Ko hrček poljubčke meče

„Ježek, jaz sem pozoren nate.”

Kako pritegniti popolno pozornost pri psu? Tako da ga pljuvaš. Pa ne s slino, ampak z najljubšim priboljškom. Najenostavneje je pariško klobaso narezati za mezinec nohta velike kockaste koščke. Lahko tudi kakšno drugo hrano, samo ne hrane, ki jo dobiva za redno dnevno prehranjevanje. Koščke daš v manjšo vrečko, ki jo lepo zavihaš, da je precej majhna in s koščki vred daš v žep. Nato pa v usta spraviš nekaj koščkov in sicer v hrčkov položaj - torej na levo in desno stran lic, sredina pa je prazna, tako da lahko izgovarjaš ukaze. Pljuvanje imava midva z Mokom vsako jutro. Psu rečem: "Pazi." Ko me pogleda v oči, mu iz ust pljunem en košček. Pes košček ujame v zraku ali pa pobere s tal in zopet rečem: "Pazi" - lahko pa rečete tudi na primer "Glej". Najprej psu ne bo jasno iz kot klobasice padajo. Ko vajo nekajkrat ponoviš, pa pes točno ve, kje je izvor hrane. Neprestano gleda v oči in čaka, da bo kaj iz mojih ust padlo. Ko naredi stik z očmi, pljunem in rečem: "Bravo, priden." Poleg ukaza "pazi" imam tudi poljubčke. Saj veste tiste vrste, ki jih na daljavo mečemo. Tako dvakrat zapored hitro 'ljubčka vržem' in pes gleda kot bi bil zabetoniran. Včasih kombiniram: "Pazi" in hitro dva 'ljubča' vržem. Takoj, ko je pozoren, pljunem košček priboljška. Čez čas lahko vajo stopnjuješ, tako da kakšno sekundo počakaš. Lahko žogo vržeš ali kaj podobnega, nato zopet poljubčki. Ne pa pozabiti hrčka nahraniti. Usta morajo biti polna, vendar samo toliko, da lahko normalno izgovorite ukaz.

„Jež v kvadratu. Pozoren pa name.”

Čez nekaj dni pa lahko vajo stopnjujete in sicer tako, da med poljubčki rečete: "Sedi" in takoj ko pes sede, mu pljunete v obraz. Čez čas pa pljuvate povsod. Pes sede ob nogi in vaja "poleg", pes gre lepo zraven vas in vas gleda v oči, pljunete. Nič za to, če pes s tal pobere in za hip zapusti položaj "poleg". Tole delaš povsem sproščeno vajo ponoviš nekajkrat, vendar samo eno vajo na dan. Če delaš poleg, potem samo poleg. Delaš samo toliko, dokler je pes pozoren, ko pozornost mine, takoj prenehaš in se začneš igrati na primer z žogo. Nevarnost je le ta, da boste čez čas imeli lica raztegnjena in vas lahko kdo zamenja za pravega hrčka.

Midva hodiva v vse šole

Že nekaj mesecev hodiva na obrambo. Na začetku je kazalo, da bo obramba mačji kašelj, pa je nekaj težav, kljub hipeaktivnosti, je namreč pes povsem neagresiven. Tako da sedaj delam obrambo v paru s še enim manjšim psom. Enkrat Moko čaka da tamali ugrizne, potem je on na vrsti. Moko komaj čaka, da bo že na vrsti, tako da lepo laja in vrvica je neprestano napeta. Če je sam na vadbišču, pa je druga zgodba, kot bi se malo dolgočasil. Bomo to že popravili, je pač tako, če ješ sam je drugače, kot pa da iz tvoje sklede še kdo drug puding jé. Ker ima ta mali toliko energije, poleg vseh drugih aktivnosti, hodiva na pasje vadbišče. Ko so ta mali iz male šole na vadbišču počakava, na konec, da nekaj zadnjih minut pse spustijo in da se malčki na igrajo med sabo. Med te malčke pa spustim tudi Moka, ki je največji otrok med njimi. Bi samo divjal in divjal, ti mali pa za njim. Mali seveda ne morejo takšnega tempa vzdržati, zato omagajo. Pa jih provocira tako, da jih z gobčkom dregne v trebuh, pes se obrne, moj zdrvi stran, ta mali pa za njim. Tole ponavlja z več psmi, tako dolgo, da pač vsi obupajo. Bi pričakovali, da bo Moko vse male pse po tleh zmetal in jih pohodil, ter jim pokazal, kdo je ta glavni na vasi. Pa ne, Moko je otrok in bi se samo igral in norel s psmi. Pa prideva na vadbišče tudi, ko je osnovna šola: Ker so že malenkost večji psi, jih ne spustijo, da bi noreli med sabo, da ne bi prišlo do pretepov. Jaz se ponavadi ob vadbišču igram z žogo, pa ne sam seveda, psi pa so navezani ob lastnikih, ki se ob pavzi pogovarjajo, Moko pač 'nori', ker ga v tazadnjo 'čebele pikajo'. Psi lajajo, dva metra proč od nega, jaz pa ga po celi dolžini spuščam z žogo, tako da drvi mimo psov. Moko samo gre po žogo, redko kdaj, se za delček sekunde obrne proti lajajočemu psu, pa ga hitro mine. Tole so sicer prvi znaki, da ima pes dovolj in ga dam leči za kakšno minuto. Midva prideva na vadbišče tudi takrat, ko je nadaljevalni tečaj, pa enako izvajava cirkuse, pa s hrano ga motim, da čim bolj utrjujeva pozornost, takrat ko so poleg drugi psi. Skušava biti čim manj moteča, da ne motiva pouka uka željnim lastnikov psov.

Ko babura misli, da je volk

Na travniku se žogava. Žogo mečem kolikor daleč morem. Ko sva sredi travnika, se le-ta počasi spušča za dober meter, tako da ne vidim ravno, če je kdo na drugi strani, sicer pa slišim zelo dobro, tako da mi praktično nič ne more uiti. Psu vržem žogo, enkrat v eno smer, drugič povsem v drugo. V tej smeri pa se kljub mojemu dobremu sluhu neslišno približata dve sprehajalki, ki sta zgolj po čudežu bili tiho, kar bi v matematiki rekli nemogoč dogodek. Moj tamali z vso hitrostjo drvi proti žogi. Na enkrat pa poleg štirih korakov mojega psa zaslišim še najmanj štiri noge, ki z vso hitrostjo drvijo stran. Srna? Ne, je prepočasi. Potem pa zagledam, kako dve gospodični pležeta po lestvi na lovsko opazovalnico. Moko seveda nikomur nič žalega ne stori, on pač drvi za žogo in mi jo želi prinesti. Gospodični, pa sta se prestrašili, prva je rekla drugi, da naj beži, ker pridivja volk.Na sredi lestve pa sta videli, da je dejansko pes in da drvi za žogo in ne proti njima. Nekaj časa sta se obotavali, potem pa sta le prišli z lestve. Bile sta precej negotovi in se počasi približevali. Zato sem psu ukazal, da naj leže. Ko sta videli, da pes na daljavo uboga, sta prišle bliže meni. Jaz sem se opravičil, da preprosto nisem slišal. 'Baburi' pa sta očitno skregani ali pa sta si že izmenjali vse dogodivščine iz limoniziranih nadaljevank. Nekaj dni kasneje, na istem travniku se ponovno žogava. Tokrat slišim dobro. Pridrvi mejni ovčar, zadaj še gospodar, vendar je pes precej neposlušen. Na večkratno željo gospodarja, da se pes vrne, le-ta komaj pride. Sem mislil, da je psa navezal na povodec, ko se je sklonil. Zato jaz pač nadaljujem z igro. Psu mečem žogo, sedaj za 90 stopinj stran od prihajajočega psa. Mejni ovčar, ki zmotno sploh ni bil navezan, je to razumel kot grožnjo in se zapodil proti mojemu psu. Nato pa tri metre pred Mokom počakal, velikan je, a ne. Moko je negibno obstal, ni vedel, kaj naj naredi. Psa sem odpoklical in brez težav je takoj pridrvel k meni. Sedaj vedno pazim, da je drug pes navezan, preden v njegovo bližino vržem žogo. Moko pa samo do žoge in takoj nazaj.

Srna trening

„Umirjeno...”

Dnevi prehajajo v pozno jesen in v povezavi s tem se stopnjuje energija hipearaktivca. Mali ima vedno več energije. Vedno je pripravljen na akcijo. Sicer vem, da dopoldneve on lepo 'spančka', ker se v pesjaku poleg igranja pač enkrat naveliča in kaj ni boljšega kot dobra priprava na popoldanske aktivnosti. Popoldan midva vsak dan greva na sprehod, ki je dolg najmanj eno uro. Tole je seveda za mojega migeca ena hitra malica. Pred sprehodom tako in tako je potrebno razmigati in pretegniti kosti. Pa seveda na sprehodu se ustaviva na velikem travniku, kjer mu mečem žogo do nezavesti, moje namreč. Med popolnim divjanjem za žogo in njenim prinašanjem, opraviva tudi trening, ki gre nekako takole. Pes séde, jaz vržem žogo, pes sedé čaka, rečem naj gre po žogo, pes se z vso hitrostjo zapodi, po pol poti rečem, da naj pride nazaj, pride do mene, zelo nerad, ker bi rad šel po žogo, ga posedem, čez kakšno sekundo pa ukažem naj zdrvi po žogo. Temu jaz pravim 'srna trening'. Niti približno ne želim, da bi mi pes 'letel' za srno, zajcem, kokošjo, mačko, psom, dobro vilo in škratom.

„Ej stari, prideš? Tam se dogaja.”

Zato trenirava odpoklic v najbolj težkih razmerah. Žoga je zelo velik magnet za psa, prav tako kot na primer srna. Če lahko psa odpokličem za letečo žogo, potem ga bom lahko odpoklical tudi za letečo srno. Srna je sicer bolj prebrisana, ležé čaka zelo dolgo, potem pa eksplozivno zbeži. Moko seveda pretegne vse mišice in se postavi najvišje kot je možno. Pazljivo naredi dva tri korake, potem pa nejevoljno pogleda mene, jaz ga takoj odpokličem. Psa imam v gozdu vedno na 10 metrski vrvici, tako da ga lahko v vsakem trenutku še tako zelo nemogočem odpokličem. Preprosto mu ne dam možnosti, da bi enkrat padel v skušnjavo. Sem kot zategla žena, ki hodi po gostilnah nadzirati nebrzdanega moža.