Pes ima kosmata ušesa

„Jezik kažem, te bom požrl.”

Prav zanimivo je, kako ljudje ocenjujejo mojega psa izključno po videzu. Poslušam sledeče neumnosti: "Ta pes pa je hud, ima ušesa pokonci." Švicarski ovčarji imajo vedno ušesa pokonci, razen, če jih je strah, se podrejajo ali kaj podobnega. Torej normalna drža je ušesa pokonci in to ne pomeni, da so v tem položaju agresivni. Pa naslednja: "Kaj te imaš ti to za eno žival, je to volk?" Seveda ni volk, volk je divja žival, ki ni primerna za domačega ljubljenca. Pa še ena cvetka pogovor med dvema starejšima gospema: "Dober dan, kakšne pasme pa je vaš pes?" in druga se obrne k prvi: "Ja kaj ne vidiš, da je to haski?" Ne ni haski, čeprav mu je na videz podoben, oba sta bele barve, vendar ima haski tudi črno barvo. Karakterno sta pasmi precej različni, prav tako njun izvor. Haski je namenjen vleki sani, niti približno ni dober čuvaj, izredno energičen in ni najbolj primeren za poslušnost, agiliti ali kaj podobnega. Je pa res, da imata skupno to, da imata oba ušesa pokonci in verjetno zaradi tega sta huda, a ne. Pa še ena: "Vaš samojed pa se ne smeji, zakaj?" Verjetno zato, ker ni samojed. Samojedi imajo konce čeljusti malenkost zavihane navzgor, zato dajejo občutek, da se smejijo. Ker švicarski ovačar pač ni samojed, se pač ne smeji. Pa še tale, ko sva se z znancem srečala na sprehodu. Moj švicar je bil utrujen, da je kar legel. Njegov rotwailer, pa je lepo pridno sedel. Psa sta se bežno pogledala in to je bilo vse. Sta stara znanca iz pasje šole. Pa pride mimo gospa z labradorcem, sicer odlični psi, vendar tale pes očitno ni bil dobro vzgojen. Pes je šel na drugi strani ceste po pločniku in rep držal strmo usločen, kot škorpijon in s tem izkazoval dominantnost. Moj švicar je bil zadihan, da se mu gledati ni dalo, dočim znančev rotwailer je hitro pokazal, da takšnega bahanja ne bo prenašal in zalajal. Pa je gospa rekla: "Ja, ja, se vidi, to je pa agresivna pasma." Očitno je, kdo je iskal prepir, njen nevzgojeni pes. Me pa je danes lepo potolažil otrok na sprehodu, ko je videl mojega psa: "O, ta kuža pa je priden. Ga lahko pobožam?" Pa mama zraven 'ustreli': "Pusti ga pri miru, pes ima kosmata ušesa."

Pa bučko išči

„Spoštovani kolega, nehajte se igrati z grmom.”

Na sprehodu se ustaviva na travniku, kjer imava obveznih 10 minut tekanja za žogo. Veliko lažje je iti na sprehod po gozdu, če ima pes "jezik do tal". Če je malenkost utrujen, tako da diha skozi usta, potem tudi težje ovohava in je zato sprehod bolj tekoč. Med metanjem žoge, se žoga izgubi v malenkost večji travi. Pa ga na daljavo vzpodbujam z "išči" in "išči žogo". Prav zanimivo je, kako hitro se sprehaja po travniku, ko išče žogo, skoraj v pol-teku. V trenutku, ko je žoga na razdalji dveh metrov, se nenadoma ustavi in v sekundi ali dveh že najde žogo. Neverjetno, kako dober voh ima pes. Se mi je pa zadnjič zgodilo, da žoge pes ni našel. Pa moram jaz po žogo v visoko travo, pa še rosa je bila, tako da sem bil moker na vrh kolen. Vztrajno kličem psa nazaj, da naj že enkrat za božjo voljo išče kakšen meter stran od mene, ker žoga je zanesljivo tukaj, saj nisem z lune padel, vem, kam sem vrgel žogo. Pa pes pride k meni in se zopet oddalji, potem pač jaz sam iščem po tleh in žoge ne najdem. Pogledam kje je kosmatinec in čaka meter stran od mene in me gleda, stoji pri miru. Pa rečem: "Pa bučko išči." Pa v tistem se skloni za dva centimetra in glavo zopet vzravna. Kaj? Nemogoče! S to kretnjo pes namreč nakazuje, da je žogo našel in jo odložil pri svojih tacah. Stopim korak, dva proti psu in vidim, da je žogo res našel. Pa bi dal za rundo, da bi morala žoga po mojem prepričanju biti vsaj nekaj metrov vstran od psa, tam, kjer sem jo jaz iskal. Pohvalim psa in ponovno vržem žogo. Čez čas vržem žogo, pa mi le-ta po veliki nesreči pade točno v grmovje ovito s trnjem. Tako da Moko okrog in okrog grma skače, pa ne more do žoge, ker je grmičevje pregosto. Vzamem palico, pregibam trnje, pes išče zelo zavzeto. Ker žoge ne najdeva, začnem tolči po grmovju, da bi fizično odstranil grmovje. Nehote pa z roko močno po trnju potegnem, tako da mi na treh mestih kri priteče. Opazim, da pes več ne išče, pa jaz zopet: "Pa bučko išči." Pa Moko zopet pokima za dva centimetra. Se obrnem in vidim žogo pri tačkah. Jaz imam krvave roke, Moko pa potrpežljivo čaka, kdaj se bom jaz bučko nehal igrati z grmom, da bova lahko ponovno dirkala za žogo.