Čakam, da se vrne "fujter majster"

„Ti kar skači, jaz pa bom v miru 'papical'.”

Z Mokom sva začela vaditi vajo "stoj". To na začetku zgleda zelo zahtevna naloga za psa, še posebno, če se je lotiš brez posladkov. Ta vaja za psa ni pretirano prijetna, ker mora čakati na mestu, ko se jaz sprehajam. Kuža bi rad tekel za mano, se igral in ovohaval okolico. 'Postopek' začnem tako, da dam najprej psa sesti, mu dam posladek. Ga dam leči in mu dam ponovno posladek. Nato z umirjenim glasom rečem: "Stoj", stopim korak dva nazaj in takoj v njegovo smer. Pes ne sme vstati. Za prvič je bilo dovolj, da sem naredil samo korak, dva in takoj k psu. Ga pohvalim, rečem "stoj". Tokrat mu dam dva posladka, to pa zato, ker bom naredil še kak korak več in v tem času kuža grize ta dva posladka. Zagotoviti moram, da mu hrane ne sme zmanjkati, da vajo ne bi občutil kot neprijetno. Ko se približam, mu vedno dam posladek, vendar odvisno kako daleč grem. Dlje grem, več posladka. Ko se oddaljujem vedno iztegnem roko in prste narazen, nekakšna policijska drža za 'stoj prijatelj'. Po treh dneh sem tako daleč, da lahko psa zapustim in se mu skrijem za tri sekunde. Pes pa med glodanjem briketov prijetno čaka, da se vrne "fujter majster".