Pa po lojtrci gor, pa po lojtrci dol

V prejšnjem tisočletju, ne več kot pred kakšnimi 10 leti, je po radiu bila popularna pesem, ki je šla nekako tako: "Pa po lojtrci gor, pa po lojtrci dol." Pesem je sicer namigovala, da je mladenič šel k svoji dragi, takrat ko mu je na uho še šepetala Slavček in ne čez leta, ko je postal Sulc, in sicer po lojtrci, do gornjega nadstropja v toplo 'kamrco'. Zjutraj še v mraku pa slovo od dekleta, pa po lojtrci dol. V mislih nimam nič pregrešnega, da se razumemo. S psom se odpraviva do bližnjega travnika. Pa meni se ne ljubi psa po ulici peljati na okoli, pa mimo spuščenih, bolj ali manj podivjanih psov. Na cesto ga ne upam spustiti, ker še ne zna ob nogi iti, pa psi bi lahko bili prevelik magnet. Tako da čez sosedovo ograjo postavim lojtrco, se skobacam čez njo. Nato pa pri ograji počakam kužka, ki se po ograji že vzpenja za mano. Ga dvignem in dam čez ograjo. Sva že na travniku in že dirjava po pokošeni travi. Pravo veselje. Pa tale moja vaja z lojtrco bi lahko prav prišla, ko bodo sosedove češnje zrele. Žal sem letos že zamudil, do naslednjega leta pa imam še veliko časa za vajo.