Počakaj me, jaz grem na WC

Ko sem po par ur skupaj s psom zunaj, hočeš nočeš pokliče mati narava. Zunaj ne želim zalivati marjetic, da ne bi izpadel kot razkazovalec. To bi bilo sranje, da bi kakšen mimoidoči ali mimoidoča imela še kakšne psihične travme, ko bi videla, gospodiča brez hlačk. Da ne dajem psa za vsako figo v pesjak, psa nesem po stopnicah navzgor in ga v ležeči položaj postavim pred vrata. Po stopnicah prvih šest mesecev ne sme hoditi, da si ne poškoduje kolkov. Ležečemu pred vrata rečem "čakaj" in mu po zelo dobrem nasvetu vzrediteljice, dam od pet do deset posladkov, odvisno pač od pritiska v mojem "rezervoarju". Pes pa mora povezati, da je "čakaj" nekaj lepega in sicer mala hitra malica in ne nekaj slabega in sicer odhod vodnika ter vprašanje ali se bo sploh vrnil. Moko lepo gloda te drobne kosti in v hipu sem že nazaj. Ko se vrnem, me sploh kaj prida ne pogreša, pa še lepo leži in griclja te kosti. Pravo veselje, končno je sam v velikem veselju. Potem pač jaz samo čakam, na nov klic, kadar koli že bo.