Red in disciplina na sprehodu

Že od kar sva s psom prvi dan šla na 'šprancir' imam psa na povodcu. Na sprehodu po pločniku naše ulice vedno zahtevam od psa, da mi hodi ob nogi, da ne bi kje na cesto skočil in kakšen avto zraven. Ko psa vodim po pločniku in zapusti osnovni položaj hoje ob nogi, vedno rečem: "Gremo." Če je potrebno ga tudi za povodec pocukam ali v skrajnem primeru potegnem 'kot vola'. Pri meni ni nategnjene vrvice, tega ne dovolim, se vedno prej odzovem. Ta sprehod ob nogi ni daleč, reci in piši sto metrov, potem greva na travnik, kjer psa vedno! dam na deset metrsko vrvico. Brez 10 m vrvice ne grem več nikamor. Sem se pogovarjal z vaditeljico in je rekla, da je svoje pse imela na deset metrski vrvici do 15 meseca. To ne pomeni, da vrvico neprestano držim v roki, res pa je, da jo držim v večini časa. Vendar tudi 10 m vrvice ne pustim zategovati. Vrvica je vedno ohlapna, če jo začne zategovati, ga povlečem za vrvico ali pa spremenim smer hoje. Tako se pes nikoli ne oddalji od mene za več kot nekaj metrov. S tem dosežem, da ga lahko v vsakem in to dobesedno v vsakem primeru odpokličem. Kuža sedaj pride na 95% odpoklicev brezpogojno. Na 4% se obotava, vendar če ponovno ukažem, pride takoj. Na 1% pa je povsem gluh. To je takrat, ko je kje v bližini kakšen mali kuža, s katerim se igrata. Med igro je povsem gluh in takrat pride vrvica zelo prav. Z razliko od 'gremo', ki prakticiram na sprehodih po pločniku, ukažem 'poleg' le takrat, ko jaz resnično želim, da me pes med vajo gleda v oči. Tako da jaz strogo ločim gremo od poleg. Pa ne samo jaz, tudi Moko ve, kdaj sta potrebna red in disciplina.

Iz oči v oči

„Kar oči so se mi zasvetile.”

Uglajene dame in gospodje pravijo, da je nevljudno, če se pogovarjaš z ljudmi in jih ne gledaš v oči. Bo že držalo, če dame in gospodje tako pravijo. Tako nekako zgleda, ko psa učim. Gospod lepi bi seveda gledal levo in desno, se oziral vsepovsod, samo moje očke mu niso simpatične. Ko rečem: "Sedi," me mora ta mali gledati v oči. Še bolj pomembno kot pri sedi je, da me gleda v oči, ko delava vajo poleg. Brez da bi gledal v oči, je ta vaja povsem neuporabna, ker bo prej ali slej kaj zavohal in bo vse drugo postalo bolj zanimivo kot pa moje očke. Mimogrede dame, jaz imam modre oči. Dobro nadaljujmo. Torej dam psa na sedi, stopim k njegovi desni nogi in poleg začneva izvajati šele, ko me ta mali pobalin gleda v očke. Rečem: "Poleg" in mali zraven mene 'zapujsa'. Moje očke niso nič posebnega, tako da hitro pogled usmeri kam drugam. Takoj ko me ne gleda v očke ponovim poleg in mali me zopet gleda. Od časa do časa ima kakšno posebno 'finto', tako da me sploh noče pogledati v oči. Takrat ga takoj dam na sedi in počakam, da se umiri. Šele ko se umiri nadaljujeva. Tole klobasasto klobaso sva danes prvič počela na travniku in sem bil zelo zadovoljen. Paziti moram le, da z očmi ne utripnem, ker potem hitro izgubi koncentracijo kot Julia Roberts v filmu Pobegla nevesta. Saj ne, ni panike, ta mali nikoli ne pobegne, ker za petimi ali šestimi koraki hoje, vedno sledi grizika.

Kdaj bo že enkrat konec tega 'rignl-špila'?

„Še imam jaz cele noge?”

Sem sprva mislil, da so samo otroci otročji. Pa bi lahko rekel, kot v najbolj znanem citatu iz slovenskega filma To so gadi: "Jok brate, odpade." Na ulici se dobijo 'stari butli', vsak s svojo nabirko 'municije' in spuščajo rakete, pokajo s petardami,

„Pa kaj se to blešči.”

spuščajo takšne in drugačne svetleče 'švigi-švage', ki po vrhu žvižgajo in donijo, da se zemlja trese. Na nebu se ustvarjajo raznorazne in raznobarvne palme, oblački in podobne ustvarjalne umetnine. Potem pa: "Si videl, kako je to raketo razneslo?" "Ta pa je počila." "Joj, kako se je zabliskalo." "Čutiš vibracije?" Jaz sem z Mokom zunaj, da malo teče levo in desno. Pa od daleč poslušam te neumnosti, ki se slišijo kot kuharski recepti tete Lizike za govéje vampe. Vsakokrat ko poči, vsi psi na ulici v lajež vključno z mojim pobalinom. Tole pokanje ni druga kot eno psihološko mučenje psov, mačk in drugih živali. Sedaj že komaj čakam, da bo že enkrat konec tega 'ringl-špila', pa saj vendar gre za popolno neumnost, ko se na koledarju obrne eno leto. Ne pravim, da se ne prileže dopust in praznično vzdušje, vendar kdo bo pa jedel Lizikine goveje vampe?

Ponavljanje do nezavesti

„Ne me za uhe vleč... ”

Ali veste, kaj je tole? aaaa aaaf aaff afff ffff Ne? Ne bo šlo? Tako smo se v srednji šoli učili tipkati na pisalni stroj. Roke položiš na tipkovnico in potem ponavljaš vaje iz knjige. Ponavljanje je dolgočasno do nezavesti, vendar je nujno, da se sistematično naučiš tipkati. Male šole je konec, vendar se po sobotah še vedno dobimo, kdor seveda želi, na pasjem vadbišču in potem vsak nekaj minut izvaja vaje. Grem jaz 'gor' s ta malim. Pa naredim 'vse živo': poleg, sedi, obrati, prostor, tek, in podobno, vse seveda precej na kavbojsko. Ko pridem z vadbišča, je rekla učiteljica, da to ni nič! "Same neumnosti boš psa naučil." Ko psa nekaj učiš, ga moraš nekaj dni učiti eno in isto. Torej samo nekaj korakov poleg in ne vse tiste akrobacije, ki sem jih jaz počel. Sedaj delam samo poleg in sicer trikrat na dan, zjutraj, opoldan in zvečer. To delam tako, da pes sede, grem k njemu k nogi in nato nekaj korakov, ne več kot pet in ga takoj pohvalim, ko dela v redu. Za nagrado se z griziko igrava. Tole rutinsko tipkanje ponoviva trikrat in je že dovolj za en obrok. Med prazniki je sedaj odlična priložnost, da sva več časa skupaj. Okrog poldneva vsak dan odrineva na pot in v eno smer po gozdu in travnikih eno uro puščava stopinje v snegu, da prideva do prečudovite jase, kjer imajo lovci mizo. Odložim nahrbtnik in psa na travniku treniram, vendar ne več kot pet minut. Po isti poti greva domov. Zvečer zopet ponoviva vajo. Nekako pa se mi zdi, da Moko preveč ne uživa v tej vaji, mi pogosto zeha. Upam, da ne bo padel v nezavest.

Demolition Man

Pred štirinajstimi leti je na svet pokukal zanimiv futuristični holivudski film Demolition Man (Uničevalec). V njem igrata Sylvester Stallone v vlogi dobrega policaja in Wesley Snipes kot uničevalec, ki se pojavita v prihodnosti v družbi brez nasilja. Ta dva primitivca sta seveda prinesla v prihodnost vse svoje slabe navade. Kot že ime pove, pa je uničevalec uničeval vse po vrsti, kar mu je prišlo pod roke. "Dober policaj" pa mu je želel vse to preprečiti. In kje je Moko v tej zgodbi? Zaradi operacije sem imel psa v kleti na toplem, tako da sem radiator vključil, da je lepo toplo pihalo. Vendar ta mali navihanec je prvo noč, ko je bil v kleti, bil zelo priden, drugo noč pa je bil pravi uničevalec. Prišel je do ovratnice, ki sem jo imel lepo pospravljeno in iz nje naredil tri kose. Delno mu je uspelo sneti lijak okrog vratu in ga na zunanji strani zgristi, tako da se ni dal več ponovno pripeti. Iz obešalnika je tako dolgo vlekel obešeno obleko, da je obešalnik dobesedno spulil iz stene in potrgal pripete žeblje. Uspelo se mu je preplaziti v sosednjo klet, kjer je na električni žagi uspel pregrizniti električni kabel, ki je bil lepo zvit in pospravljen. Ob strani je bil platneni stol, ki se mu sedaj lepo vidi, da je z gobo napolnjen. V eni sami noči je naredil toliko škode, da bi moral jaz kar Sly-ja poklicati, ki bi kot v filmu rekel: "Send a maniac to catch a maniac." (Pošlji blazneža, da ujame blazneža).

Hormonska bomba

„Kako te bom zgrabil, pa še ne vem.”

Za kastracijo sem se odločil, ker je moj prejšnji pes dva tedna bil povsem odsoten v času gonitve. Dejansko je bil prava hormonska bomba, ki je v tem času povsem eksplodirala. Če sem obrnil hrbet, je ta mali, ki je res bil mali, za polovico Mokove višine, preplezal ograjo in švrk na ulico. Tako da sem ga po ulici lovil, ker je bil pač nagon preveč močan, da bi ga lahko zadržal.

„Saj ga držim. Daj mi no mir.”

Tako da sem ga moral imeti po dva tedna v pesjaku, za vsak slučaj, da mi ga avto ne povozi. V tem času je bil še posebno agresiven do sovrstnikov, kar je bil še en razlog, da je bil v tem času pod posebnim režimom. S kastracijo se naj bi rešilo kar nekaj potencialnih vedenjskih težav in zanjo sem se pravzaprav odločil že pred nakupom psa. Kaj pa bom s tem izgubil? Pes ne bo nikoli očka in kaj potem, saj jaz tudi nikoli ne bom možganski kirurg. Po operaciji je Moko kakšni dve uri ležal, potem pa je že bil na nogah. Ne želim, da pride do kakšnih pooperacijskih zapletov, zato ga peljem ven iz kleti izključno na povodcu. Ta mali bi že skakal in norel, vendar danes mu preprosto to ne pustim in pika. Ven ga peljem na malo potrebo, velike pa tako ne more opraviti, ker je od včeraj zvečer tešč in danes mora biti prav tako cel dan. Sem si vzel dva dni dopusta, tako da ga lahko peljem v miru 'lulati' in pa da poskrbim, da dovolj počiva, da ne bodo šivi počili. Priskrbel sem si kup revij, ležalnik v klet in že se 'izpopolnjujem'. Ste vedeli, da xxx vara svojega yyy moža? Saj ne. Ne berem takšnih zgodbic, sem premalo radoveden v tej smeri.

Težak kot žakelj krompirja

„Malo poležim, da si odpočijem.”

Mala šola se je končala. Po zgledu pridnih šolarjev sva tudi midva pazila, da ne bi izpustila kakšne ure učenja. Tako sva pridno bila na vseh učnih urah. Ker se je šolanje končalo, sem se odločil, da je sedaj pravi čas za kastracijo psa. Da se belinko ne bi umazal, sem ga zjutraj ves čas imel na povodcu. Komaj sem čakal, da opravi potrebo, da lahko odpujsava domov. Psa v avto in že sva pri veterinarju. Ker sem bil dogovorjen za uro, sva bila takoj na vrsti. Prava redkost dan danes. Moko dobi narkozo in jaz lepo počakam, da zaspi. Malce mu gre na bruhanje, ker je tešč, pa bruhati ne more. V čakalnici nisem čakal, da ne bi delal gneče po nepotrebnem, tako da grem jaz domov in se čez debelo uro vrnem. Moko se je že prebudil, tako da opraviva formalnosti in sva že pripravljena na odhod. Ker ni mogel vstati, sem šele sedaj videl, kako je težak. Ta mali ima 31 kg, kar je skoraj polovico moje teže. Teža pa se še bolj občuti, ker pes nima nič moči, tako da je na rokah slonel kot žakelj krompirja. Bravo jaz, sem močan kot bik. Tole naj bo uradna verzija, sicer pa sem se skoraj v hlače 'podeval'.

Family meeting

Ponavadi se zbere družina in počne kaj zanimivega skupaj. Tako smo tudi mi včeraj imeli 'seanso'. Pes je bil umazan, da je po trebuhu in tačkah bil črn od umazanije. Ker sem danes peljal psa k veterinarju, mi ni ostalo drugo, kot da psa umijem. Zunaj je bilo precej mrzlo, zato sem se odločil, da ga bom okopal v kleti. Tole je prava pustolovščina. Ponavadi ga kopam v pesjaku, kjer mi pes ne more pobegniti. V kleti pa je bolj zanimivo, predvsem za psa seveda, ker je precej večji prostor. Sprva sem mislil, da ga bom sam obvladal, pa sem nosil vedro po celi kleti, da sem ga dohajal. Nato sem rekel očetu, da ga naj prime za povodec, kar je psu omejilo gibanje. Potem mi je še mama pomagala in nosila toplo vodo, tako da sem imel vedno dovolj vode pri šamponiranju in kasneje pri spiranju. Sedaj lahko rečem, da smo imeli pravi 'family meeting'. Psa sem nato brisal s številnimi brisačami, časovno skupaj precej več časa kot kopal. Tole je še večja veselica. Pes na povodcu, z eno roko držim lažno brisačo in eno ta pravo za brisanje. Z lažno brisačo ga motim, da se igra, med tem, ko jaz s ta pravo brišem. Psa sem po najboljših močeh osušil, potem pa sva šla na sprehod, da bi se dodatno še osušil. Tole je bila prava nočna mora. Pes poln energije, prvič zaradi tega, ker sem ga skopal in je bil ves osvežen, drugič pa zato, ker ga pred sprehodom nisem mogel spustili na prosto, da bi se znorel, ker bi se preveč umazal. S sprehoda sem prišel precej izmučen. Verjetno v tej obliki kar zadnjič.

Mislim, da sem videl muco maco

„... kje si?”

„Muca...”

Danes bom pisal o mačkah, pa ne tistih na dveh nogah, ker tiste za Moka niso zanimive. Sosedje okrog in okrog imajo mačke. Seveda lepa slovenska navada je, da so sve te mačke spuščene in lepo po vseh vrtovih puščajo svoje kakce. Malenkost je izjema pri nas. Od kar imamo belega hitro-dirkača, še nisem opazil mačke pri nas. Očitno mačke vedo, da z Mokom ni dobro češenj zobati. Pa saj ne, da bi bil moj pes tako grozen, vendar velika bela pojava naredi svoje. Ko Moko zagleda mačko na drugi strani ograje,

„Tukaj...”

z vso hitrostjo leti za ograji in mačka seveda v dir, čeprav ji nič ne grozi. Mali pa seveda dirja, ker vse kar se premika, je preprosto plen. V takšnih trenutkih vedno odpokličem psa, saj se mi zdi, da je izredno dobra vaja za višjo stopnjo odpoklica. Ko pride k meni, mu dam nagrado, pohvala in ga pustim, da gre ponovno k ograji. Če začne lajati, ga ponovno odpokličem in ga zamotim z igro, ker ne želim, da mi laja na vsako mačko, kot 'prepotentni ded', ki mora za vsako dvonožno mačko žvižgati. Pri vseh teh mačkah, pa je ena mačka prav posebna. Ne boji se nikogar, verjetno je brez ene same slabe izkušnje. Pride in sede k ograji. Moko skače levo in desno, laja, mačka pa nič, sedi, potem pa se leno odpravi na pohod ob ograji. Nimaš boljšega trenutka kot da Moka odpokličem večkrat in večkrat v nekaj minutah vadiva. Moko bi lahko kot ptiček v kletki iz risanke rekel: "Mislim, da sem videl muco maco."

Trobentač

„Še malo treniram, pa bom v 'bendu'.”

Ko psa spustim iz pesjaka, bi pričakoval, da bo tekal okrog hiše, pa več ne. Sedaj se je kuža malce umiril, ni več hitri dirkač, ampak od časa do časa si najde kakšno igračo in leže na tla ter začne gristi. Iz pesjaka tako in tako vedno gre s kakšno igračo, pa naj bo to žoga, prašiček ali kaj drugega. Pasjo uto mi je pri vhodu že precej zglodal. Tudi stebriči so polni sledi pasjih zob. Psu sem v pesjak dal bezine veje, te so v sredini votle in dovolj mehke, da jih lahko pregrizne. Pretrde palice mu ne dajem, da si ne bo poškodoval zob.

„Alfi zapoj. Jaz sem muzikant...”

Tako ta mali grize vejo, pasja uta pa je v nedotaknjenem stanju, vsaj tako upam. Belinku je zelo všeč gumijasta cev. S to cevjo se podiva po dvorišču in vedno leti za njo in jo grize. Sem pa pred nekaj dnevi šel v klet in ko se vrnem vidim, da mali 'gricka' cev. S to cevjo se prevrača, obrača glavo sem ter tja, da bi jo z vseh strani dosegel. Jaz opazujem tega pobalina in čez čas mu celo uspe, da v cev povsem po naključju izdihne in cel je lepo zapela. Evo ti, si mislim, ko boš velik boš 'muzikant'. Po kakovosti se boš lahko mirne duše pridružil 'turbo sceni'. Pa še zraven boš, ko bodo 'cicike' migljale. "Hopsa, hopsa, ena, dva."

Sem psa pretepel kot bika

„Jaz sem šef.” „Jutri pridi.”

Da ne bo pomote, ne mojega psa in tudi ne jaz! Pred nekaj meseci sorodnik razlaga, da je njegov bližnji sosed imel dobermana. Pes je čez čas postal tako agresiven, da se mu nihče ni smel približati, ko je ležal na fotelju. Enkrat je celo ogrizel ženo. Takrat je lastnik psa pretepel kot bika. Od takrat naprej pes vedno s povešenimi uhlji in sključen zapusti fotelj, ko vidi lastnika. Sorodnik nadaljuje, da tej pasmi z letih začne rasti kost v možgane in se psom zmeša. Sorodnik je natresel toliko neumnosti, da sem moram reagirati. Prvič, dobermani so lahko pridni kot mucke, če jih vzgaja primeren lastnik. Da je pes postal oblasten, je kriv lastnik in ne pes. Dobermanom ne raste nobena kost v možgane, to je pravljica za lahko noč. Je pa povsem normalno, da psi postajajo vedno bolj dominantni, če jim pravočasno ne dopoveš, kaj lahko počno in kaj ne. Torej povsem stvar vzgoje. Danes sem se pogovarjal z drugo sorodnico in je rekla, da je sosedov pes zelo nevaren in se mu ne sme nihče približati. Lastnik je psa vedno, ko mu je dal jesti, dražil z neumno 'moje moje'. To je pripeljalo do tega, da mora sedaj privezanega psa hraniti tako, da mu da hrano v posodo in potem z motiko potisne hrano proti psu. Sem odvrnil, pes ni nič kriv. Naučil se je le, da mora biti izredno agresiven, ko dobi hrano. Pa Moko? Jaz dam psu za jest in potem lahko z roko sežem v posodo in del hrane vzamem med tem, ko belinko povsem umirjeno jé. Bika bova midva z Mokom opazovala samo od daleč.

Volk sit in koza cela

„Ti pripomočki so neuporabni.” „Hm?”

K hiši sem 'privlekel' kar nekaj raznoraznih povodcev, ovratnic in podobnih pripomočkov. Sedaj vidim, da so nekateri pripomočki povsem neuporabni. Zelo dobra in močna zgleda kovinska vrvica iz verige, ki ima na koncu usnjeni ročaj. Ker držim vrvico z obema rokama, je izredno neprijetno povleči kovinsko vrvico čez dlani, boli in peče, kar je psihološko težko, da bi jo potem še na hitro potegnil. Druga iz serije neuporabnih je vrvica, ki se samodejno pospravlja v ohišje. To je vrvica za manjše pse, za večje pa je povsem neuporabna. Ko psa spustiš na dolgi povodec, vrvica s takšno hitrostjo udari ob roko, da ti jo spuli iz roke.

„Ti pa so uporabni.” „Ja profesor...”

Hkrati se pes nauči, ko vrvica 'poje' moram biti priden, ko 'ne poje', torej je spuščen brez vrvice, lahko delam, kar hočem. Sem sprva uporabljal namesto deset-metrske vrvice, pa vidim, da je bistveno bolje imeti deset-metrsko najlonsko vrv brez 'samopospravljanja'. Za enkrat imam ovratnico na zateg 'v skupini' manj primernih pripomočkov, to pa zato, ker želim, da me pes uboga, če ga povlečem že z nezategljivo ovratnico. Prav tako sem se že urezal na povodcu iz tkanine. Ti znajo biti precej nadležni. Najbolje se je pri meni 'odrezal' usnjeni povodec s tkano ovratnico brez zatega. Tako sem ubil dve muhi na en mah, psa ne davim in mu ne zvijam vratu, hkrati pa imam neporezane roke. Torej volk sit in koza cela.

Pralni praški ter pred in po pranju

„Pa saj že pridem no...”

Iz reklam o pralnih praških je polno zgodb o 'prej in potem'. Pred pranjem je takšna umazanija na oblekah, da bi jo najraje kar vrgli v smetnjak, po pranju pa takšna ostrina barv kot nova. Jutri bo 'moja mokola' stara 8 mesecev. Sem ravno danes zjutraj na sprehodu razmišljal, kako se je moj 'pesek' spremenil v dveh mesecih. Pri šestih je bil pravi 'rugec'. Ko sem ga na travniku spustil, niti približno ni želel priti k meni. Pridirjal je z vso hitrostjo, potem pa meter ali dva pred mano švrk v drugo smer. Ko sva se približala ribniku, je postal gluh, sploh se ni oziral na moje želje, da naj vendar ne skače v blatno kopel. Da se sploh ne pogovarjam, kako je divjal po grmovju za ptiči. Pri osmih mesecih je belinko sto-krat bolj priden in ubogljiv. Ko ga na sprehodu

„Sem že tu. Kje je 'basa?”

spustim in ga kadarkoli pokličem, prihiti z veliko hitrostjo, mu dam klobaso, velika mera pohvale in že je na poti novim dogodivščinam. Danes sem se večkrat psu skril v grmovje in potem štel, koliko sekund potrebuje, da sploh 'pogrunta', da me ni. V večini primerov ne več kot deset sekund in že 'šiba', koliko se le da, da me le najde. Vem, da je bilo zelo mukotrpno, ko sem psa od šestega do sedmega meseca na travniku imel izključno na deset metrskem povodcu, vendar mi ni žal. Tole se obrestuje po najvišji obrestni meri. Niti v najmanjši meri mi ni žal, da sem obiskoval malo šolo. Pa ne to, koliko se je pes naučil, ampak koliko je ostalo v mojih malih sivih celicah - ne veliko, ampak tisto kar je ostalo, je zabetonirano.

Dva piva

Tonček dobi dvojčka. Gostilniški prijatelji ga vprašajo, kako jima bo dal ime. Tonček reče: "Janezek." "In kako bo ime drugemu otroku?" "Tudi Janezek." Začudeno: "Kako jih pa boš potem razlikoval, če boš oba poimenoval Janezek?" "To sploh ni bistveno. Zamisli si namreč, da rečem: 'Janezek prinesi mi pivo.' In eto dva piva." Tako nekako je bilo, ko sva se na sprehodu srečala s sodelavko. Ona je imela psičko, jaz tinčka pobalinčka. Moj pobalinček je na veliko divjal okrog psičke. 'Malenkost' jo je provociral. Psička je že nekaj let stara, tako da z malinovci nerada preveč dirja okrog. Tako se moj belinko prikrade za hrbet, z gobčkom jo nežno zbode med rebra in potem, ko se v delčku sekunde psička obrne, je že Moko metre stran in dela velike loke okrog psišče. Tole ponavlja tako dolgo, da se utrudi. Med divjanjem ga celo premami vonj na travniku, tako da je za kakšne pol minute psičko pustil, da si je 'ohladila živce'. Ko je tole norenje malenkost pojenjalo, sem vzel klobasico, pogledal Moka in rekel: "Sem." Najprej pride nepričakovano psička, takoj za njo pa moj belinko. En ukaz, dvojni odziv. Smo potem trenirali ukaz "prinesi pivo", pa nič, popolna ničla. Morda pa bi si moral priskrbeti bernardinca. Ti so vsaj iz reklame znani, da v gobčku znajo prinesti kar cel sodček piva.