Toča za nekoga grom, za nekoga strela

Če sem pred tedni tečnaril, da je vroče, da še telegraf 'štanga' za psom hiti, da bi jo le-ta zalil, je te dni dež prava mora. Ohladilo se je tako, da sem v dveh puloverjih in še džins jakno navrh. Danes sem bil celo s kapo zunaj. Moku je bistveno bolj zadovoljen, če pada dež in da je mrzlo, kot pa da je vročina in pripeka. Dež zanj sploh ni problem, skače po dežju, se valja po blatu, copota po lužah, da ga je kar veselje gledati. Potem pa še kakšen sprint po delu vrta, ki ni zagrajen in je namenjen prostemu sprehajanju. Po ovinku ga lahko celo zanese in povsem po naključju se zgodi, da kakšne njegove prednje tačke skočijo na nič hudega slutečega opazovalca. Tako imaš zelo hitro kakšne štampiljke pasjih prstov. Zame to ne predstavlja prevelike težave, ker imam oblačila za v hiši in oblačila, s katerim s psom zganjava norčije. Je pa malenkost nerodno, če pride k hiši kdo 'uštiman' in dobi kakšen 'flek' za spomin. Pred dvema dnevoma je padala toča, tako da je domače brajde kar lepo 'prezračilo'. Sem in tja pa so obstali nestaljeni koščki toče. Kar je toča za večino ljudi nočna mora, je za dolgouhca raziskovalna naloga. V gobček je grabil to točo in jo metal po zraku. Nekaj časa je očitno mislil, da so to neki srebrni briketi. Potem pa komaj čakal, da pade noč, da ti briketi že enkrat dozorijo.

Ko je lopatica vir veselja

Dve leti in nekaj star nečak ima izredno rad igro s tovornjaki, bagerji, lopaticami in grabljicami. V peskovniku, dejansko bolj zemlji podobno kot pesku, uživa v basanju zemlje. Težavica nastopi le, ker pri tej zabavi je rad sam oziroma brez dolgouhega raziskovalca. Kljub temu da se zgodba vedno konča z idejo, da mora Moko pobasati svoje grabljice in lopatico ter se pobrati iz peskovnika, se je danes zgodila zanimiva zgodba. Ko Moko odnese kakšno igračo, je nečak precej nejevoljen. Skače za psom in potem moram jaz igračo vzeti, pod nujno na željo nečaka, igračo umiti, ker "Moko lizal, 'mit." Motim jaz psa z žogami, da ne sitnari ta malemu. Ko pa se jaz naveličam, se zgodba nadaljuje. Nezaželen gost se vrne v peskovnik in pobere lopatico ter zbeži. Jaz naredim dva koraka, da psa ujamem, vendar sem prepočasen. Nečak se jezi, leti za psom, pes pol kroga okoli vrta in počaka. Nečak proti psu, pes zopet pol kroga okrog vrta, počaka, z očmi ujame malega tekača in čaka. Nečaku se je to zdelo silno zabavno, že dolgo se ni tako smejal. In potem so bile dirke okrog vrta. Mimogrede, vrt smo ogradili z ograjo in sicer na tri dele, med temi deli, pa je mogoče svobodno sprehajanje, tako da je tekanje še večje veselje. Tole lovljenje je trajalo kar nekaj časa, zaključilo pa se ponovno z: "Igor 'mit, Moko lizal."

Gujdeku je tazadnjo razneslo

„Grenki spomini na dni z...”

Že dolgo je od tega, od kar je mali gujdek, prašiček igrača, prišel k nam. Prve dni je bil precej vesel, je lepo piskal kot pravi Gorenjski slavček. Z Mokom sta se hitro ujela. Malenkost ga je preko reber stisnil in sta že bila prijatelja. Tako želodčnih težav nikoli ni imel, ker mu je Moko redno pomagal stiskati trebuh. Žal pa moram sporočiti žalostno novico. Gujdeku je ta zadnjo razneslo. Tam, ko bi moral piskati od veselja, je postal gluh. Morda je pojedel preveč fižola, pa ga je preveč napenjalo. Lahko pa je bil vzrok tudi ta, da se je Moku zasmilil in mu je nudil prvo pomoč. Je dan pred dogodkom, Moko tega prašiča ne samo stiskal, ampak tudi po zraku metal. Verjetno se je zgodilo podobno kot pri zdravniku: operacija uspela, pacient žal umrl. Od dogodka dalje, je Moko povsem izgubil zanimanje za svojega starega prijatelja. Nekako mu je želel povedati, da pevec, ko zgubi glas, pač gre v pozabo. Morda pa sem delno tudi jaz kriv, ker sem namesto prašiča, mu našel novega prijatelja. V trgovini sem kupil letečo kokoš, sicer mi je trgovka strokovno razložila, da je raca in ne kokoš. Sem mislil, da vsaj domače živali poznam. Moko in račka sta nova najboljša prijatelja. Morda pa bo rački tudi tazadnjo razneslo, pa bova potem midva z Mokom stara prijatelja za vedno. Saj mene tudi nekaj po trebuhu napenja. "Moko, oooo trebuha pa ne!"

Dinozaver in slovenska dama

„Oblizujem se. Še malo vode prosim.”

Ko se svežo zaljubljena mož in žena zjutraj zbudita, je dama lačna. Tako reče svojemu možu: "Srček, mi prineseš zajtrk v posteljo." "Ja, draga takoj." No tako je vsaj videti v kakšno črno belem filmu, od kar pa je zadnjih 20 let tehnika na TV barvna, pa je takšne prizore težje zaslediti. Nekako se govori, da imata slovenska dama in dinozaver nekaj skupnega. Kaj nekaj?

„Ni slajšega kot zajtrk v posteljo.”

Oboje je namreč že izumrlo. Kaj ima ta dunajska šola lepega vedenja z mojim psom? Praktično skoraj nič, razen tega, da se moj kuža obnaša pri jesti kot car. Ko je kuža prišel prvi dan k hiši, je tako gospoško legel na ležalnik, dvignjena glava in gospoštvo se je začelo. Od takrat dalje opažam, da pes praktično vedno oziroma skoraj vedno jé leže. Jaz v vlogi ustrežljivega gospodiča, brketojedec v vlogi dame. Prinesem brikete, jih dam na tla. Gospodič pride povoha, stoje vzame eno briketo, nato pa leže. Preostali obrok jé leže. Od časa do časa vstane, dva koraka do vode, po gospoško posrka vodo in ponovno leže k posodi. No teh postopkov ležanja pa je več. Na primer najpogostejši je ta, da leže tako, da ima med sprednjima tačkama posodo s hrano. Se pa povsem zgodi, da je posoda postrani. Sedaj še samo čakam, da reče: "Dragi, še malo vode prosim."

Moco ali Moko - zmešnjava

„Kaj praviš? Moje ime?”

Ko sem psu dal ime, sem dejansko na nekem angleško pisočem spletnem portalu med kupom sto in sto imen zasledil ime Moco. Ko sem to ime videl, sem takoj vedel, da se bo moj kuža klical Moco. Tako je vsaj sošolka s faksa govorila, pa vem, da je s Primorskega. Sošolka je namreč prvi dan rekla: "Kako se kličeš?", bilo je še malenkost bolj v narečju, pa za te zadeve mi spomin prehitro ugre, da bi si dobesedno zapomnil. Jaz pa začudeno: "Kaj se kličem?" "Ime, kako ti je ime." Tako je če Slovenca iz različnih koncev spraviš, da se pogovarjata. Kot babilonsko mesto, zvezani jeziki, prava zmešnjava. No srečam prijateljico pa reče: "Kako je Moco," izgovorila je s črko 'c'.

„Moco, Moko, meni se spi.”

Prijateljica bere tale spletni dnevnik (ang. blog) in tukaj pač piše Moco. "Kakšni Moco? Misliš na Moko, 'k' in ne 'c'. Torej trdi k." Pa tako kot imajo Hrvatje v slovnici mehki ć in trdi č. Pa ne vem, kako je meni takrat mehki k in trdi k v glavo 'šibnil'. Črko c pač pri nas beremo kot c in ne kot Američani. Da bi zmanjšal zmedo, sem na spletnem dnevniku vse besede iz Moco spremenil v Moko. Torej uradno zapisano, mojemu psu je ime Moko - s črko k! Pa naj bo to trdi ali mehki k kakorkoli pač kdo želi. Pa mislim, da je raziskovalcu tako in tako vseeno, zanj je to mlatenje prazne slame.

Bosa pojdiva dekle obsorej

Po nekajdnevnem deževju se odpraviva na sprehod. Povsem jasno mi je, da je trava na travniku, kljub temu da je na nizko pokošena, rosna oziroma mokra od dežja. Nimaš kaj, greva na 'šprancir' in v glavi mi zapoje Kajuhova pesem Bosa pojdiva dekle obsorej, ki gre nekako takole:

Bosa pojdiva, dekle, obsorej,
bosa pojdiva prek zemlje trpeče,
sredi razsanjanih črešnjevih vej
sežem ti nežno v dlani koprneče.

Pesem se seveda nadaljuje, sicer v stilu vojne, pa ne bi želel biti pesimističen, ker jutro poka od svežine prebujanja narave. Obute imam zimske čevlje, v upanju, da mi ne bodo premočile. Pa kaj čevlje imam že suhe, hlače pa žal premočijo. In kako se obnaša raziskovalec? "Pa Moko kje si? Pa tole ni moj pes, jaz imam dolgodlakega psa, ne kratkodlakega." Tako je moker, da je dlaka zlepljena h koži. So ga sama ušesa. Prideva domov, pravo veselje, psa moram obrisati, da ne bo še kakšnega prehlada dobil. Vem, da bo tole misija, jaz brišem, pes grize. Vzamem čim daljšo plahto in pomaham po zraku v stilu "ole bikec" in mali zgrabi, jaz pa tudi hitro na delo in ga brišem. Tole je prav zanimivo, kako se zavija v to plahto, grize in se veseli. Končno se je misija končala, brez žrtev, mojih pogrizenih rok.

Sila rodi silo

Ta malega so sosedova deset let stara dekleta in fantje precej naučila neumnosti. Ta mali grize kot da bi bil na uro plačan. Pa tem sosedom se zdi 'fino', da mali grize. Vsaj tako se jim je zdelo, dokler ni malce bolj ugriznil. To seveda ni bil pasji ugriz, ampak v stilu, če igračo vzameš, jo pač držim, ker je igrača moja. Tako da sem rekel: "Fantje in dekleta, dame in gospodje, tovariši in tovarišice od danes naprej ni več grizenja." Ker če grizenje bo, potem ga bom jaz 'našpukal'. Psa tako en teden odvajam grizenja in danes je drugi dan brez. Nekako tako kot v društvu anonimnih alkoholikov, ko se predstavijo: "Jaz sem Janez, 14 dni brez alkohola." Tole odvajanje grizenja je bilo precej mukotrpno. Pomembno je, da se držim osnovnega načela: sila rodi silo. In dokler se tega nisem držal, tako dolgo sem zadevico poslabševal. Ko je pes mene 'gricljal', sem ga vstran potisnil. Še z večjo motivacijo pride po več 'hrane', po repete. Odrinem vstran, ta mali laja. Torej sila rodi silo. Nimaš kaj treba je naštudirati zadevo tako, da do sile sloh ne pride. Sedaj sem ta malega 'naštudiral' tako, da točno vem, kdaj bo zobke pokazal. Da ne pozabim, v žepu imam po novem žogo, ko se bliža trenutek, vzamem žogo in ga vzpodbudim, da teče za njo. Tako preusmerim pozornost. Po tednu dni, pes več ne grize. Upam, da bom lahko čez nekaj dni rekel: "Jaz sem Igor, in pes ne grize že 10 dni."

Lula kot baba

S psom se igrava in kot vsakega ded'ca tudi njega pokliče narava. Kje pa ste videli, da bi ded'ci šli na WC. Pogledamo na levo, pogledamo na desno, pogledamo naprej, pogledamo nazaj in če je zrak čist, zalijemo marjetice. Vsaj tako je bilo, dokler še ni bilo sosedov na balkonih. Pa daj ta mali pokaži, da si 'ded'c od fare'. Kaj? Pes počepne in lužica se veča. Sem se spomnil, je pred nekaj meseci rekla daljna soseda, če je moj pes še baba. "Kaj baba, moj pes je kuža, moški, ima pimpeka," začudeno pogledujem proti izrečenim besedam. Na glas seveda nisem tako rekel, da ne bi mislila, da sem z Lune padel. Nadaljuje: "Prvih nekaj mesecev, pes počepne pri 'zalivanju', tako kot naredijo psice. Torej rečemo, da je pes še vedno baba." Pa res, prav zanimivo, moj pes je še vedno baba. Ko bo pa veliki, pa po nogo dvignil in vse ciprese do vrha pomočil, tako da se bodo iz bujnega zelenja pozlatile. Sem zadnjič videl psa, precej majhnega, jaz jim pravim 'baterijeki', ker se derejo v tri dni kot bi bili na baterije gnani. Baterijek se postavi pred zidano ograjo in z zadnjima nogama dobesedno spleže po steni, s prednjima pa na cesti. In kaj ta mali počne, steber zalije tam, kjer ga z običajnim manevrom zalijejo planšarji. Kakšno temo sem danes načel. Mi že kruli po želodcu, bo treba lakoto potešiti.

Miha štriha

Bolj ali manj sem cel teden barval nadstrešek za avtomobila. Tako da sem imel zanimive popoldneve. Pa spustim jaz energijo iz pesjaka, v dobri veri, da bo malo ovohaval in tekel okrog hiše. Se spravim na lestev in začnem z barvanjem. Ta mali skače okoli mene, bi rad tudi on šel na lestev. Sem že 'gruntal', kako ga naj naučim, da bo on 'Miha štriha', pa bom raje sam pobarval bo prej gotovo. Ker z mojim barvanjem ne bo nič, če ne bom energijo zamotil, grem po svinjski uhelj, se spravim na lestev in vržem uhelj Moku. Moku leže, kje? Naravnost pod streho, tam, ko moram jaz barvati. Kako naj barvam, da ne bo imel pik po telesu od barve, pa saj nočem imeti dalmatinca. Se skobacam z lestve, vzamem uhelj iz gobčka in vržem na travo. Moko leti v smeri bežečega prašiča, vzame uhelj v gobček in se začne igrati. Začne se veselica z igranjem. Namesto, da bi uhelj 'poglodal' ga meče v zrak. Dobesedno! Uhelj z gobčkom prime, ga vrže v zrak. S prednjimi delom telesa navzdol, zadnji del k nebu in zalaja. Vrže uhelj ponovno, se skotali na hrbet ter ponavlja vaje. In kaj jaz počnem, namesto da bi barval, gledam norčije. Ajd, nazaj na delo.

Ko na cesti srečaš 'jezikoslovce'

„Jezik kažem leže.”

S 'tamalim' psom, z velikim raziskovalcem, športnikom in atletom se odpraviva ovohavati bližnji travnik. No ovohavanje prepustim psu, jaz pa uživam v neokrjeni naravi. Namesto ptičkov hrumijo motoristi, ki očitno že na vse zgodaj gredo na vožnjo. Tile motoristi so mojemu psu precej zanimivi. Se vedno ustavi in gleda za njimi. Upam, da mu ni kdo na uho prišepnil,

„Jezik kažem sede.”

da je vožnja z motorjem prava pustolovščina. Energičen je dovolj, da bi se na motor spravil. Dvakrat ni za reči, ker v avto, če odprem prtljažnik, že dviguje sprednje tačke in nakazuje, da bi šel na vožnjo. No, nadaljujeva sprehod, motoristi gor ali dol, greva pač po pločniku do bližnjega travnika. Ne morem verjeti, iz avta se mi še nikoli ni smejalo toliko lepih deklet. Pa še z roko mahajo. Moku je na sprehodu želel malce počitka, tako da je sedel na pločniku in sva malo počivala. Na drugi strani ceste prihiti avtomobil in trobi. Sem že pomislil, da sem zopet srečal gospo in gospoda s Primorske. Bilo je na povsem enakem mestu. Pogledam v smeri trobečega se avtomobila in vidim, da en gospod jezik kaže in na rahlo miga z glavo gor in dol. Si mislim, temu tipu se je povsem zmešalo. Pogledam psa in takrat mi je 'kapnilo', da voznik oponaša psa. E ti sranje, pa dekleta niso mahala meni!

Šprinter

Ob polsedmih zjutraj s ta malim izvedeva vaje za 'telo in duha'. Najprej je treba telo razgibati, tako da mu mečem žogo, se loviva okoli hiše, vlečem vrv in podobne neumnosti. Potem pa greva še 'za duha' nekaj hitrih vajic v stilu sedi, prostor in podobno. Ker v ulici obnavljajo cesto, pločnike in podobne zadevice, to Moka strašansko zanima. Vsi ti veliki stroji, brnenje, cviljenje, skratka ropotanje, da normalnemu človeku živce para, živčnim pa se tako 'utrga'. Pa danes je ravno nedelja, pa bova malenkost dlje skupaj. Tako jaz podvojim 'algoritem' metanja žoge na dvakratno hitrost in dvakratno časovno dolžino. Pa Moko je kot konj, teče dokler mu srce ne poči. 'Algoritem' končan - greva na sprehod. Moko ko "pupica" gre ob nogi, tako da je pravo veselje. Prideva na travnik. Iz daljave se sliši lajanje malenkost oddaljenega sosedovega psa. Moko uhe pokonci in gleda tega bučmana, kako se zaganja v verigo. Nič, vzpodbudim Moka, da nekajkrat teče zraven mene, potem pa ga vzpodbudim, da teče pred mano. Z Mokom šprintava enih dobrih 50 metrov in danes me je Moko prvič prehitel. Sedaj pa ne vem ali sem jaz toliko zakrnel ali pa je ta mali postal šprinter. Pa kje to šprintanje vidi, saj vendar nima televizije?

Mr. Impossible

Glede na poslabšanje vremena, temperatura iz 40 stopinj na 20 v roku dveh dneh, je meni ritem povsem zmešalo. Jaz sem prehlajen. Iz službe sem včeraj prišel kot "cota" oziroma po domače "zmozgan do amena". Grem k psu in mu dam jesti, vendar ko odpreš pesjak, on vidi samo tekanje in skakanje. Tako da moram biti zunaj z njim, da opravi ritual 'energija mora ven iz mene'. Mene je buča tako zelo bolela, da sem komaj oči premikal. Zunaj ležem na ležalnik, da si malo odpočijem, v upanju, da bom imel reci in piši 10 minut miru. Tole je seveda bila 'misija nemogoče'. Ta mali je najprej prišel k meni, me ovohaval. Jaz ga z roko nagajam stran v stilu: "Jeh dečko malo se ohladi". Očitno je on razumel: "Zanimiva roka, dajmo jo malo pogrist." Se jaz obrnem na drugo stran, pa ta mali skoči na mene, v upanju, da se bova igrala. Ga napodim stran, pes presenečen: "Kva dogaja???" Nato dvakrat zalaja, meni dvakrat "električni impulzi" po celi buči. Stopim na noge ter stopim par korakov proti njemu, da bi ga spodil in utišal. Pes še bolj laja. Torej z ležanjem ne bo nič. In danes zjutraj psa spustim iz pesjaka in kaj sem psa nehote naučil včeraj? Da me grize, ko ga oštejem pa, da laja. Bravo Igor, včeraj sem bil jaz pravi Mr. Impossible - gospod nemogoči. Sedaj pa, če bova prišla v enem tednu na stare tire, sva na konju.