Sinhrono plavanje in pasji ples

„Tudi tako se pleše.”

Ste gledali kdaj po televiziji sinhrono plavanje, olimpijski šport, ko dve ali več plesalk plešejo v vodi? Šport je na prvi pogled precej smešen, če ne že bedast. Ko pa vidiš, koliko truda so morale plesalke vložiti, da plešejo v vodi, da dvigujejo noge in podobno, usklajeno, sinhrono, pa daš kapo dol. Podobno, ko sem prvič slišal za pasje plese, sem mislil, da tole je pa neka težka bedarija, kdo pa je tako otročji, da bi s psom plesal. Halo? Dobro jutro? Ko pa pogledaš prispevek, kako Rookie, 'pleše' usklajeno na ukaze vodnice psa, pa se ti sapa ustavi. Noro. Ta zlati prinašalec izvaja trike, pa če boste pozorni, cel čas zelo miga z repom, kar pomeni, da tole počne z velikim veseljem. To tudi pomeni, da je lastnica psa učila z veliko mero potrpežljivosti in motivacije. Bodite pozorni na del, ko pes da tačko, no ta trik zna tudi moj Moko. Ostalo pa se bova že naučila, saj dva tri dni, pa je to naštudirano. Malo 'morgen', bi rekel osnovnošolski učitelj, da pes tako lepo izvaja trike, je bilo vloženih še in še debelih ur. Najprej je bilo potrebno naučiti psa vsakega trika posebej, nato pa like zlagati v celoto. Tista glasba, ki se vrti v ozadju pa je zgolj zato, da zgleda, da je vse skupaj ritmično. Pes dejansko ne pleše, ampak izvaja trike, ki jih ukazuje vodnica. Res impresivno. Škoda edino, da ni med vajo zalajal, ker potem bi lahko jaz napisal, da to Moko tudi zna. Sicer pa je kriva 'muzika', ki je predivja za naju. Bova midva kar pri cerkvenem zboru ostala, bolj umirjeno, pa če 'fušaš' sploh nihče ne opazi.

Petrletova prečka in klopi

Pred nekaj tedni sem kupil tekočino proti bolham in klopom. Ko sem naslednji dan nameraval dati psu to tekočino, se je močno ohladilo, tako da sem tekočino lepo shranil v hladilniku in počakal na toplejše dneve. Sedaj se podnevi že precej segreje, tako da je verjetnost, da klopi že migajo, precej velika. Sva pred dvema dnevoma šla na 'šprancir' po gozdu in ko se vrneva, opazim, da nekaj migeta. Prvega 'dam dol', pa malo gledam, pa drugega 'dam dol', pa še malo gledam in še tretjega 'dam dol'. Si rečem, se je že začelo, obdobje klopov namreč. Iz hladilnika vzamem tekočino in mu na vratu od ušes pa do tilnika naredim petrletovo prečko, takšno namreč kot jo ima evropski poslanec Lojze Petrle, ki mu mimogrede povedano celo paše, da ne bo pomote. Torej dlake levo in desno, da se vidi koža in potem poliješ tekočino, da pride v stik s kožo. Paziti je le treba, da psu ne vliješ kaj v ušesa ali oči, tako da je najbolje ga dati na povodec in 'operacijo' izvedeta dva, eden drži psa za povodec, drugi ureja pričesko. Pri dolgodlakem psu, tako ni bojazni, da bi ga klop takoj, ko pride na psa, že ugriznil, ampak lahko traja tudi kakšno uro, da najde primerno mesto. Tako da je najbolje po sprehodu s krtačo psa pošteno pokrtačiti, paziti le, da bo površina, kjer se krtači svetla, najbolje bela, tako da se po krtačenju najdejo nepridipravi in poskrbimo, da ne bi ponovno šli v krvosestvo na štirinožnega ali pa celo dvonožnega prijatelja.

Kje si dobil psa?

„Sem pozoren!”

Zadnjič sem v gozdu srečal gospo, ki je rekla, da je belinko pravi lepotec. Ljudje se ozirajo za psom in so presenečeni nad pojavom. Ja kaj pa jaz, mene sploh ne opazijo, bi moral gol po gozdu skakati. Kar dva daljna soseda sta se zanimala za pasmo, kje bi ga lahko dobila. Prvi je mislil, da je to belgijski ovčar, drugi, da je sibirski haski. Ko vprašam, če so jim všeč nemški ovčarji, dobim odgovor: "Ne tega psa sem že imel, pa so preveč agresivni." E moji dragi tovariši in tovarišice psa se nikoli ne izbira po tem, kako je lep, ampak vedno po karakterju psa. Jaz sem švicarja izbral, ker hodim vsak dan na debelo uro dolge sprehode. Pri srcu mi je karakter psa nemški ovčar, ki je odločen, brihten, delaven pes in dober čuvaj. Prebiral sem knjigo psov in izbiral med karakterji psa. Ko sem prišel na stran nemškega ovčarja, sem opazil različne barve, od klasično črno-rjave barve, sive barve, črne barve, rumene barve in bele barve. Takoj sem postal pozoren. Sem rekel, to je pes, ki je zelo blizu temu, kar želim. Na spletu iščem več o belih ovčarjih in glej ga zlomka, na "učku" mi pade švicar, dolgodlaki belinko. Srce mi je kar zaigralo, takoj sem želel vedeti več o karakterju psa in ko sem opazil, da je pisalo v stilu 'tip nemškega ovčarja z nekoliko nežnejšim karakterjem' sem vedel, to je pes, ki ga želim! Torej estetika je le pika na i. Podobno kot izbiramo avtomobile. Tudi meni so zelo všeč visoko-razredni mercedesi, vendar to ne more biti kriterij za izbiro. Najprej moraš izbrati lastnosti, ki so primerne za tvoj žep in način življenja, šele nato med zadnjimi izbirami je lepota. In kaj sem povedal daljnima sosedoma. Praktično nič, ne želim, da dobijo psa lastniki, ki bi psa imeli zaradi lepote.

Napačni signali psu

„'Kva' dogaja?”

V gozdu srečam moža in ženo s starejšo labradorko. Vem, da je ta kuža precej umirjen, ker so doma v bližnji ulici. Pes je bil spuščen in žena se 'dere' za psom: "Pridi sem, pa rekla sem ti pridi sem. Ubogaj." Že malo grozeče gospodar kriči: "Pa kaj sedaj ne boš nič ubogala, pridi sem. Kaj je zdaj to." V glasu sem občutil, da psa ne obvladuje, potem je za psom hitro stopil nekaj korakov, da ga je ujel in navezal. Svojega psa sem umirjeno preprijel na pol metra. Ko se srečamo, gospodar, vidno osramočen, ker ga pes ni ubogal, momlja: "Saj nič ne naredi. Je sicer zelo pridna." Psica pa na ves glas laja, renči ter z vso silo kljub vrvici sili proti nama. Moj mali pobalin, se vedno oglasi z lajanjem, če drug pes laja, sicer je tiho. Danes je prvič šel mimo umirjeno, kljub temu da se je meter stran pes skoraj zadavil. Če na hitro analiziramo, kaj je njihov pes delal napačno. Pravzaprav popolnoma nič! Vse kar je bilo narobe je bilo s strani gospodarjev. Najprej psu poveljuje žena, nato mož. Psu mora vedno poveljevati samo eden. Gospa in gospod se s psom pogovarjata, cel kup stavkov sta tvorila, namesto, da bi uporabila samo ukaz "sem". Psa sta imela prosto, nenavezanega, zato nista mogla povleči vrvice. Nato sta za psom delala hitre korake v smeri psa in ga klicala. Psa je treba klicati in stopiti nekaj korakov nazaj. Ko je psa dal na vrvico, ga ni dal ob levo nogo, ampak spredaj, tako da je prosto nategoval vrvico. Ko smo bili meter narazen, je v tresočem glasu momljal: "Saj nič ne naredi, je pridna psica." Sedaj že gospodar 'laja'. Pes, ki je sicer umirjen, sedaj pa laja in renči, bo ugriznil in pika. Psa je tako vzburil s svojim vedenjem, da se je sicer miren pes odzval agresivno. Po vrhu pa je še besen na psa. Pes se je povsem normalno odzval na signale gospodarja: bodi pozoren, preti nevarnost, lajaj in me ščiti. Osnovna napaka: pes, ki brezhibno ne obvlada odpoklica, mora biti navezan!

3221 proti 1

„Jaz bom 'crknil'.”

Iz dneva v dan opažam, da ima pes več energije. Če en dan greva debeli dve uri na sprehod, se naslednji dan niti približno ne pozna utrujenost od prejšnjega dne. Sva se pogovarjala s sodelavko: "Bolj boš psa vodil na dolge sprehode, več kondicije bo imel." Sem odgovoril, če pa je tako, bo kuža cele dneve v pesjaku brez gibanja in povrhu mu bom zvezal vse štiri tačke skupaj, tako da ne bo nič gibanja. Seveda tole je neslana šala. Kaj me briga, če ima pes polno energije, saj je mlad in prav veselje ga je gledati, kako 'šeta' pred mano. Danes je bilo precej topleje, tako da sva šla tokrat drugo pot. Ko sva po gozdu prišla do križišča, se ta mali ustavi kot Lassie, škotski ovčar, iz filmov, se ozre proti meni, da mu povem, katera pot je prava. Pa dobro, saj vem, da niste po juhi priplavali, ta mali gre pač eno pot in potem ga odpokličem, če želim drugam. Med potjo v gozdu ga imam na deset-metrski vrvici. Je nekaj metrov pred nama 'šibnila' srna, tako da bi se znal sprehoditi za bežečim predmetom. Sicer pa je naredil najmanj pet-krat daljšo pot kot jaz. Pa on gre levo, pa desno, ostane za mano, teče, da me dohiti in podobno. Proti koncu sprehoda, bi pa ta mali že vlekel lenobo za sabo. Pa mi tole ni najbolj všeč, tako da ga kar nekajkrat pokličem k sebi s "sem", da se dodatno sprehodi. Kot po naključju prideva točno tam iz gozda, kot sva vstopila. Stopiva na ulico in ta mali dela 'eh eh eh eh eh' in jezik pri tleh. Tokrat prvič po 3222 sprehodih (številka precej pretirana, pa vendar...), je ta mali šel po ulici za mano. Tako da sem ga čakal in precej upočasnil tempo. In kako je bilo v magičnem trikotniku? Za pse se sploh ni zmenil, je preprosto bil preveč zdelan. Sedaj se počutim kot razbito vaško nogometno moštvo, ki po desetih nasprotnikovih golih končno zabije en 'pocasti' gol.

Poglej me v oči

„Pazi.” „Kaj bi že spet rad?”

Ko psa učim hoje ob nogi, je doma to že mačji kašelj. Moko me gleda v oči in lepo hodi ob levi nogi. Seveda tega ne smem početi predolgo, ker potem koncentracija pade v vodo in učenje je tako brezplodno. Je pa večji hec to početi na travniku ali pa na primer na prometni ulici. Prav tako ko psa posedim na sedi, preden začneva hojo ob nogi, v večini primerov gleda povsod okrog razen mene ne. Jaz sem mu ta zadnja briga. Pozornost sem skušal pridobiti na več različnih načinov. Na primer ko pes sede, držim za vrvico in se s hrbtom proti njemu za dve tri sekunde oddaljim korak pred njega. Tole zna biti zanimivo in delujoče, vendar vedno ne deluje. Včasih celo vstane, ker sem jaz pozabljiv in mu pozabim reči sedi, preden stopim korak naprej. Nekako sem razmišljal, kako psa pripraviti do tega, da me gleda v oči. Na silo se to da doseči tako, da ga vedno pocukaš za povodec in rečeš poleg ali gremo ali kako pač rečete psu, da gre ob nogi, vendar ker sila rodi silo, ta zadeva ni preveč

„Pazi.” „Malo miru prosim.”

učinkovita ali pa je vsaj neprijetna za psa. Razmišljam, kdaj je ta mali pozoren. Enostavno, ko dobi klobaso seveda. Rečem: "Pazi," in z roko sežem proti mojim očem in z dvema prstoma, kazalcem in sredincem, pokažem na oči, s palcem, prstancem in mezincem pa držim kos klobasice in zraven si zapojem "Poglej me v oči in lahko si brez skrbi. Vem, da isto čutiš tudi ti..." kot pevke, dejansko pevci, Sestre v pesmi Samo ljubezen. Tole pesem ne pojem na glas, da ne bi začel ta mali cviliti. Ko me Moko pogleda v oči, ga takoj pohvalim in mu dam papico. Tale 'pazi' dela čudeže. Takoj ko ni pozoren name, rečem pazi in že se pogledava z očmi. Na sprehodu, ko kakšen 'grdi' pes spušča 'nesramne' glasove, je pazi kot nalašč za pritegnitev pozornosti. "Pazi," hej alo, če vam rečem pazi, me morate gledati v oči.

To je velika svinjarija

„E čuj, kje je oni pretepač?”

Po dolgem času se je začelo gonitveno obdobje psov. Dejansko se gonijo le psice, psi so vedno pripravljeni za akcijo. Po ulici, travnikih, gozdovih je kar nekaj psov. Prav neverjetno se mi zdi, kako so ljudje brezbrižni. Pri sosedovi psici cel dan 'dežurajo' psi, očitno se lastniki sploh ne vprašajo, če bodo njihovi psi kaj jedli. Psi so po vrhu še agresivni, tako ko greva z Mokom nič hudega sluteč po ulici, se 'vsipa' sedaj eden sedaj drugi pes. Je pa sreča, da je moj ta mali že velikan, tako da se mu večina psov ne upa približati. So pa podobne zgodbe v kombinaciji z lastniki psov. Z Mokom sva bila na travniku. Pa je lastnik nemškega ovčarja, psa poklical k sebi, pes povsem gluh takoj pridivja k mojem psu. Od daleč pa se je lastnik že drl, da češ ne bo nič, ker je kuža priden. Kuža pa pridivja k mojem psu v napadalni pozi. Če bi bil Moko malenkost bolj agresiven, bi bil takoj pretep. Potem pa še pametna pripomba lastnika, da njegov pes vse lepo uboga. Tako da ga je dal na sedi in pes je sedel. Jaz pa sem vljudno rekel, da pes, ki ga ne morete odpoklicati, je vse ostalo znanje nič vredno. Prosil sem ga, naj ga ima na vrvici in ga ne spusti, dokler ne bo odpoklic brezhiben. Ne maram, da moj kuža dobiva negativne izkušnje z drugimi psmi, ker psa lahko marsikaj naučiš, zelo težko pa je odpraviti strah pred psmi. Ko nekajkrat dobi pes negativno izkušnjo, je potem izredno težko karkoli z njim delati v bližini drugih psov. Meni na sprehodih je vseeno ali je pes spuščen ali je na vrvici ali ima nagobčnik ali je v železni kletki, bistveno je, da je pod nadzorom lastnika. Vse ostalo je aroganca lastnika in velika nesramnost, če se izrazim politično: "To je velika svinjarija."

Oguljena dlaka okrog vratu

„Ne me slikat. Jaz mežim.”

Okrog vratu sem opazil, da dlaka postaja vse tanjša, tako da se vidi že manjši obroček. Malenkost sem pa polomil, ker sem psu dajal okrog vratu ovratnico na zateg z malimi presledki med verigami. To ovratnico sem imel od prejšnjega kratkodlakega psa. Med tem časom sem si priskrbel ovratnico za dolgodlake, to je pravokotna veriga, ki je njen člen širok dva tri centimetre. Kljub temu se dlaka ni povrnila v prvotno obliko, zato sem se danes odločil, da bom šel v trgovino po usnjeno ovratnico. Ne želim namreč imeti psa, kot tiste sorte kokoši, ko imajo povsem gol vrat. Ni kaj ta malega moram vzeti zraven v trgovino, da lahko v živo preizkusim velikost ovratnice. Greva po mestu na "šprancir". Bil je zelo umirjen, nobene nestrpnosti ali kaj podobnega, dokler ne prideva v trgovino. Tam pa se počuti kot slon v porcelanasti trgovini. Trgovinica je bolj mala, zato je med etažami precej malo prostora.

„Malo se pokotalim. S hrbta je boljše.”

Tako da moram prav paziti, kam vtakne svoj kljun. Ni kaj našla sva usnjeno ovratnico. Mu dam okrog vratu pripnem na sredinsko luknjo na pasu in preverim ali je med psom in ovratnico najmanj za tri prste prostora. Ovatnica se prilega, kot bi bila nalašč zanj narejena. Kuža ima zelo rad piskajoče igrače. Pred nekaj dnevi je ravno pujs nehal piskati, tako da sem izbiral igračo in z njimi cvilil, dokler ni ta mali odreagiral, tako da je dejansko igračo sam izbral. Ko prideva domov, sem na igračo povsem pozabil, sem jo pustil v kleti. Ko se s kosmatouhcem sprehajala po kleti, ni kaj, našel je igračo in si postregel. Nato pa v dir in igranje do onemoglosti. Sem moral kakšno fotko speči. Je bil kot mali otroček.

Dve porciji sprehoda

„Fokosiran...”

Toplo sonce in narava že kliče. Danes za spremembo ne bova pujsala, divjala po razmočenem travniku. Greva na pohod. Psa privežem na deset-meterski povodec in že capljava po gozdu. Neolikano in nesramno se mi zdi, ko srečam kakšnega sprehajalca, in da bi ta mali direktno šel k njemu in ga ovohaval. Kar nekaj ljudi se psov boji in niso na sprehodu, da bi podoživljali strah. Sprehajalcev je danes kar nekaj. Vidim, kako lagodno gredo mimo naju, ko ga preprimem na deset centimetrov. Ta mali nič ne sili in je povsem zadovoljen s tem ukrepom, nobene živčnosti. Prijazen pozdrav in že sva mimo in psa spustim na "desetko". Dve uri tavava po gozdu in se nato vrneva domov. Jaz potrebujem počitek. Lenobno sedem k televiziji in po pol ure sem že presneto utrujen. Ta črnogorski fitnes je ubijajoč. Pogledam skoz okno in sonček kliče. Ni kaj, grem k pesjaku, malega ni nikjer. Lenobno je prišel iz pasje ute, nekajkrat zazehal, stegnil prve noge, se pošteno pretegnil, zgleda da je tudi on bil na črnogorskem fitnesu. Sva že v gozdu, kjer postane mrzlo, pihati začne veter. Ni kaj, po najbližji poti iz gozda na sončka. Tokrat greva po daljši poti skozi mesto. Ta mali je bil izredno priden, celo pot je lepo šel ob moji nogi. Po debeli uri se vrneva domov, vidno utrujena. Vsaj eden od naju. Veter je ponehal, sonček lepo grel, tako da sva še polure doma norela, se igrala s staro majico. Potem pa me je šokiral. Ko vidim, kako je pozoren name, jaz pa zadihan, sem poskusil vaje: poleg, sedi, prostor, stoj. Ta veliki še nikoli ni tako dobro delal. Popolna koncentracija in neprestano kontakt z mojimi očmi. Kot bi prišel iz naporne osem urne službe in začel reševati fizikalne Einsteinove enačbe relativnostne teorije. Impresivno.

Poet tvoj nov

Obilno deževje je namočilo zemljo. Voda spokojno leži na svežo kipajoči travi. Megla se umika soncu, ki pušča sapojemajoče obrise na oranžnih oblakih. Težka gruda se oprijema škornjev. Vztrajni koraki puščajo stopinje. Spokojen mir, nežno žvrgolenje ptic. In potem je poezije konec! Pridivja Moko, ki vrže v zrak vso vodo, blato leti na vse strani. Juhuhu, kako noro je noreti po razmočenem travniku. Sem danes začel malenkost bolj poetično, ker je že ravno Prešernov dan... Zame je poezija, živa narava, pika na i pa moj pesjanar, ki uživa v naravi. Ni panike, če sva umazana kot svinje, saj se čez travnike pretihotapiva do doma. Domislila sva se ene more ideje. Na travniku je cele kupe krtin, mehke zemljice, ki so jo pridno krti nagrebli. Vzamem zemljo v roko, ker je rahlo vlažna, se sprime kot kepa snega. Vržem in pes z vso močjo za kepo. Ko pade na tla se razbije na sto in sto kosov. Nova kepa nova dogodivščina. Tole lahko počnem do onemoglosti, moje namreč, pasje nemogoče. Pridirja v mojo bližino, voda "šprica" na vse strani, tudi po meni. Voda, blato, vse je v zraku. In kje je tukaj poezija? Dejansko je ni, je pa eno samo noro norenje, če to kaj šteje. Pa še zgodbica za konec. V knjigarni sta mož in žena, mlajši par, srečno poročena, pa žena brska po knjigah, vsa stopljena v ljubezenski poeziji in na enkrat v knjigi vidi znano pesem. "Čuj Francelj, v tej knjigi je nek Prešeren objavil pesem, ki si mi jo ti lani napisal za valentinovo."

Kako se delajo izpiti?

„Je moj sedi že za dvojko?”

Vsako soboto gremo v gorico, da se ga "nažeremo" do nezavesti. Tako je rekel znanec, ki komaj čaka na soboto, da se odklopi od "sveta bolečin." Zame pa je sobota dan, ko komaj čakam, da grem s pobalinom na vadbišče. Ta dan se zbere pasja druščina in uka željni vodniki, kako se to sliši neumno, pa vendar, da bi se "peseki" in vodniki čim več naučili. Vem, da so vaje doma na dvorišču ena mala kampljica v morje poslušnosti. Prava poslušnost se začne z motnjami. Povsem drugače je namreč belinku iti ob nogi, ko je sam doma ali pa na vadbišču, ko je levo, desno, spredaj in še zadaj pes. Ti psi so bolj zanimivi kot jaz. Vztrajam pa, da enkrat na teden mora iti po 'šolo' spoznavanja s psi. Marca se začne osnovno šolanje. Malo šolo sva dala skozi konec lanskega leta, osnovno šolanje pa je na vrsti letos. Ker je moj glavni cilj s psom prijetni dnevni dolgi sprehodi, želim, da brez obotavanja obvlada osnovne veščine. Nekako mi je cilj izpit iz B-BH. Sicer je eden izmed vodnikov 'dolgoprogašev' rekel, da so pravi izpiti šele izpiti IPO-1, IPO-2 in IPO-3. Lepo počasi po vrsti prosim, sedaj imava malo šolo, znava kakšno pesmico zapeti, kakšno pravljico povedati, kakšno igrico zaigrati. Nato pride šola, kateri lahko sledi izpit A ali pa če bo pes dobro pripravljen pri 14. mesecih starosti kar B-BH, ki je nekakšna matura. Izpit ena je neke vrste diploma, dva magisterij, tri pa doktorat. Najprej morava maturo narediti, če bova sposobna in uka željna pa lahko še kaj več. Vendar marca se bo začelo: "Šola prihajam, pazi, divjak na pohodu."

Hišica brez oken in brez vrat

„Kdo gre po cesti?”

Ko smo bili otroci, so nam pripovedovali pravljico o hišici brez vrat. Dejansko je bil grad, ki ni imel ne oken ne vrat. Da se ne pootročimo preveč, se vrnimo v realni svet. Ker kurimo na drva, nam jih gospod pripelje s 'tamičom', to je manjši tovornjak, ki so ga izdelovali še v rajni Jugoslaviji v že rajni tovarni TAM v Mariboru. Gospod je drva pripeljal pozno zvečer ob temi. Ko je pripeljal drva, smo slišali samo, kako se je zaletel v steber in podrl ograjo. Pri vzratni vožnji v temi je povsem spregledal steber. Tako imava sedaj s pobalinom 'hišico' brez vrat. Okrog hiše dirjava, vendar morava skrbno paziti, da ne bi pobalin šel na ulico. Psa sem tako in tako nameraval naučiti, da ob odprti ograji ne sme na cesto. Kaj je boljšega kot dobra vzpodbuda? Sedaj imam odlično priložnost, da utrdiva vajo odpoklica. Sedaj ne sme biti več napak, pes mora priti, pa če sekire padajo z neba. Psa kličem z različnimi besedami, odvisno kaj želim, najpogosteje s "pridi" in "sem". "Pridi" je mehka varianta, v stilu prizibaj se v mojo smer, ni pa nujno, da prideš povsem do mene. "Sem" pa je trda varianta, v stilu vse kar delaš takoj nehaj brez pardona in v dir k mojim nogam. V večini primerov uporabim pridi in zadeva deluje povsem v redu. Se pa je sosedov pes sprehajal po cesti, pa sem za vsak slučaj uporabil bolj trdo izpeljanko, da se ne bi po nepotrebnem kakšni miselni proces odvil v pobalinovi glavi. Ja, bo pa tole velik hec. Ko bomo uspeli steber postaviti in ograjo zapreti, jo dejansko več ne bomo potrebovali, ker se bo ta mali že navadil na hišico brez vrat.

Kravje ovratnice več ne

Kravja 'ovratnica' je ovratnica, s katero kmetje ženejo krave na travnik na pašo. Pa ne bom pisal o kmetovanju, ampak nekaj povsem drugega. S pobalinom greva na sprehod. Kot običajno preko travnikov in gozdov prideva na večjo jaso, kjer je prostor za tekanje in norenje. Malenkost tudi povadiva z odpoklici in pa da mali 'šeta' ob moji levi nogi. Po kratkih vajah imava dirkalne urice, dejansko minute, ko psa vzpodbudim, da teče sem ter tja po travniku in ga kličem sedaj sem, sedaj tja, odvisno, kam želim, da pes teče. Med temi dirkalnimi uricami, se od časa do časa kuža malenkost ustavi, kaj povonja in nadaljuje z dirkanjem. Med tem občasnim vonjanjem, se tudi včasih povalja, če je kaj močno dišečega. Že morda slutite, kam vodi zgodba s kravjo 'ovratnico'? Pobalin pobalinasti tik ob gozdu zavoha sočni kravji drekec pekec. Sočni pa zato, ker je bil bolj v tekočem kot trdem agregatnem stanju. Mulc se povalja po tem kravjeku, tako da je imel okrog vratu natanko tam, kjer ima ovratnico, en debeli pas tako imenovane kravje ovratnice. Ko sva pripujsala domov, je bilo že mračno, tako da pobalina nisem šel umivati, ampak sem ga dal v pesjak. Napaka! Ta drekec pekec se je strdil v bunkice, ki so se lepo oprijele dolge dlake. Vmes pa je bilo še par dni precej mrzlo, tako da je zmrzovalo. Po nekaj dnevih je končno sonček pokukal in čas je, da psa skopam, tokrat samo okrog vratu. Prava nočna mora. Okrog vratu sem ga s šamponom in gobo za umivanje drgnil kot zmešan. Sperem šamponj in skoraj nič ni 'šlo dol'. Ponovim zgodbo. V veliki meri uspem, nato pa po krtačo glavnik po kroglico na enkrat. Toliko veselja že dolgo ni bilo, pa še ta mali ne more biti pri miru. Sklenila sva: kravje ovratnice več ne.