V sili še hudič muhe žre. Skok čez potok

„Da ne bo pomote. Ja, tukaj sem danes šel čez.”

Na najinem jutranjem sprehodu morava dvakrat prečkati za en moški korak širok potok. Voda sicer ni globoka, le za péd, vendar sem do sedaj psa nesel preko potoka in sicer iz dveh razlogov, ker ne zmore sam preko potoka in ker je beli ovčar in ne bi želel, da postane črni ovčar. Napačno! Pes je sposoben priti preko potoka, če mu bom jaz omogočil. Če bo črn, ga bom pa skopal in bo zopet bel. Prideva do potoka, Moko počaka v dobri veri, da ga bom nesel čez potok. Vode se pes ne sme bati, tako da ga pač moram seznaniti z mokroto. Poiščem najlažji prehod preko potoka in skočim. Pes stopi v vodo, začuti mrzloto in mokroto, se malo obotava in nato mašira po najkrajši poti proti nabrežju.

„Mokro, mrzlo in blatno. Pa naj uživam?”

Torej pes zmore. Zgodba postane zanimiva, ko sva se vračala. V nasprotni smeri pa je malce bolj težavno, ker je višina nabrežja malenkost višja. Tudi ni peščene plaže, ki bi se počasi spuščala v globino. Zato ni možno, da bi se kot stare mamike namakal v vodici. Odločiti se moraš ali skočiš ali pa kot on nestrpno prestopaš in momljaš. Jaz pa kar maširam naprej, v dobri veri, da se bo že opogumil. Pes vedno bolj nestrpno že malce joka. V redu, tokrat je malce prezahtevno. Se ponovno približam potoku, tako da je voda tekla med nama. Rečem: "Pridi Moko", še vedno nestrpno prestavlja noge in ker je očitno zaslutil, da ga ne bom prenesel čez potok, je spoznal, da v sili še hudič muhe žre in skočil. "Bravo Moko" in odpujsala sva domov.