Nočni pohod in vampir Slavko

„Iz teme, se prikažejo oči...”

Ko smo bili otroci, smo od odraslih slišali kar nekaj 'zgodbic', ki so pošteno za lase privlečene. Pred leti je bil v kar nekaj izvedbah popularen film Drakula. Film temelji na ideji, da uspe moškemu v svojo kamrico zvabiti prelepo damo in potem jo le-ta, ker je dejansko človek-vampir in se hrani s krvjo, ugrizne v vrat in jo tako usmrti, ter pije kri iz vrata žrtve. Tako imamo hudobnega moža in hudobnega vampirja. Vampirjem, netopirjem, ki se prehranjujejo s

„Aaaaaaaaaa!!!”

krvjo in sicer tako, da zelo na drobno ugriznejo v nogo žrtve, ponavadi je to kokoš ali kakšna druga žival, ponoči, ko le-te spijo, in povsem neslišno liže kri iz ugrizle rane, se dela velika krivica. Te drobcene živalce, žrtev nikoli ne pokončajo, kar naredijo škode je podobno, kot komar, ki se ponoči prehranjuje s krvjo. Iz teh neumnih zgodbic je še ena o vampirju, ki jo prepoveduje malce starejši otrok mlajšim otrokom, da bi jih nekoliko zastrašil. Zgodba se začne takole: "'V vas je prišel vampir.' Otroci vnemo poslušajo in rečejo: 'Kateri vampir?' 'Vampir Slavko,' odgovori starejši otrok." Seveda je to hudomušno, vampirju je ime Slavko? Sem prvič v mraku slikal Moka in slika je izpadla kot v grozljivki. Zgoraj v ozadju se svetlika polna luna, v daljavi zavija volk, pod luno se svetlikata dve očesi. Je to morda vampir Slavko? Ma kje neki, odrastite že no enkrat, to je vendar moj belinko Moko.

Če jé listje ima glisto

Že nekaj dni zapored opažam, da ko psa zjutraj spustim iz pesjaka in ko prevoha vse kar je pač nujno zjutraj za prevohati, da se najé listja od domače repe in potem po nekaj minutah lepo bruha. Ta ritual traja kar nekaj minut. Najprej se najé, nato hodi z malenkost razkoračenimi prednjima tačkama, ušesa rahlo usločena nazaj in potem ga začne 'cukati'. Vleči ga začne malce naprej in ponovno nazaj, dokler pač ne opravi naravnega opravila. Za povrh pa moram paziti, da ne bi vseh teh dobrot nazaj pojedel, ker mu očitno zelo teknejo. Glede na to, da sem na predavanju v mali šoli slišal, da je opisana značilnost, verjetnost, da je pes kakšnega notranjega zajedavca dobil, v stilu kakšne 'glistice' ali kaj podobnega, sem šel k veterinarju in rekel, da naj mi da tabletke za odpravljanje notranjih zajedavcev. Povsem možno je namreč, da je kakšna sosedova mačka pojedla kakšno miško, ki je bila bomba notranjih zajedavcev, potem mucika 'kaka', moj radovednež pa kaj preveč 'popapa'. Takšne radovedne 'operacije' so povsem normalne za pse in je pač potrebno poskrbeti, še zlasti, ker je pri hiši dve leti star otrok, da se notranji zajedavci odpravijo, da ne bi še otrok kaj odvečnega 'popapal'. Danes zjutraj sem dal dve tabletki in danes zvečer ponovno dve, pač v skladu z navodili priloženimi v škatlici z zdravili. Tabletki zavijem v rezino narezano klobasico in le-ta tekne kot že dolgo ne. Bom hitro videl ali sem se kaj v mali šoli naučil, če ne pa še vedno lahko peljem psa k veterinarju in tam rečem: "Pa kaj se sedaj repenčite, saj ste vendar rekli, če jé listje in bruha ima glisto."

Kako spraviti psa v pesjak?

„Uhico dobil, tralala. Papal, hopsasa.”

Otroci norijo na ulici, žogajo, skačejo, se lovijo in podobno. Potem pa na enkrat pokliče mati ali pa oče: "Takoj domov." Potem pa slišiš tisto prosjačenje: "Samo še pet minut." In starš: "Ne, takoj domov." Kako tole deluje moreče, otroci bi še radi noreli, pa morajo domov. Večkrat se zgodi, da se otroci pač ne odzovejo takoj, ker je pač bistveno bolj prijetno skakati po ulici, kot pa se odzvati na klic. Torej potrebna je neka motivacija. Če bi mama rekla: "Moj ljubi sinček, pridi domov, imam sadno kupo," bi verjetno sinček pobalinček stekel domov. Sem razmišljal, kako naj zvečer, ko že pade noč, Moka spravim v pesjak brez prisile. Najprej sem ga spravljal s prisilo in sicer tako, da sem ga poklical k sebi, mu dal klobasico, ga prijel za ovratnico in ga bolj ali manj nežno vlekel v pesjak. Pa pes ni neumen, ko sem to akcijo izvedel nekaj dni zapored, je točno vedel, da moje približevanju pesjaku, pomeni, da ga bom dal v pesjak in tako ni hotel priti k meni. Malce razmišljam, kaj pes izredno rad počne in eto ideja: uhice jé. Torej vse kar moram narediti je, da mu uhico dam v pesjaku. Po dveh tednih pa je zgodba takšna, grem v klet, ta mali za mano, vzamem tretjino uhice, mu jo dam poduhati in rečem: "Moko uhica." Ko stopiva iz kleti, ta mali direktno drvi proti pesjaku, ko se na dva metra približa pesjaku še rečem: "Moko not." In to je to, dam uhico, ga pohvalim: "Priden not", se na hitro 'pocartava' in odidem. Pes pa z veseljem začne pojedino.

Najprej previdno, potem zanesljivo

„Da se malo obliznem, 'snegec' moj.”

"...bela snežinka, ki pada, glej, prvi sneg. Sneg je, glej zunaj sneg je, morda se spomniš še enkrat na me..." in tako dalje v celotno romantiko sneženja. Psa zjutraj kot v vsakodnevnem ritmu spustim iz pesjaka. Moko prvič vidi sneg. Nežno, povsem nežno stopica po snegu in ovohava. Sploh ne preneha ovohavati. Nikjer nobenih stopinj mačk v snegu ali kaj podobnega, tako da sklepam, da pes preprosto ovohava sneg. Tole ovohavanje je kar nekaj časa trajalo. Skočim jaz v klet po narezane uhice. Ko se vrnem, je okoli hiše eno veliko divjanje. Moko je spoznal, da je sneg en velik užitek, tako da je divjanje po snegu prava zabava. Samo stopim malce na stran, da bi ob silni hitrosti in kroženju okoli hiše ne bil deležen kakšnega trka s super hitrim reaktivcem. Ni samo zabavno tekati po snegu, predvsem je zabavno gledati to divjanje. Potem pa po ustaljenem urniku narediva nekaj hitrih vaj tipa sedi, prostor in podobno. Mali se uleže v sneg, se mi zdi, da prej uživa kot bi ga motilo. Vaja poleg pa dela malo težav, 'snegec' spodaj je le privlačen in ga je vredno ovohavati. Malo sem jaz trmast, tako da ga motiviram s papico in motivacija se povrne. Da ga ne mučim preveč v novi veselo-igri, ga ponovno spustim s povodca in se prepustim 'romantičnemu' doživetju: "Padel je prvi sneg, pobelil sosednji breg..."

Psihološka vrvica

„Kamorkoli grem, mi sledi vrvica...”

Po televiziji sem gledal oddajo, da psa lahko discipliniraš tako, da mu okoli vratu daš električno ovratnico in potem na daljavo sprožiš signal, ko želiš, da pes odreagira, na primer pri odpoklicu. Tale priprava je seveda za zelo zelo trmaste pse in jaz niti približno ne želim kaj podobnega z mojim pobalinom. Ta mali je pred enim mesecem precej nagajal pri odpoklicu. Tako da sem si priskrbel deset-metrsko vrv in mu tako odvzel prostost, ter ga na sprehodih po travniku klical k sebi. Sprva je to bila muka za psa, pa vendar nisva imela izbire. Mesec dni delava midva z deset-metrsko vrvico in ko sem dobival zaupanje, da se na odpoklic odzove, sem vrvico spustil iz rok, sprva sem bil zelo blizu vrvice in pogosto odpoklical psa, da le ne bi doumel, da je povsem prost in da mu odpoklica ni potrebno narediti. S spuščeno vrvico delam dva tedna. Včeraj sem prišel na travnik, pes je bil precej umirjen, prava redkost. Dam psa na deset metrsko vrvico in greva brez da jo držim v roki. Ker sem zjutraj psa odpoklical, kljub temu da je pri ograji bila mačka, sem sklenil, da je pravi dan, da poskusim psa odvezati. Odvežem psa, pes se obnaša povsem normalno. Odpokličem psa in on se odzove in priteče k meni, kot da bi vedel, da ga lahko povlečem za vrvico. S tem sem dosegel, da Moko ve, da je med nama psihološka vrvica, katero lahko kadarkoli povlečem s samim odpoklicem.

Moteči motilci zgubljajo zagon

Z belinkom sem bil v mali šoli. Pokažem klobasico in se že svetlikajo oči. Postavili smo se v vrsto in hodili slalom mimo štirih ljudi, ki so psa namenoma klicali, da bi ga motili, psi pa morajo ostati ob vodniku. Zgleda težko, rečem poleg in pokažem klobaso. Motilci mahajo, ga kličejo k sebi, žvižgajo in podobno. Ta mali pa lepo poleg in gleda klobaso. Pravi užitek. Nato dam psa sesti, pa pridejo štirje mimoidoči in se na pol metra približajo v krogu. Ta mali glava levo, glava desno, pa pridno sedi in opazuje. Odlično je tole izpeljal, ker vem, da je težko, mu pomolim 'griziko', pa psa vzpodbudim, da grize. Tole je veselje, sedaj je že toliko močan, da mi jo od časa do časa, če nisem dovolj zbran, iz roke 'spiplje'. Učiteljica prime psa za povodec, jaz tečem kot za stavo enih sto metrov in se skrijem za pano. Med tekom neprestano kličem belinka. Ta prileti mimo panoja, kjer sem jaz skrit, s takšno hitrostjo, da se ni mogel pri meni ustaviti. Tako da je 'šibnil' dva metra mimo mene, se ustavi, pa takoj k meni. V drugi rundi enake vaje s skrivanjem, sta se ob robu vadbišča dva psa vračala, tista dva, ki delata 'špetir' in lajata na veliko. Tako da je moj ob hrupu stekel proti prvemu psu, jaz iz daljave bolj glasno pokličem "sem", pa Moko v loku dveh metrov mimo pretepačev in k meni. Me veseli, da moteči motilci zgubljajo zagon.

Šteje le na tujem terenu

„Tako daleč sem...”

Moj prejšnji pes je izredno lepo ubogal, ko sva bila doma na domačem terenu. Takrat sem mislil, da je moj pes alfa in omega, ker zna sesti, leči, pride na odpoklic in še sto drugih drobnarij. Ko sva šla na sprehod, pa ob srečanju z drugim psom, je postal precej agresiven. Če se je kateri pes preveč približal, je znal tudi ugrizniti. Šele sedaj z obiskom male pasje šole z Mokom vem, da moj prejšnji pes praktično ni nič znal. Kajti pasje znanje in obnašanje štele le na tujem terenu. Doma namreč ni nobenih ovir v obliki vonjav, slišnih in vidnih dražljajev. Na tujem terenu pa je motečih dejavnikov na stotine. To je podobno, kot bi voznik avtomobila znal avto voziti po domačem dvorišču. Pa je zaradi tega že dober voznik? Ravno v tem vidim bistvo male šole, da se pes navadi tujega terena in drugih psov. V nasprotnem, se bo obnašal kot v pesmi "Who left the dog out?" (Kdo je spustil psa?). Prav zanimivo se mi zdi, da je Moko vaje kot so sedi in prostor znal že pri treh, štirih mesecih in jih doma delal brezhibno. Sedaj po nekaj obiskih male šole, je na tuje dražljaje toliko navajen, da sede, če je le klobasica v bližini. Dokler pes tujega okolja ni navajen, pa nobena klobasica ne bo pomagala, ker je dražljaj tujega psa bistveno premočan. Pa še tole. Zakaj se izpit za vodnika psa opravlja na pasjem vadbišču in ne doma na domačem terenu? Iz enakega razloga, kot se opravlja izpit za avtomobil v mestu in ne po domačem dvorišču.

Kdo sploh bere ta spletni dnevnik? Knjiga gostov

Šele pred dvema dnevoma sem opazil, da se od časa do časa pojavi kakšen komentar na moj spletni dnevnik (ang. blog). Sem sedaj vse prispevke pogledal za nazaj in je bilo kar nekaj komentarjev, pa ne morem verjeti, da sploh kdo bere tole moje nakladanje in pametovanje.

Pa da na hitro preletim sedanje prispevke. Že julija sta se oglasila Ingrid in Darjo s Primorske, ki imata švicarsko ovčarko Fru in še cel kup drugih domačih živali. Sta z avtom ustavila, ko sva se midva z belinkom sprehajala. Julija je pisala Sanja s švicarsko ovčarko Mabel, ki je iz istega legla kot moj Moko. Avgusta je pisala vzrediteljica Slavi, od katere sem dobil belinka. Prečudovita psarna in prava vzrediteljica. Isti mesec je pisal gospod Tukikage, ki je iz Japonske, in ima psa na invalidskem vozičku. Septembra je pisala nepodpisana obiskovalka, ki si želi belega ovčarja, pa je malenkost presenečena nad energijo psa. 'Pametoval' sem, če nima dovolj časa, da naj izbere raje kakšnega manjšega psa. Novembra pa se je oglasila Jerca, ki ima tri leta starega belega ovčarja z imenom Atlas.

„Evo svinčnik. Sedaj pa piši!”

Vsem najlepša hvala za prispevke. Pa zlati ste, ni kaj. Sem zelo vesel vsakršnega komentarja. Bi pa bil izredno vesel, če bi vsi, ki berete spletni dnevnik napisali svoje ime, približno iz katerega konca Slovenije ste in če imate psa, mačko, hrčka, prašička ali kaj drugega, na primer: "Mojca s Primorske imam belega ovčarja z imenom Lord. Odnese vse naše čevlje, prinese sosedove."

Kako dodate komentar? Pod prispevkom kliknete na povezavo "št. komentarjev". Odpre se okno na desni strani je polje "Pokomentirajte", kamor vpišete komentar. Spodaj v izbiri "Izberi identiteto" izberite možnost Drugo in v polje ime vpišite svoje ime. Sedaj pa da vidim, če se bo knjiga gostov kaj napolnila. Moko bi klobaso, ha? Za vsak prispevek dobiš eno "baso", velja? Pa ga ja ne boste pustili lačnega?

Spredaj raketa zadaj podmornica

Že pred kar nekaj časa sem slišal tale po moje precej zanimiv vic. Zamisli si, da se pelješ v formuli ena drviš z vso hitrostjo. Spredaj začneš dohitevati raketo, zadaj pa se ti približuje podmornica. Se ti zdi nadnaravno, nemogoča situacija? Kaj narediš? Rešitev: rečeš možakarju, da naj 'ugasne ringlšpil'. Podobno je bilo danes v mali šoli. Postavili smo se v vrsto in na razdalji dveh metrov eden za drugim hodili v krogu po vadbišču. Spredaj pes, zadaj pes, na sredini pa jaz z belinkom. Tovrstno sprehajanje, je za pse bilo precej mučno. Na to počasen tek, normalna hoja, počasna hoja. Nato se zgodba ponovi. Psa kličeš k nogi s pozdravom 'poleg', pa pes bi rad skakal zdaj sem zdaj tja. Traja kar nekaj časa, da se psi vsaj malo umirijo, tako da belinko zraven sprednje in zadnje formule opazi še enega prismojenca, ki ga kliče k nogi. Joj kak je ta prismojenec dolgočasen. Nato se postavimo eden proti drugemu v parih in se križamo. Dolgočasnež postane izredno zanimiv. Zakaj? Klobasica je zakon. Brez klobasice ni reda, ni zakona, je samo prisila. Jaz sem za klobasasto klobaso, pa mali dela kot veliki mož, samo da se "basa papa". In po uri napornega sprehajanja je učiteljica v vlogi možakarja rekla: "Stoj," in ringlšpil se je ustavil, midva pa sva odklobasala domov, dobesedno, s ta malim ob nogi in kobasico pod nos.

Masaža prepovedane cone

„Z mano ni dobro češenj zobati. Ham!”

Pri masaži moški leži na masažni mizi z brisačo pokritim 'občutljivim' delom telesa. Masažerka masira hrbet, pa roke, pa noge, skratka vse razen z brisačo pokritega dela. Ta del je prepovedana cona. In kje je Mokova prepovedana cona? Moko ne pusti z rokami v bližino njegovega obraza. Takoj pokaže zobe in že nežno ugrizne. Lepo sem ga naučil, a ne? V mali šoli je učiteljica rekla, da pes niti približno ne sme gristi! Kaj? Zakaj? Ravnokar je dopolnil sedem mesecev in nežno ugrizne, če bom tole dopuščal, bom pri dveh letih imel krvave roke. In kako se lotim masaže prepovedane cone, po navodilih poznavalcev? Najprej pes sede. Počasi se približam obrazu in ko pes pokaže zobe, rečem "sedi". Psu ne polagam nobene pozornosti o grizenju, samo sedenju. Če pes ugrizne, ne smem odmakniti roke, ker bi s tem on dosegel svoje. Pustiti je treba, da pes ugrizne v roko. Brez skrbi, tako mlad pes še ne pozna pravega ugriza. Tako ne bo pritekla kri, ne bo zlomil kosti, tudi ne bo kakšne velike modre otekline ali kaj podobnega. Po mojih sedanjih izkušnjah je največ nekaj sekundna nežna bolečina brez vseh posledic. Ko pes ugrizne rečem sedi. Ukazujem povsem umirjeno, v glasu se ne sme čutiti strahu ali živčnosti. Če ne preneha, ga povlečem za povodec, tako da potrdim svojo voljo. Če leže ali želi stran, mu ukažem, da ponovno sede. Božanje gre psu pošteno na živce, tako da je masaža za psa mučna. Ko je priden, lahko samo sekundo, ga takoj pohvalim in dam košček klobase. Po nekaj minutni vaji pa obvezno z griziko psa pošteno sprostim. V dveh dneh sem dosegel, da pes 90% manj grize in ga že pripravim do tega, da ga lahko po celi glavi pobožam. Po moje še kakšen dan in bo grizi-bizi-lizi 'operacija' končana.

Zasilni nagobčnik

„Tale nagobčnik pa ni nič prijeten.”

V filmu "Con Air" z Nicolas Cage v glavni vlogi želi policija z letalom prepeljati najhujše kriminalce v strogo varovan zapor. Seveda v stilu hollywoodskih filmov se takšen namen zaplete in se faloti zarotijo proti policiji ter ugrabijo letalo. Eden od zapornikov, ki ga je igral Steve Buscemi, je bil vklenjen v kletko in znotraj kletke je imel še usta prevezana z železnim nagobčnikom, ker je bil domnevno tako nevaren psihopat, da bi lahko še koga ogrizel. Noro, a ne? Ko so ga spustili iz kletke in sneli nagobčnik, pa je bil kot ena nežna mucika. In kje vstopi Moko v zgodbo? V mali šoli smo se učili, kako narediti zasilni nagobčnik. Čemu? Lahko se namreč zgodi, da se pes poškoduje tako, da bi ob kakršnem

„In kaj naj jaz počnem. Mirujem?”

koli mojem dotiku, reagiral z ugrizom, ker bi pač želel, da bolečina preneha. V takšnem primeru s povodcem naredimo zasilni nagobčnik. Moko me je na vse 'pretege' grizel, samo da mu ne bi privezal nagobčnika. Ker sem vztrajal, sem na koncu le uspel. Šele sedaj vidim, kako sem psa napačno neželeno naučil, da me ob dotiku gobčka začne gristi. Sedaj že tri dni doma vadiva zasilni nagobčnik in danes je to že skoraj mala malica. In kje se sedaj vključi zgodba iz Con Air filma? Ko ta malemu navežem zasilni nagobčnik, tako milo gleda, kot Steve Buscemi v filmu. Tako zelo milo in nežno "kukajo" drobne "očke" izpod sicer živahnega obraza.

Entropija

Že v samo vesolje od njenega nastanka naprej, je vgrajen princip entropije, ki ga opisuje drugi zakon termodinamike. Entropija je težnja stvari, da se le-ta pomika iz manjšega k čedalje večjemu neredu. Če imamo na primer parfum v steklenički in nam steklenička pade na tla, se parfum razlije v okolico. Princip entropije pravi, da parfum ne bo lebdel v zraku na enem mestu in ga bomo lahko pobrali in spravili nazaj v stekleničko, ampak se bo le-ta razpršil na vedno večjo prostornino in se čez čas popolnoma pomešal z zrakom. Sistem, ki mu ne dovajamo energije, torej teži v smer povečevanja stopnje kaosa. In kakšna je sedaj povezava med teoretično fiziko in našimi malimi kosmatinci?

„Entropija? Nehaj že no enkrat filozofirati.”

Pa da malo 'pofilozofiram'. Po principu entropije, je povsem naravno, da so psi neubogljivi. Še več, povsem naravno je, da so psi vedno bolj neubogljivi. Z vzgojo psov spravljamo stvari iz nereda v red. Ne smemo pa pozabiti, da popolnoma enak princip žene psa. Pes želi z dovajanjem njegove energije nas praviti v red, nas podrediti, nam ukazovati. Lastniki psov, se moramo boriti proti naravnemu zakonu in narediti vse, da bo pes poslušen in lepo vzgojen. Pa še tole, ko vas naslednjič pes ne bo ubogal, se ne jezite nanj, ampak se spomnite, da je to naraven zakon princip entropije. Vložite energijo, da se uprete zakonu, ne psu.

Mimohod in Pobesneli Maks

„'baso daj, ti rečem.”

Zanesljivo se spomnite kakšnega filma, kjer sta mož in žena v restavraciji pri kosilu. Žena na dolgo in široko razlaga to in ono zgodbo, mož pa lepo pridno prikimava. V tem trenutku pa gre mimo mize brhko dekle v mini krilcu in v večjem V-izrezu. Možu podzavestno uide pogled na svetlikajoči očesom prijetno sproščujoč predmet. Žena pa vsa besna in mu 'prisoli' klofuto. Mož je tako v trenutku prisoten in priseben. V podobnem stilu sem razmišljal, kako naj psa zamotim, ko greva po ulici in prideva do križišča, ko na levi strani v laježu za ograjo teče pes, zadaj na desni se malemu 'baterijeku' vključijo baterije, spredaj na desni za ograjo pa je "Pobesneli Maks". Ta del sprehoda je moj Moko povsem odsoten, ne ve ali naj gleda tekača na levi, brnečo baterijo zadaj desno ali na desno spredaj po prsih tolkajočega heroja. Tako mi sili levo, se obrača nazaj, sili desno, ves zmeden ne ve, katera 'gospodična' ima krajše mini krilce. Jaz v vlogi stroge žene, iščem nek pripomoček, ki bi bil enakovreden možu dodeljeni klofuti. Razmišljam jaz in brskam in brskam ter pade ena drobcena ideja. Ko se približava noremu trikotniku, jaz iz žepa vzamem košček klobasice. Še preden pes postane nemiren, mu pred gobček pomolim košček, vendar mu je ne dam, ampak jo držim v roki. Tako levo, spredaj, zadaj pobesnelo 'drenje', moj kuža pa sledi klobasici. Mu dam klobasico, po enih desetih metrih. Nato hitro z roko 'šibnem' po drug košček in ponoviva vajo. Tako lepo mirno brez divjanja, in z lepim vedenjem, greva mimo pobesnelih divjakov. Nauk zgodbe: 'Ni vse v klofutah, treba je dati mesó.'

Joga in dolga 'surla'

„Jaz sem sproščen, umirjen...”

Pred nekaj leti sem na televiziji gledal oddajo tipa skrita kamera. V sobi so bili učitelj joge in približno deset učencev. Učenci in učitelj sedijo po turško, lepo sproščeni, delajo dihalne vaje in nekako zgleda, da je vse idilično za sprostitev. Učitelj lepo nežno in umirjeno pravi: "Počasi vdihnite, izdihnite... prepustite se miru, ne pustite, da bi vas karkoli motilo. Vse je lepo mirno, vdihnite, izdihnite. Nikoli se ne sme zgoditi, da bi vas karkoli in kdorkoli spravil v slabo voljo." Nato pa zunaj začne z vso silo brneti vrtalni stroj. Nepopisen hrup, sproščujoča tišina je izginila v hipu. Učitelj vstane povsem besen, odpre okno in se začne dreti,

„Kaj? Zmeden. Začuden. Kaj dogaja?”

kot bi se mu malo pripeljalo, zmerjati ubogega delavca, naj že enkrat ugasne brneč stroj. Učitelj je seveda igral v skriti kameri, učencem pa se je spremljal odziv. Vsi učenci so bili zaprepaščeni, pred minuto je govoril, da jih nič ne sme spraviti s tira, sedaj pa je 'popenil'. Prav v spominu so mi ostale te dolge, začudene 'surle' (obrazi). In kaj ima pasja zgodba z jogo? Zelo preprosto. Ko je moj Moko doma in ga nihče ne moti, je zelo podoben jogi v miru. Dela vse, kar mu rečem, sede, leže in vse kar pač želim, da naredi. Ko greva pa po cesti ali pa v mali šoli na vadbišču, je podobno kot v času vrtalnega stroja: zelo težko se je zbrati. Vodnik psa, pa mora ohraniti mirne živce in miriti psa. Če mu ne uspe, lahko tudi pes dobi dolgo 'surlo'.