Za mojim hrbtom prileti 'medved'

Na travniku v škornjih skačem tako, da imam vse žuljave noge. Psu pa seveda nič, ima železne blazinice na nogah. Moko ovohava sem ter tja, skače in mi sledi, kam se bom napotil. Na enkrat uhlje pokonci in močno zarjove. To ni bil lajež, ampak je zarjovel, da sem mislil, da mu bo glasilke iz grla zabrisalo. Zgledalo je kot, da se je sam hudič prikazal. Proti nama šiba velika mrcina. Poganja se kot medved. Pa še rjav je bil. Bivol v obliki psa presenečen hrupa mojega psa se skoraj ustavi. Začne se previdno po polžje pomikati. Jaz mojega psa hitro na povodec. Enih petsto metrov vstran prisopiha lastnik mrcine in se dere za psom, kljub temu se nama pes počasi približa. Na srečo sta se samo ovohavala. Nato prisopiha lastnik in psa priveže na povodec. Potem pa tisti bla bla kako je pes oh in sploh. Pomembno je, da se psa nista stepla. Čeprav je ob navezu mrcina kazala znake agresivnosti, je moj pes ostal stabilen. Sicer je silil za njim, vendar sem kolikor sem mogel spremenil smer. Nekaj minut kasneje srečava še enega malega psa, tokrat navezanega na povodec. Sem mislil, mala malica. Psa se ovohavata samo po smrčku. Potem pa mali odrasel kuža pokaže zobe in zarenči. Moko je ostal stabilen, brez naježene dlake, lajanja ali kaj podobnega. Je pa seveda silil v smer psa. Igre konec, greva domov, dokler še imava cele zobe.

Maratonec

Nestrpno vsakih pol ure gledam skoz okno, da bi že enkrat prenehalo deževati. Konec dežja. Spustim psa iz pesjaka in začne se dirka formule ena. Navdušenje, kot bi prišel iz zapora. Najprej tečem zraven njega. Nato mu izmenično mečem dve piskajoči žogi. Kuža se naveliča, sede in me gleda. Z ovratnico in povodcem greva na sprehod. Vedel sem, da bo danes prava preizkušnja. Po dežju imajo psi neizmerno veliko več energije kot ljudje. Sem precej presenečen, da je kuža lepo šel ob nogi. Prideva na travnik. Psa spustim iz povodca, vendar pes še kar sledi ob nogi. Stečem par metrov naprej in pes še kar ob nogi. Nato se podiva po travniku, jaz sprint koliko morem, ta mali za mano polna hitrost. Se ustavim, ker bom 'crknil', ta mali pa še nima dovolj. Ponovim to vajo enih desetkrat, pa ta mali še vedno poln energije. Kot megla se vlečem v eno smer, kuža pa se oddalji nekaj metrov. Jaz močno spremenim smer in kuža s polno hitrostjo v mojo smer. To ponovim nekajkrat, vendar Moko je pravi maratonec, vedno s polno hitrostjo v mojo smer. Prideva domov, pes poln energije, tako da mi je kar žogo nosil. Se pogovarjava s sosedom preko ograje in kuža še kar po svoje skače in teče okoli hiše. Če bom 'pogruntal', kako to energijo spraviti v hišno električno omrežje, bodo vse varovalke pregorele.

Kako majhen je svet

Najin sprehod po travnikih in travniških poteh med drugim vodi tudi enih dvesto metrov ob glavni cesti po pločniku. Na enkrat s pospešenim tempom avto mimo mene in na hitro zavre sicer na nasprotnem voznem pasu. Iz avta bosa prihiti gospa in maha, da naj počakam. Za njo s počasnejšim tempom prihaja še gospod. Sem že mislil, da sta kakšna tujca, pa si bom moral "jezik lamati", ko bom razlagal, kje mora zaviti na to in ono cesto. Ponavadi že imam 'srečo', da moram v moji polomljeni nemščini ali pa angleščini razlagati, da vse poti vodijo v Rim. Na moje lepo presenečenje, me gospa vpraša, če je ob meni švicarski ovčar. "Ja." Ne morem verjet, končno nekdo, ki pozna pasmo. "Si psa dobil od Slavi iz Ljubljane?" Začudeno: "Ja?" Smo že bliže resnici. "Si ti Igor?" Pa kdo sem jaz, da mene neznanci kličejo po imenu? "Ti pišeš blog?" "Ja." Saj ne vem, če sem še kaj pametnega povedal v tistih nekaj minutah, ko sta se mimogrede ustavila, sem bil v šoku, da me neznanci ogovorijo po imenu. Imata psičko švicarsko ovčarko iz prejšnjega legla iste vzrediteljice kot je moj Moko. Psička je že najmanj leto dni stara. Po vrhu imata še čivavo. Ne morem verjetni, kako je ta naš svet majhen. Se jima mudi, tako da sva pomahala v slovo. Za enkrat še Moko ne zna sam pomahati, tako da sem z njegovo tačko pomahal. Joj, kako sem jaz otročji.

Paparaci

„Jaz sem zbit?”

Ponoči je deževalo, tako da se je zrak precej ohladil. Zjutraj vstanem in si rečem, danes pa je pravi dan za prvi sprehod po ulici. Sosed bi rekel: "Vreme je". Psu dam ovratnico okrog vratu, pa se že odpraviva. Stopim nekaj korakov po ulici, se že za mano sliši glas: "Igor počakaj malo." In jaz tisti francoski: "Ja?" "Počakaj, da vidim psa. 'Mater', kako je zrasel." Nazadnje ga je od blizu videl, mislim da prvi ali drugi dan, ko je kuža prišel k hiši. In potem sva 10 minut bla bla, tako da je bil pes že malce nestrpen. "Ja Moko, greva zdaj." Zavijeva na travnik in od daleč zijala dol z balkona. Pri tretjih sosedih vidim, da iz garaže opazujejo to belo čudo...

„Igor, pa ti si še vedno utrujen? 'Luzer'.”

Pa kako se je meni sreča nasmehnila, tako svež dan. O svežina moja domovina. Super hladno pa sva zadela v polno. Posije sonce, pa sem mislil, da sem v kakšnem delovnem taborišču. Stopiva midva pod drevo, da si kuža malo oddahne. Pa kaj kuža ne potrebuje oddiha, bi kar nadaljeval s sprehodom. Vztrajam, da si odpočijeva. Če on ne potrebuje oddiha, ga potrebujem jaz. Sonce se za oblake skrije in midva obrat za 180 stopinj in se obrneva proti domu. Na ograji je naslonjena četrta soseda in nimaš kaj zopet bla bla. Vse zanima ta hitrorastoča goba. Se mi zdi, kot bi me paparaci oblegali, z okna, balkona, z ograje, iz garaže... še sreča, da nisem 'pahnjen' na zvezdništvo.

Klovnostvo ali hoja ob nogi

Dvakrat na dan zjutraj in zvečer, ko se pasja vročina poleže, za nekaj minut psa malenkost 'potreniram' v stilu: sedi, prostor, stoj. Nekaj ga učim tudi, da hodi ob nogi. Vendar tokrat ne govorim 'poleg' ampak 'greva'. S prejšnjim psom sem imel precej težav s hojo ob nogi, je bil precej vihrav, lovsko-ovohajočega značaja in energičen na 'tri kubike'. Tako da Moku ne želim sedaj ukaza 'poleg' uničiti, tako da ne bo potem, ko bom izrekel magično besedo ob moji nogi skakal kot klovn. Zato raje rečem 'gremo' in to je to. Ko bom pa bolj resno delal, to bo verjetno čez mesec dni v mali šoli, pa bo prišel tisti ta pravi ukaz. Se mi zdi, če nek ukaz pes ne razume ali pa ga razume po svoje, je potem s tem ukazom težko kaj delati in si moraš nujno izmisliti nekaj drugega na primer 'pridi', da ve, da je s klovnom konec. Doma sva se 'greva' kar lepo naučila, proti vsem mojim pričakovanjem. Na sprehodu, ne samo to, da ni grizel povodca, pes je šel ob moji nogi tako, kot moj prejšnji kuža niti v sanjah ni hodil. Razumljivo, da se občasno ustavlja, stopi kakšen korak prehitro ali na stran. Skušam pa narediti vse, da vrvica ni napeta. Če je treba jaz stopim hitreje, na stran, počakam ali tečem zraven njega. Za enkrat sem klovn še jaz. Če pa ne gre drugače, pa vrvico potegnem in hitro spustim, da je vrvica ponovno ohlapna, nekako tako kot Martinov lulček.

Iz nočne more v angelske sanje

Že dva tedna vsak dan dvakrat dnevno po nekaj minut psu dam ovratnico okoli vratu. Ta zadeva je za njega precej neprijetna. Grizenje je obvezni element. Jaz se sicer na vse "pretege" trudim, da ga ovratnica ne zateguje. Kolikor hitro spusti povodec iz svojih zobkov ga pohvalim in mu dam nagrado. Pri mojem Moku "vžge" le še svinski uhelj. Za to nagrado bi dal vse, tudi poslušnost. Če mu ponudim briketo, jo izpljune. Kar je nekoč bilo zlato, je sedaj brez vrednosti. Uhelj imam na precej drobne kose narezan, tako nekako v velikosti mojega nohta na palcu. Mimogrede, nohtov si ne grizem in tudi puščam si jih ne pretirano dolge, da ne bo slučajno kdo mislil, da imam dolge nohte kot starejša gospa iz Ginesove knjige rekordov, ki jih je imela nekaj metrov dolge. Mučim se jaz s psom s to ovratnico, ko dobi uhelj je priden kot 'bubica', gre ob nogi kot za stavo. Ko uhelj poje, takoj zgrabi za povodec. Se mi zdi, da me malo provocira. Pa poskusiva nekaj povsem drugega. Greva s psom na sprehod po ulici. Ta mali je povsem pozabil na povodec. Na poti je bila obilica drugih zanimivih vonjav. Ne morem verjetni nočna mora se je sprevrgla v angelske sanje. Kot bi šel po božji romarski poti. Jaz 'biksel' se s psom doma mučim, vse kar je treba narediti je, da psa peljem v svet, v svet vonjav in dogodivščin.

Ej 'kelnarca' še en pir prosim

„Mater sem žejen.”

Zunaj že nekaj dni zapored vročina, da samo zijaš. Danes sem za "štos" izmeril temperaturo in je termometer v senci pokazal 40 stopinj Celzija. Nekaj se ljudje pogovarjajo, da je sedaj takšna vročina, da še telegraf "štanga" za psom teka, da bi jo le-ta polulal. Prijatelj pa je izjavil zanimivo tezo in sicer da je vročina zato, ker je vedno več ljudi pri "sončni upravi", torej tistih, ki so brezposelni in se sončijo na soncu. Ker je teh ljudi vedno več, je pač vedno bolj vroče. No kakor koli že, če verjamemo tem zgodbicam ali ne, ne bo nič manj vroče, razen če

„Si bom kar sam postregel.”

smo tako pametni in imamo čez dan okno odprto, tako kot sem jo na primer jaz imel včeraj. Ob tej peklenski vročini je psu potrebno vodo menjavati vsake dve uri. Glede na to, da Moku očitno tudi to ni dovolj, se spravi k vedru z odvečno vodo, ki je pod pipo, da voda ne teče vse povprek. Moko ima dve možnosti in sicer, če je sam, se povzpne na vedro in iz njega pije vodo. Če pa je slučajno kdo v bližini in odpre vodo na pipi, si ta mali postreže, kot bi bil v gostilni in bi se nagnil preko šanka ter rekel: "Ej, 'kelnarca' še en 'pir' prosim." Natakarica pa bi lahko mirno rekla: "Strežemo samo pri mizi" - v pesjaku namreč.

Tek čez zapreke

„Voda, pa kam beži.”

Ob pasjih dnevih je povsem običajno, da se nečak kopa v za njega majhnem plastičnem bazenčku v obliki morske školjke. Nečak seveda nima miru v bazenu in skače, hopsa, tolče po vodi in z vodo šprica. Kot nalaš za to igro, pa je seveda Moko, ki je povsod zraven, kjer se karkoli dogaja. Nečak šprica Moka, le-ta pa odpira usta in skuša ujeti špricajočo vodo. Noro za videti, pa nečak se reži na ves glas. Prav lepo videti, kako maladva uživata v skupni družbi. Nečak Moka že kar kliče k sebi, ker je edini, ki se je v vročini sposoben kosati njegovimi vragolijam. Ko začne ta malega v vodi zebsti, ga vzamemo iz vode in školjko pustimo z vodo napolnjeno.

„Juhuhu. Še en krog.”

Že slutite prijatelji? Najprej Moko pije to vodo, nato prva tačka noter, nato druga tačka noter. Pa ven, kot da se ni nič zgodilo. Nato tri tačke noter, pa štiri tačke noter. Nato skače, s prvima tačkama šprica, ne vem ali si je zapomnil špricanje od nečaka ali kaj. Nato pa začne izvajati atletsko disciplino tek čez zapreke. To je šport, kjer tekači tečejo čez zapreke, za zapreko pa je voda. Moko prileti, skoči v vodo in takoj ven, velik krog s polno hitrostjo in vaja se ponavlja. Čez čas se ustavi in cel leže v vodo. Ko mislim, da se je utrudil, je dejansko svež in pol energije. Jaz pa tisti, ki kazensko čistim bazen s čistilom in toplo vodo.

Provokator lahko dobi po zobeh

Danes je bila prava pasja vročina. Ne vem, kdo si je ta izraz izmislil, kakšen pes zagotovo ne. Verjetno pa je 'izumitelj' imel v mislih, da je vročina takšna, da še psi 'crkujejo'. Na srečo pa je od časa do časa začelo na rahlo pihati, tako da je izkoristil vsak vetrič za kratek obhod okoli hiše. Precej rad se sprehaja po južni strani ograje, kjer je sosedova psička, ki je sicer že precej v letih, polovico manjša, vendar pa najmanj dvakrat glasnejša od mojega kužka. Moko se mi nekako zdi, da hodi k ograji provocirati. Psička laja, da ji bo mandeljne iz grla zabrisalo. Moko pa samo ovohava in se počasi sprehaja ob ograji. Pred kakšnim tednom je celo izvedel manever: "jaz tebe provociram". Pred ograjo se je namreč ulegel in jo samo na rahlo opazoval. Psička pa nori, laja in oh in sploh skače in išče pozornost pri svojih lastnikih. Sedaj ga psička kaj prida ne zanima, se pač sprehaja, ker je pač tam se zanimivo sprehajati. Sicer se zna zgodba obrniti tudi v obratni smeri. Vsak drugi dan ali kaj podobnega, pride sosed k ograji in kakšno pametno skupaj doženeva. Takrat seveda psička pride zraven, vendar povsem mirna, nekaj s tačkami brca, hoče označevati teritorij. Moj mali pa k ograji in nestrpno nekaj momlja, celo enkrat zalaja. Mu je stopila na žulj. Evoti, tako je, če provociraš, potem hitro dobiš provokacijo nazaj po zobeh. Pa nič ne de, bo jutri v dvakratni 'porciji' vrnil. Pa nasvidenje do naslednje vojne.

Ta mali je en drekec pekec

„Vrvica, nova igrača, pa gristi ne smem.”

Že kakšen slab teden malce psa učim, da se ne boji povodca, tako da na rahlo trenirava hojo s povodcem. Za enkrat ne prakticiram ničesar zahtevnega, nič "poleg" ali kaj podobnega. Samo da gre na vrvici. V gobček 'naklačim' kakšno žogo, vrtno cel, palico ali kaj podobnega, samo da ne grize povodca. Pa sem danes zopet malenkost poskušal, pa ne vem, kaj mu je danes bilo. Povsem je ignoriral kakršnokoli igro. Na vse pretege je želel gristi povodec. Sem moral biti izredno potrpežljiv, da sem ga uspel zamotiti z žogo in drugimi pripomočki. Pa sem malenkost tuhtal, kako bi lahko ta igra postala zanimivejša. Seveda, pes mora biti vsaj malo utrujen, da ne bo tako tečnaril z grizenjem. Evoti, jaz se okrog devete zvečer prelevim v Maradono, nogometaša iz mojih otroških let, in začnem z dvema žogama brcati od ene ograje do druge. Psa s tem kar utrudim. Morda se sedaj preveč cenim, vendar ta mali je proti meni en drekec pekec. Preigram ga kadarkoli želim. Če mu slučajno uspe dobiti eno žogo, imam na rezervi drugo. Pa dva gola imam, tako da najprej z žogo k enem golu, ob zadetku gremo k drugemu. Potem seveda naenkrat pes obstane, ker je ta igra za 'začetnike' pretežka. In kaj sledi? Ja povodec vendar. Dva nula za mene. Najprej nogomet, sedaj pa še vrvica. Kuža pa tolažilno nagrado, en velik pisker osvežujoče vode.

Kralj na Betajnovi

„Si me našel, ha.”

Kuža je izumil številne trike. Eden je ta, da ko "izgine" izpred oči, da se nekje potepa. Ali je v garaži in išče kakšen čevelj, natikač, cokel, škorenj ali kakršnokoli obutev se pač da vtakniti v usta. Je pa prav posrečen, ko kakšen čeveljc najde, ga ucvre kolikor hitro more iz garaže in takrat že vem, da je našel prepovedan sad. Grem za njim počasi in pazljivo, da ga ne splašim in da mi ne zdivja v konjski dir. Se mu počasi približam, zadnje korake v nižji preži, že skoraj počep. Iz žepa izvlečem magični briketek in mu ga na razdalji kakšen meter vržem. Ko ta briketek začne gristi, mu vzamem čeveljc.

„Sedaj sem jaz na prestolu.”

Nekako imava dogovorjeno. Jaz tebi "papico", ti meni "šuheca". Grem v garažo, da vidim, od kje izvira vir pregreha. Aha, zopet je nekdo šel v garažo in ni zaprl vrat do stopnic, ki vodijo v stanovanje. Pa saj Moko ni nič kriv, če ga je premagala skušnjava. Pač dam čeveljc na nedostopno mesto in je problem rešen. Vsaj toliko časa, dokler ne bo tega čeveljca kdo snel in pozabil vrata zapreti. Potem bo zopet dirka. Med časom, ko jaz pospravljam Trnuljčicin čeveljc, ta mali že nekam "odcvre". Pa sedaj je verjetno že nekje na stopnicah. Ne smem malega izpred oči pustiti, ker potem hitro postane kralj na Betajnovi. Se hitro vzpenja po stopnicah, vse višje in višje po družbeni lestvici. Še sreča, da pride pastir zadaj in kralja odnese s stopnic.

Tartufi

„'Črvek' si ti?”

Ne vem, od časa do časa psa nekaj piči, pa začne kopati luknjo. Najprej ovohava, kje je pravo mesto, nato nežno enkrat, dvakrat s taco po zemlji. Ponovno ovohava in nato izmenično koplje in voha. Čez čas se tempo začne stopnjevati v stilu desetkrat koplji enkrat ovohavaj. Sprva je hitrost kopanja starčka precej v letih, kasneje pa je hitrejši od zajca. Se uleže tako, da je trup zraven luknje, glava pa v luknji. Ovohava, raziskuje, se ne pusti motiti, ker je očitno nekaj noter v zemlji. Korak dva vstran od luknje, da se preveri ali je temperatura ta prava, ali pa je morda kakšna boljša razlaga, pa se mi sedaj ne

„Kdorkoli je že, se noče oglasiti.”

ljubi zlekniti na kolena in začeti kopati. Prepustim to veselje psu, da ne bodo sosedje rekli, da se z lopaticami in grabljicami v peskovniku igram. Ne vem pa, v čem je "štos", da se enkrat uleže v to skopano jamo, drugič pa samo zapusti jamo kot da se ne bi nič zgodilo. Niti ozre se ne za njo. Mogoče pa je zavohal tartufe. Sem mislil svinje kupiti, da bi jih učil tartufe iskati. Problem je samo, kako naj svinjo dam na povodec, da mi ne bo po vinogradu ušla. Bom raje ta malega naučil, da bo kaj našel. Če ga bom naučil, da bo kakšnega deževnika našel, bo za letos dovolj. Drugo leto pa bodo denarci s tartufi v žepe padali ali pa tudi ne.

Več kot 'kavbojec'

„Jaz imam vozel, ti pa beži stran.”

Zadnji teden opažam, da kužeka ne zanima več hrana in ga je tako kar težko karkoli naučiti ali pa vsaj da osnovne vaje ponoviva. Ovohavanje in skakanje vsepovprek je daleč bolj zanimivo kot jaz. Kuža odrašča in me vedno manj pogreša. Se že zgodi, da lahko poberem pete in ne opazi, da sem ga zapustil. Še zlasti, če je kdo zunaj, potem je tako rad v središču pozornosti. Kličem jaz kuža k sebi, pa me samo pogleda in nazaj k zanimivim stvarem. Tako pa več ne bo šlo. Vzamem vrtno gumijasto

„Noge pri tebi, roke pri sosedu.”

cev, naredim dva vozla, da je stvar bolj zanimiva in začnem z njo teči. Moka je super hitro ta nova igrača privlačila. Pa sedaj pa sem zopet zanimiv, kaj ne? Pa te vrtne cevi takoj ne dam, naj malo teče z menoj, da bo videl, da nič ne pade z neba. Potem pa preden mu dam cev, rečem "sedi" in ta mali sede. Dam cev in ga pohvalim. Po tihem pa se smejim, ker sem izumil nov magnet. Tale vrtna cev je precej zanimiva. Več ima vozlov, več je veselja. Vozlji so različnih velikosti in oblik, da je igranje bolj zanimivo. Pa en je bil tako velik, da si ga je okrog vratu spravil, pa potem ni šel več dol. Skakanje, opletanje z glavo, malce s tačko, pa ne gre. Zgledal je kot v kavbojskem filmu, ko pride pastir in okrog mladega teleta vrže vrvico in jo zategne, le z eno drobno razliko, nisem še videl teleta, ki bi si okrog vratu sam nataknil vrv. Evoti ideja za nov kavbojski film.

Ogledalce, ogledalce na steni povej

„Nič uhe dol. Razvajen si mali.”

Sva bila pri veterinarju, da je tiste krastice malce ogledal. Pa seveda veterinar malce stiska te krastice, pa očitno psa tole boli in skače sem ter tja po uradno rečeno kirurški mizi, pa grize, s tacami tepta in podobne norčije. Skratka pes precej nemiren. Prvo kot prvo se je očitno zelo dobro naučil, da pri veterinarju ne bo nič prijetnega, tako da je že a priori nestrpen. Pa malce še jaz neučakan, pa potem je kombinacija očitna. Potem je veterinar "pogruntal", da ta mali cvili in grize tudi če ga ne prime za krastico. Ne vem, kaj je kužku, doma ne grize, vsaj ne v takšni meri, da bi za vsako malenkost dotika že delil svoje zobke.

„Razvajen? Ma kje? Daj, da te poližem.”

Pa na koncu reče veterinar, da je tale moj kuža precej razvajen in da mu očitno preveč pustim, ker si kužki zapomnijo vse lumparije, ki jih lahko počnejo. Malo me je presenetila tale izjava, sem mislil, da jaz kužka kar obvladam. Se bom moral v ogledalo pogledati in si naliti čistega vina. Zraven pa lahko še rečem: "Ogledalce, ogledalce na steni, katera najlepša v deželi je tej." Sem sklenil, da bom tokrat še bolj pazljiv in bolj dosleden pri vzgoji. Če veterinar pravi, da je razvajenec, potem bi znalo to kar držati. Tako danes spat brez lizike.

Havajska dekleta s cvetjem okoli vratu

„Obroček moj, poroči se z menoj.”

Ko se nečak igra na balkonu, ima zelo rad eno prav zanimivo igro, ki se ji reče "glej, kako jaz mečem svoje igrače čez balkon". Ko naprava za odkrivanje min, če lahko tako rečem sesalcu, ki ga ima Moko na smrčku, preišče, prevoha vse kar se prevohati da, najde vsako igračo, ki je čisto slučajno povsem ponesrečeno pristala na travi. Ja tako bi bilo, če ne bi obstajala že omenjena igrica. Ker za to igrico jaz vem že kar nekaj časa, skušam biti tehnološko naprednejši od minoiskalca in vse te odletajoče igrače poberem in jih spravim na varno, preden bi

„Nekaj leze. Obroček kar ostani z mano.”

kakšna lučka v očeh zasvetila. Pa tako kot pri najbolj tehnično dovršenih izdelkih, se tu pa tam, kaj zalomi in kakšno igračo spregledam. Tokrat se je v travi skrival en obroček in sicer ravno tako velik, da je ob pasjem ukrizu ravno na glavo spravil. Takšnega veselja že dolgo ni bilo. S tem obročkom je skakal naokoli kot havajska dekleta s cvetjem okoli vratu. Ponosno, pokončno, igrivo, zapeljivo, oh in sploh. Aja, nazaj k Moku. Obroček je pošteno zgricljal, tako da se v prvotno funkcionalnost, nečakova igrača, več ne bo povrnila. Pa iz glave mi ne gre, kako sem lahko primerjavo s havajskimi dekleti našel. Pa saj one ne gricljajo venca ali pač? Bom preveril do drugič.

'Kva si reku?'

Psu so se pred dvema tednoma na tačkah pri komolcu začele pojavljati drobne krastice. Pa gremo pot pod noge in k veterinarju. Tako se je vsaj včasih delalo, sedaj pa psa v avto in ena, dva, tri in sem že pri veterinarju. Veterinar gleda te krastice in pravi, da se mu je samo dlaka zamotala in da ni nič, da naj samo razčešem in bo vse v redu. Pa mine teden dni, vsak dan krastice večje. Po receptu jaz to zamotano dlako začnem česati, ter opazim, da so krastice dejansko zagnojene, pa še smrdi, kot da bi kdo pod smreko pustil svoj dišeči okrasek. Sprva sem bil skeptičen, da ne bom zopet kreten izpadel, da ga vozim k veterinarju zaradi sprejete dlake. Pa ni kaj, če smrdi, nekaj ni v redu. Ga peljem in veterinar reče, zakaj ga nisem prej pripeljal, da ima že precej zagnojeno. Pa sem rekel, da sem bil pri njem pred enim tednom in da je rekel, da je samo dlaka zavozlana. Glava pokonci in malce začudeno kot sorodnik iz Ljubljane v stilu "kva si reku"? Še sreča, da je veterinar zlat, prijazen, tako da mu ni kaj zameriti. Psu se te krastice izredno lepo popravljajo, tako da so že skoraj izginile. Še kakšen dan antibiotikov in ta mali bo kot iz trgovine, pocukran, zlikan in široki nasmeh na obrazu kot teta iz reklame za pralni prašek.

Voda je vedno v suši

„Sem si noge umil. Bo voda bolj teknila.”

Psa dopoldan ne morem imeti pri sebi, ker sem v službi. Ko pridem domov, grem vedno najprej k njemu, mu dam za jesti, menjam vodo, počistim kakce iz pesjaka, ter ga z vodo zribam. V zadnjem času sem pogosto opazil, da ob mojem prihodu ni več vode ali pa jo je v posodi izredno malo. Pa si rečem, ja sedaj je res malenkost bolj vroče, pa Moko pač več pije. Sicer mi je bilo malenkost čudno, da pred tednom dni, je bila posoda vsak dan skoraj do vrha polna, sedaj pa se vsak dan podenj vidi. Pa sem psa zalotil, kaj ta mali pobalin počne. Ko je žejen, gre k posodi, najprej pije, nato pa s tačkami caplja

„Najlepše se je vleči na mokre ploščice.”

po vodi tako dolgo, da večino vode splahne iz posode. Sem že mislil, da ga "jetika" muči in da "žlampa" vodo kot krava po naporni paši. Da pa je slika še večja, sem pred časom menjal posodo. Prejšnja posoda je imela en droben rob, pa je ta mali zgruntal, da če z zobmi prime ta rob in glavo malo levo in malo desno, se posoda prevrne. Tako da sedaj je to že druga posoda, ki jo je s svojimi čarobnimi triki uspel prelisičiti. Sedaj iščem posodo iz gline, ki bi bila velika in imela ožjo luknjo. Sem nekje prebral, da glina ohranja vodo mrzlo, ozka luknja pa bo preprečila, da bo s tačkami capljal. Samo da jaz v trgovini najdem takšno posodo, pa da vidimo ali obstaja še kakšen trik iz pod rokava.

Milni mehurčki

Sosedov mulc je prinorel z milnimi mehurčki. To je tista drobna igračka, ko pihneš nastanejo lepi mehurčki. Je cel dan tam skakal, pihal in ustvarjal te drobne mehurčke. Izumljal je sto in en način, kako mehurček napihniti in ga potem ponovno ujeti, brez da bi počil. Moko radovednež kot je, se približa ograji in gleda mulčka preko ograje. Nato se povzpne na ograjo, tako da so zadnje noge iztegnjene, sprednje pa v zrak, kot v kakšnem partizanskem filmu "roke gor". Seveda sosedov otroček ne bi bil otroček, če ne bi prepoznal v tej gesti "žrtev" za igranje. Se spravi k ograji in začne preko ograje pihati mehurčke. Sprva je Moko samo gledal precej v zrak, ker je nagajal veter in je te balončke dvigoval vse višje in višje. Ko pa se je vetrič obrnil, je balončke tiščal k zemlji. Ker je otroček naštudiral, kako lahko z enim pihom pihne po deset in več mehurčkov, je bilo to pravo skakanje Moka. Vsak mehurček je bil v nevarnosti. Skok sem, skok tja, postrani, nazaj, ni pomembno, samo da te mehurčke spravim iz zraka. Je pa hec v tem, da se tako otroček, kot moj kuža ne naveličata zlahka. Tako da sem potem jaz po debele četrt ure prekinil to igračkanje, da ne bi Moko preveč mila pojedel. Je pa dobra stvar, zobje se mu svetijo kot državni zobje kakšnega penzionista.