa sta še oba 'preslinava', da bi to resno počela. Ker sem jaz na deset metrski vrvici, moram paziti, da ne bi mene za nogo kaj potegnilo in štrbunk na glavo. Spustim mojega 'migeca' k ta malemu psu. Sedaj opazim, da 'nemec' niti ni več tako mali, je skoraj tako velik kot moj Moko, mogoče centimeter manjši. Se povohata in potem se začnejo dirke. Švicar seveda zunanji krog, 'nemec' pa notranjega. Pa ne, da bi se migec doge bal, on ima poseben ritual in sicer z gobčkom 'butne' v nasprotnika in zbeži, tako da pes leti za njim. Zgolj igra in taktika Zmaga Sagadina v košarki, ko je bil še trener Olimpije, je nasprotnike zlomil z dolgo klopjo. 'Migec' pa to počne s tekanjem. Ima toliko energije, da je doga omagala, kljub temu da je vedno tekla notranji krog. Med divjanjem se je zgodil najlepši trenutek. Doga je žejna, pa moj Moko tudi in kaj se je zgodilo? Oba hkrati sta pila iz iste posode! Pa to je posoda za enega psa, pa nista bila niti malo agresivna eden do drugega. Kot najboljša prijatelja, si delita skupno korito. To skupno bratstvo sta ponovila kar trikrat. Ni kaj, moram dirkanje prekiniti in sem psa dal na prostor v senco, če želiva še pridi dopoldan domov. Ta mali je bil tako 'zbit', da sva potem vsakih 10 minut 'pavzirala' v gozdu. Je tako globoko dihal, da je skoraj pljuča iz trebuha izpljunil. Nič, sva vodo pila, na veliko ležala, namakala gobček in tačke. Teden dni kasneje, pa sva šla na vadbišče. Je mislil s štiri lete staro psičko enako srkati vodo v dvoje, pa ga je le-ta skoraj 'šavsnila'. Se bo moral naučiti, da če želi piti iz istega korita, se mora igrati s politikom istega kalibra.

Generalka oz. kdo je sedaj gospodar

„Po krtačenju sem lep.”

Včasih je bila navada, da se je pred veliko nočjo, okrog hiše in v njej na veliko pospravljalo. Tako da se je po domače reklo, da se dela generalka. Hiša se je pošteno očistila, vsa krama, ki se je čez leto navlekla, se je odstranila in okolica uredila. Tako nekako sva s psom naredila generalko. Šla k 'frizerju', jaz v vlogi frizerja, ter se pošteno počesala. Tu pa tam, predvsem pri ušesih, se je nekaj dlake tako zelo sprijelo, da je nisem mogel razčesati. Vzel sem škarje in vrhnji del dlake odrezal, nato pa preostali del skrtačil. Bila sva tudi pri 'zobozdravniku'. Sva gobček odprla in sem temeljiteje pogledal ali ima še vse zobe. Saj ne, pogledal sem, če ima kaj umazane zobe. Tu pa tam se je malenkost nabralo majčkeno umazanije. Ga hranim z briketi, tako da ne rabim vsak dan čistiti zob. Moram pa k mesarju po vampe. Z drgnjenjem vampov ob zobe, se le-ti precej dobro očistijo. Greva k otorinolaringologu. Ste si 'zlomili' jezik? To je zdravnik za ušesa, nos in grlo. Pogledava ušesa in jih z vlažnimi robčki za dojenčkovo ritko, počistiva. Sicer ne grem preveč globoko v uhelj, je pa nekoliko neprijetno, tako da se nato z glavo otresa. Sledi, kopalna terapija, nekako tako, kot dama leži v banji in ji prijazen gospod umije hrbet. Moko stoji kot da bi bil na tla privarjen. Jaz pa skačem okrog njega in ga šamponiram in spiram z vodo. Po kopanju? Masaža. Ko se otrese, ga s krtačo počešem, da mu dlaka ne štrli na vse strani. Pa naprej? Pedikura in manikura. Za enkrat nista potrebna, ker veliko hodiva po asfaltu, tako ta negovalna razvada za enkrat ni potrebna. Pa naprej? Kozmetičarka in stiliska. Mu moram oblekico obleči in ga s pudrom namazati. Ajd, ne ga lomit. Nisem tako prismojen kot Paris Hilton, ki ima v Angliji celo resničnostno oddajo o oblačenju psov. Konec koncev pa se jaz sedaj vprašam, kdo je sploh gospodar in kdo sluga. Sem se toliko nagaral, da bi tokrat tudi jaz bil pes in nejevoljno dejal: "Ajmo služičad, pohitite, postrezite me, imam že vse štiri od sebe."

Pes je strup

„Jaz sem hud? V redu, če ti tako praviš.”

Zadnje dneve me cel kup neznancev ustavlja po ulici in sprašuje, kaj te imam jaz za eno čudo. "Glej, glej, kako je priden, pa tako lep je kot ovčka." To so babje čenče. Sedaj niti ni pretirano lep, zimsko dlako je skoraj povsem zgubil. Po hrbtu je prej podoben prašičku kot pa kakšni ovčki. Pa kaj se zgražate, saj so svinje tudi prekrasne živali, če so lepo negovane. Ob vratu ima še nekaj zimske dlake, ki počasi izpada, tako da mi sedaj niti ni preveč všeč. Najlepši je pozimi, ko dobi košato dlako. Priden? Ja, Moko je do ljudi povsem umirjen, brez najmanjše trohice agresivnosti. Na sprehodih pa slišim neumnosti: "Ta kuža pa je hud, ima ušesa pokonci." Švicarski ovčar ima vedno ušesa pokonci, tako da se iz tega ne da razbrati ali je hud ali ne. Ali pa kot me je gospod ustavil iz avtomobila in rekel: "Tale pes pa je pravi strup." "Strup," začudeno jaz. "Zgleda kot volk. Njega pa se morajo ljudje bati, je hud, a ne?" Moko je 'mucka', ker sem zaradi malega otroka, psu vsakršno najmanjšo agresivnost načrtno preprečeval. To pa ne pomeni, da pes ne zna biti 'šarf' (hud). Sem zadnjič bil malenkost nesramen. Je ena gospa tako težila preko ograje in kar naprej z rokami telovadila,

„Strup. He, he, he...”

tako da je psa delala malo živčnega. Psa ne zna pobožati, ga po očeh boža. Kar pa je povsem normalno, da bo pes, začel roko grizljati. Ker ne želim, da se pes vzpodbuja k 'grickanju', sem rekel psu: "Glas" in v hipu se 'mucka' spremeni v 'Sultana'. Dvakrat, trikrat zalaja na ves glas. Če blizu njega stojiš, slišiš bobnenje v ušesih, kar zna biti precej neprijetno. Sem ga zelo pohvalil, ker je dal glas in v ga v sekundi ponovno pomiril, tako da je bil zopet 'mucka'. "Joj, kako je hud." Gospa ni razumela, da je pes na povelje agresiven in na povelje popolnoma umirjen. Mimogrede, ne okrog govoriti, da je moj pes 'mucka', recite, da je strup, da zgleda kot volk in da ima ušesa pokonci. Naj se ga vsaj tatovi bojijo, če se ga že sosedova mačka ne.

Zakaj je pes agresiven?

Na sprehodu se ob najinem sprehajanju z Mokom, psu za ogrado povsem 'odtrga'. Laja, skače po ograji in besni od jeze. Gospodar reče, kako lepo moj pes gre brez divjanja. Njegov pa je povsem zmešan. Vpraša, zakaj je njegov pes agresiven. Pa pride na vrsto moj monolog: "Zato, ker je to povsem v naravi psa. Agresiven je lahko do drugih psov. To je povsem naravno, ker se bori za hrano, življenjski prostor, partnerja in želi prevlado v krdelu. Pretirano agresivnost je pri psu treba preprečiti, če pa se je že pojavila pa odpraviti. Pes je lahko agresiven tudi do ljudi ali do lastnika. Če je pes dominanten, mu morate dopovedovati, da ste vi 'vodja krdela'. Sicer pa 'zlata pravila': pes vas ne sme gristi, skakati po vas, renčati na vas, lajati na vas, kazati nobene najmanjše agresivnosti. Vi morate vedno biti šef. Če pes renči, ko jé, mu hrano takoj vzemite. Vrnite mu jo, ko bo nekaj naredil, na primer sedel, prostor ali kaj podobnega. Če je dominanten, ničesar ne sme dobiti 'brezplačno'. Ob agresivnosti do drugih psov, se nikoli nanj ne derite, ker s tem ga vzpodbujate. Psa za dve tri sekunde 'davite' in sicer tako, da ga ravno s povodcem dvignete v zrak. Ko psu zmanjka sape, bo nehal noreti. Psu z odločnim glasom, vendar brez drenja, recite: 'Ne.' Do predmetov in živih bitij, ki se jih boji, se postopoma približujte. Nikoli pa se tem predmetom ne izogibajte, sicer bo pes dobil potrditev, da so stvari nevarne in bo tako še bolj utrjeval strah. S strahom se je potrebno spopasti, vendar počasi, z veliko mero potrpežljivosti in pohvalami. Pa psa ne imejte samega spuščenega v ogradi, da nori za vsem živim. Naj bo v pesjaku, vi pa si vsak dan vzemite čas in z njim preživite del dneva. Vsakršno nenadzorovano 'divjanje' potrjuje njegovo dominantnost, ki jo morate preprečite..." Ker je kar naprej spraševal, sem na veliko 'modroval'. Ko pa sem šel čez nekaj dni mimo, je pes še vedno 'pridno' divjal. Moje besede, pa so šle v eno uho noter in drugo ven.

Bodi melanholičen

„Še vedno si preveč vesel.”

Moj migec Moko ima ogromno energije. Bolj kot hodiva na sprehode, več ima energije. Psa pred odhodom na vadbišče še posebno telesno sprostim, da bi prišel na vadbišče malenkost ustrujen. V šolo greva peš, da porabiva čim več odvečne energije. Po prihodu dam psa v šolski pesjak, da se pes čim bolj umiri. Ko prideva na vrsto za izvajanje vaj, skočim po psa. Pes deluje zelo umirjeno, vendar le za kakšno sekundo. Ko ga navežem, je že kot da bi bika poslal v areno. Psa vzpodbudim: "Greva delat." In že vsa energična čakava na povelje za začetek izvajanja vaj. Pes navezan na povodec, preveč energičen, tako da mi uhaja naprej. Vzpodbujam ga, da mi hodi ob nogi, vendar hodi, kot bi ga kdo v ta zadnjo s šivanko pikal. Se obrneva nazaj proti izhodišču in pri začetni točki snamem povodec ter izvajam vaje brez povodca. Tole dela bistveno bolje, očitno si pri povodcu pušča neko rezervo. Je pa res, da sva zadnje dneve doma delala izključno brez povodca. Tiste vaje, ki jih vadim dela v redu, tiste, ki pa mislim, da že obvlada, začne delati na pol. Psa pohvalim, malenkost preveč pobožam, tako da psa psihološko že tako visoko, še močneje dvignem, tako da ga še težje obvladam. Kljub temu sem prepričan, da sva kar lepo napredovala. Sledi analiza učiteljice, da mi pove, kaj vse je potrebno še izboljšati. Najpomembneje je, da moram nujno postati melanholičen. Pogledam v Slovar slovenskega knjižnega jezika in evoti definicija: čustveno zelo prizadet in pesimistično razpoložen. Problem je, ker imam energičnega psa in po vrhu sem še jaz energičen, torej eksplozivna zmes. Tako da sem dobil za domačo nalogo, da moram hoditi nerazgibano, naučiti se zehati, delati zaspano in tako dalje. Torej povsem v nasprotju kot večina vodnikov, ki morajo pokazati bistveno več energije. Med vrsticami prebrano, celo noč naj 'žuriram', da bom nenaspan, nastaviti moram 'muda', da bom hodil na O, gledati mehiško limonado, da mi bodo oči sozle zalile in poslušati glasbo kakšne slovenske izvajalke.

Havaji hlačke

Toplina se je razlegla. Počasi se pomlad prebuja v poletje. Kakšen dan je že lepo toplo. V programu šolanja psa je tudi hoja v urbano naselje. Pred kakšnima dvema tednoma smo šli prvič, takrat se je ulil dež, tako da smo kot palčki hodili po dežju. Mulci pa seveda polni energije in ovohalnih spretnosti. Tokrat je povsem drugače, sonček že tako lepo peče, da sem letos prvič oblekel kratke hlače in kratko majico. Pa tokrat za spremembo sem oblekel 'Havaji hlačke', to so običajne kratke hlače, vendar v 'bojnih' barvah, ki spominjajo na daljne Havaje - polno živih barv, tako da bolj padem v oči kot moj belinko. Pred trgovino naredimo prvo vajo. Psa privežem za okensko rešetko in grem v trgovino. Pes mene ni mogel videti, ker je bil privezan stran od vhodnih vrat. Med mojim obiskom trgovine, je drug vodnik z navezanim psom šel mimo mojega migeca in ta pes je lajal. Po pripovedovanjih, je moj ostal miren, brez da bi lajanje vračal. Odlično, sem mislil, da bo začel peti v zboru. Nato se v vrsti zbor sprehodimo po mestu. Ljudje na pločnikih so bili malenkost zbegani, cel kup cirkuških psov se vali po mestu. Verjetno še nikoli niso videli na kupu tako omikane pse. Ni bilo nobenega strahu čutiti. Pridemo v park, kjer pride druga 'etapa' preizkušnje. Mimo nas hodijo ljudje, tečejo tekači, se vozijo s kolesom, pa z motornim kolesom, naši pobalinčki pa so 'hladni kot špricer'. Psa navežem na stoječo luč sredi parka in se skrijem za drevo. Mimo navezanega psa se sprehajajo ljudje in vodniki z navezanimi 'pobalini'. Moj mali lepo čaka brez lajanja. Čez čas pa povsem v njegovem stilu začne narahlo cviliti. To je znak, da me pogreša in da pač ne rad čaka, da se bo skrivajoči mož prikazal izza drevesa. Tako kot moj, so tudi drugi psi bili odlični, eden boljši kot drugi. Brez nervoze, agresivnosti, laježa ali kaj podobnega, so vsi lepo čakali na mestu. Torej urbano naselje: mala malica. In potem smo odpujsali domov.

Južni otok

Je južni otok Je!
Daleč v neznanem morju
je pika na obzorju.
Je lisa iz megle.

Med svitom in temo
iz bele vode vzhaja.
In neizmerno traja.
In v hipu gre na dno.

In morje od slasti
je težko in pijano.
In sol zatiska rano.
In slutnja, da ga ni.

Da so na temnem dnu
samo zasute školjke
in veje grenke oljke
in zibanje mahu.

A voda se odpre
in močna zvezda vzide
in nova ladja pride
in južni otok je!

Pa bodimo za spremembo malo poetični... Pesem od Kajetana Koviča Južni otok govori o upanju, ki ga južni otok simbolizira. Lahko pa tudi razumemo kot razpoloženje. Najprej smo močno prepričani, motivirani. Čez čas vidimo vse tegobe in trdo delo. Na koncu pa le dočakamo želeno. Nekako tako kot v šoli, ko je za oceno ena od 0 do 50 odstotkov, ponekod še več do 60 ali več, še vedno negativna ocena. Torej ogromno znoja in dela za slavni stavek "you passed the exam" (ang. opravili ste izpit). Na vadbišču delamo po dva hkrati. Eden leži, torej odlaga, drugi pa izvaja vaje. Odlaganje je za mojega hitro-migajočega in neučakanega migeca težka vaja. Tokrat za spremembo delamo malenkost drugače. Kako? Vseh pet vodnikov in psov na kup in na vadbišče. Ej, si mislim, danes bom zopet prepoten kot miš. Šok, dajte povodce dol, se oglasi učiteljica. Kako dol, si mislim in gledam vodnike. Povodce smo morali sneti in jih dati čez ramo. Zanimivo a ne. Jaz sem bil že nekoliko živčen, to zna biti tempirana bomba za mojega migeca. Začnemo maširati, vsak v svoji navideni črti naprej. Mali brez težav mašira zraven. Sedi, mali sede. Pes sedi, mi gremo naprej. Sem že mislil, da bo letel za mano, pa ni, je pridno sedel. Se obrnemo, gremo k psom in maširamo dalje. Nato prostor in se oddaljimo od psov. Čudežno, tudi tokrat je potrpežljivo ležal. Se obrnemo proti psom. Čakamo nekaj sekund in reče učiteljica: "Odpoklic". E, to pa zna biti zabavno. V zboru odpokličemo. Jaz sem navajen na ukaz: "Sem" in glej ga ponovno čudež, vsi psi s polno hitrostjo do vodnikov, tudi moj migec. Si mislim, južni otok je.

Podmornica

Iz časa hladne vojne med Američani in takratnimi Sovjeti, je bilo ogromno situacij, ko je bilo za las, da se ni začela tretja svetovna vojna. Američani so imeli podvojeni sistem obveščanja. Tako je na primer en računalnik kazal, da so Sovjeti izstrelili cel kup raket, drug računalnik pa ni kazal ničesar. Vprašanje, kateri se je pokvaril, ni zanemarljivo. Da bi se pripravili na morebitno jedrsko vojno, so v vojski trenirali celoten postopek. Tako so v podmornici izpeljali celoten postopek razen dejanske izstrelitve, ki je bil dejansko samo še pritisk na gumb. Gene Hackman je v filmu Crimson Tide izveden zanimiv scenarij. In sicer ko je v kuhinji zagorelo, zaradi nepazljivosti kuharjev, je izvedel vajo "jedrske vojne". Torej v trenutku, ko je bila panika na podmornici, je izvajal še zahtevno vajo in na vprašanje ali se mu je zmešalo, je odgovoril, da sovražnik ne bo čakal, da se pogasi ogenj. V tem duhu treninga greva midva z Mokom na sprehod. Še vedno vztrajam na deset-metrskem povodcu. Pri odpoklicu Moko sedaj dela že brezhibno, vedno pride nazaj. Če smo natančni ne pride samo v izjemnih primerih. In katerih? Greva ob gozdu in na enkrat se izstreli srna iz čistega miru. Moko je eksplodiral in jaz? Princip podmornice, takrat ko je najhuje, ga jaz odpokličem. To pa je svinjsko težko, a ne, ker se z vso silo zaleti v nategnjeno vrvico. Drugič ob podobnem primeru, pa mu spomin zelo dobro dela in glava dol, me pogleda in počasi pride. Jaz želim, da pes pride, če tudi sekire padajo z neba. Izjem preprosto ne sme biti. Ko ga imam doma spuščenega v ogradi, mu tudi ne pustim, da bi letal za avtomobili, tovornjaki, pesi, ki gredo po ulici, mačke, ki se sončijo pri ogradi, ptiči, ki nizko galopirajo in podobno. Torej ne pustim nobenih hitrih in agresivnih odzivov. Če pa mi slučajno lene očke ne omogočijo, da bi zaznal prihod izstrelitve, pa se takoj odzovem z glasnim 'fuj to' in takojšnim odpoklicem, kljub temu da me mimoidoči gledajo kot da bi z lune padel.

Kaj ljudje vse vpisujejo v iskalnik - 2. del

Spletni dnevnik omogoča, da lahko vidim, kaj obiskovalci vpišejo v iskalnik, ki jih je pripeljal do mojega bloga. Na tovrstna vprašanja sem že odgovarjal januarja letos. Tokrat pišem o novo postavljenih vprašanjih. Če bom kakšno neumnost napisal, prosim napišite komentar.

Kako dolgo naj pasjemu mladičku namakam brikete?
Jaz psu nisem nikoli namakal briket. Psi imajo dovolj močne zobe, da lahko sami jedo brikete brez namakanja. Pomembno je, da kupite brikete, ki so namenjene za mladičke. Tovrstne brikete imajo navadno na ovoju napisano besedo "puppy".

Kako naj dam ime psu?
Ime naj bo sestavljeno iz dveh zlogov, kot je na primer Mo-ko. Ne dajajte imena kot je na primer 'Paris Hilton' ali kaj podobnega, ker je to predolgo ime, da bi pes vedel, da njega kličete. Prav tako odsvetujem človeška imena. Na primer: Jaki, Mirko in podobno. Ljudje, ki jim je tako ime, so lahko s takšnim imenom psa užaljeni. Menili bodo, da jih namenoma ponižujete. Pes naj bo pes in ga torej ne poskušajte počlovečiti. Če ima pes rodovnik, je ime sestavljeno iz več besed. V tem primeru izberite krajšo ime za klicanje psa. Na spletu je polno spletnih strani, ki se ukvarjajo z imeni psov. V iskalnik vpišite na primer "dog names" in dobili boste cel kup spletnih strani.

Kako narediti pesjak?
Pesjak je najbolje narediti tako, da je ograjen z ograjo. V pesjaku naj bo pasja uta, ki je pomembno, da je narejena z ločenim vstopnim prostorom, da psu predvsem pozimi ne piha. Kako naj bo velik pesjak? Ravnokar berem vprašanja za izpit B-BH in iz prve roke. Velikost pesjaka je odvisna od velikosti psa. Veliki psi: dolžina pesjaka 9 m, širina 1,5 m; srednji psi: 6,8 m - 1,2 m; majhni psi: 5,6 m - 0,8 m in pritlikavi psi 3,5 m - 0,6 m.

Kako naučiti psa, da ne bo 'kakal' v pesjaku?
Psu morate po desetih minutah, ko je prenehal jesti, hrano vzeti. Pes ne sme imeti hrane cel dan na voljo. Načeloma pes opravi potrebo po desetih minutah od koncu hranjenja. Najenostavneje je, da se odpravite na krajši sprehod na travnik ali gozd, predvsem tam, kjer je veliko vonjav. Pes v takšnih vzpodbujevalnih okoliščinah hitreje opravi potrebo. Toda bodite olikani do soljudi in ne pustite psa, da opravi potrebo sredi poti, da ne bo kdo kakca pohodil. Psa tudi ne preganjajte, če je že začel opravljati potrebo. Naj naredi do konca in potem počistite z vrečko. Še zlasti je to pomembno, če živite sredi mesta, kjer ni travnikov. Obvezno počistite za psom, če se onesnaži na pločniku.

Kako naučiti psa, da bo ostal sam doma?
Ne razumem najbolje vprašanja. Ali pes laja? Je mlad pes? Če nimate druge izbire, pač morate psa pustiti doma, pa čeprav laja. Če je težava v tem, da vam pes pobegne od doma, potem psa nikoli ne imejte spuščenega, ko odpirate vrata. Pripnite ga na povodec ali pa psu ukažite, da sede ali leže. Pes ne sme pridobiti izkušenj, da lahko 'švigne' po ulici. Pazite tudi, da ne odpirate vrat, ko je na cesti sosedov pes, to zna biti za psa prevelika preizkušnja.

Kako naučiti psa, da te uboga?
Zelo široko vprašanje. Najboljši odgovor je, da greš v malo šolo, kjer te naučijo osnov. Če je pes že starejši pa v osnovno šolo. Psa nekaj naučiti ni tako zelo preprosto. Najbolje je, da ti nekdo, ki s psi zna ravnati, pokaže. Težava, na katero ljudje naletijo je ta, da od psa prehitro pričakujejo preveč. Tako da začno preveč na silo delati. S psom, predvsem mladim, je treba delati zelo potrpežljivo, vedno z nagrado pribolšek in pa z igračo. Nikoli več kot nekaj minut. Bolje je s psom delati deset-krat po tri minute, kot enkrat trideset minut skupaj.

Kako naučiti psa pasjih trikov?
Jaz sem psa od trikov naučil le dajanja tačke. Pa še to je le za publiko. Pes pa je včasih potem zmeden, rečeš, da naj sede in že moli tačko. Ali pa, da rečeš, da naj se naredi mrtvega, pa potem na vadbišču, ko je pes še pod pritiskom, namesto prostor dela mrtev in podobno. Če mislite resno izvajati vaje, pazite, da delate trike v različnem vrstnem redu. Na začetku delajte prostor in nato mrtev. Potem pa v različnem vrstnem redu, na primer sedi in mrtev ter prostor in mrtev in podobno. Če boste izvajali vedno prostor in mrtev, bo pes ob ukazu prostor že naredil mrtev.

Kako pes shujša?
Enako kot ljudje! Zdrava prehrana in veliko gibanja. Pri hrani čim manj sladkorja in nasičenih maščob. Eni lastniki psom dajejo za jesti 'svašta', tudi sladkarije. Psu nikoli ne dajem sladkarij in tudi nikomur ne pustim, da bi mu jih dajal. S sladkarijami je cel kup še drugih problemov kot je na primer gniloba zob. Najenostavneje je, da se hrani z briketi, ki vsebujejo vnaprej pripravljeno ustrezno razmerje med maščobami, ogljikovimi hidrati, beljakovinami, vitamini in tako dalje. Drugo pa je gibanje. Če imate tudi vi kakšen obroč okrog pasu preveč, potem bodo sprehodi tudi vam koristili. Psa najmanj enkrat na dan peljite, peš ne z avtom, na sprehod. Če imate majhen vrt ali pa psa v stanovanju, potem morate na sprehod trikrat in sicer dva krajša in eden daljši.

Kako postriči psa?
Dva pristopa. Enim psom izpada dlaka in te pse krtačimo, najbolje z glavnikom, ker s tem sčešemo še poddlako. Pse, ki je potrebno striči, pa je najbolje peljati usposobljenemu gospodu ali gospe, ki striže pse. Pomembno je, da vaš pes ne grize in da je vajen prijemov in dotikov drugih ljudi. Če ne, boste tako vi kot frizer dobil živčni zlom. Naslednjič pa vam bo rekel, da psa ne vozite več k njemu.

Kako psa naučiti na prostor?
Psa daste sedet in nato hrano pomolite blizu tlom, tako da se pes mora skloniti. Če pes vstane, mu ne dajte hrane. Če v nekaj poskusih ne uspete, z roko bodite zelo blizu zadnjega dela hrbta, tako da preprečite, da vstane. Če je pes že malenkost večji, znajo biti malenkost večje težave. Prostor je namreč oblika podrejanja in dominanten pes ne bo rad legel. Dajte ga na sedi in z levo roko pazite na zadnjem delu hrbtu, da ne bo vstal, z desno roko pa psu zmaknite prednje tačke in sicer naprej v smeri položaja psa. Ko vam uspe, takoj nagradite psa. Pes bo zelo verjetno hitro vstal. Vaja dela mojstra, tako da pač ponavljate.

Priprava za sprehod v gozd?
V gozdu nikoli psa ne imejte spuščenega. Jaz vedno grem z deset-metrsko vrvico in tako preprečim kakšno koli divjanje za morebitno srno ali zajcem. Če je na vrvici boste psa lahko enostavno odpoklicali, če ne drugače s potegom vrvice. Psa je potrebno zaščititi tudi proti klopom. Dobijo se ovratnice proti klopom in pa ampule. Ampule delujejo proti klopom tri tedne in tri mesece proti bolham. Zato je treba ampule obnavljati. Ampula pa ne preprečuje, da klop ne bi ugriznil, ampak klop ugrizne in pogine.

Kako doma učiti psa?
Najprej na samem. Čim manj, stvari, da ga motijo. Nobenih otrok, psov, drugih ljudi v bližini. Naj bo čim večja tišina. Prav tako naj ne bo polno vonjav. Na primer od hrane, ritje krta, sledi od sosedove mačke in podobno. Najbolje, da začnete na netravnati površini, ker je na betonu, ploščicah itd manj vonjav. Odstranite vse igrače, ki ležijo na tleh. Prav tako, če leži hrana na tleh, jo odstranite. V žepu imejte hrano in igračo. Vse kar psa naučite, ga takoj pohvalite in nagradite z igro ter hrano.

Črnogorski fitnes

„Bzzzzz...”

Ne želim biti žaljiv do narodne skupnosti, vendar je po svoje povsem razumljivo, da v črnogorski poletni vročini, se nikomur nič ne ljubi. V soparnih, vročih, peklenskih dnevih, se prileže le ležanje v senci. Temu pri nas hudomušno pravimo 'črnogorski fitnes'. Zakaj ravno fitnes? Vležeš se na ležalnik, ki je trd kot kamen, na toplega sončka in ko je vse tako lepo sproščujoče, zaspiš. Po eni uri se zbudiš, opečen od sonca, hrbet pa boli kot bi bil na fitnesu. Torej si zdelan kot svinja. Topel sonček je žgal kot že dolgo ne. Pa ta fitnes sem moral dati skozi. Mali je bolj brihten kot jaz, je legel v senco in tudi lepo zaspal. Jaz pridno 'pančam' in po kakšni uri, me neka mokrega poliže po obrazu. Oooo blondinka si ti? "A, ha, a, ha,..." je globoko dihala. O super, odprem eno očko in res pred mano je blodinka, moj Moko. Se malo nasmejim, in zastokam: "Aaaa," lice mi je skupaj zlepilo - sonce ožgalo. Si mislim, gremo v senco še malo lenariti. Žal, ne bo šlo. Pobalinček je spočit in treba bo delat. Malenkost se oblači in greva midva na sprehod. V gozdu je tako hlad, tako da ni problema, če kakšno 'turo udariva'. Pot pod noge in že greva na eno uro dolg sprehod. Prideva na staro mamino domačijo, kjer smo pred dvema dnevoma pokosili travo.

„O moja 'basika'...”

S ta malim že kakšen mesec delava sled, predvsem takrat, ko jaz nisem len. Na travniku poiščem primeren prostor in začnem hoditi stopalo ob stopalu in za vsakim korakom nastavim hrano. Nato 'ovohalček' gre in sledi moje stopinje, torej išče mojo sled. Hkrati pa dobiva za vsak korak hrano. Ni boljše motivacije. Voha: zelo rad, jé priboljške: zelo rad. Postavim psa pred sled in začneva. Prvič po kar nekaj poskusih je naredil sled zelo dobro. Pustil je samo en priboljšek, dejansko preskočil. Ko najde zadnjega, sledi zelo pomembna naloga. Psa je potrebno iz lovskega nagona 'spraviti ven'. Mečem žogo, da ga spravim iz tira ovohavanja. Hlad se že čuti, jaz izčrpan, Moko s polnimi baterijami. Nič, greva domov, saj je samo ena ura hoje. Tako si misli Moko, jaz pa 'čem crknit'.