Černobil in mesto duhov

Leta 1986 se je zgodila velika jedrska nesreča, ko je v Ukrajini eksplodiral jedrski reaktor. Takrat so morali izseliti precej veliko področje. Mesto, kjer je stal Černobil, pa je postalo mesto duhov. V mestu so ostale zgradbe, ostalo je vse, kar so ljudje zgradili in si uredili za svoje bivališče. Danes je to mesto zaprto za javnost, kajti stopnja sevanja je še vedno izredno visoka in tako lahko v nekaj urah dobite dozo sevanja, ki jo povprečni človek dobi skozi vso življenje. V to mesto dejansko ni vstopa brez uradnega dovoljenja države. Zdravstveno je preveč tvegano. Je pa bila na TV zanimiva oddaja, ko je to 'mesto duhov' obiskala novinarska ekipa. V mestu je bila popolna tišina, nobenega ropota avtomobilov, nihče ne škripa z okni in ni kričanja otrok ob njihovi igri z žogo, kot bi prišla kuga in pomorila vso živež. Nikjer ni niti domače živali, ni potepuških psov, ni mačk ni praktično nič živega, razen prosto živeče živali, ptice in podobno. In kaj ima ta nesreča z Mokom? Skoraj nič. Midva z Mokom dnevno hodiva na sprehode mimo pasjega vadbišča. Jeseni so potekali tečaji za šolanje vodnikov psov. Tako da sva vsak dan srečala koga na vadbišču in sva se spotoma malo oglasila, da sva pogledala, kaj počnejo fantje in dekleta s svojimi psmi. Moko je vedno šel pri vadbišču nekoliko nemiren, vedel je, da bo na njem kakšen zanimiv kuža, s katerim se bo lahko malo povohal in ob dobri priložnosti nadivjal. Ko greva sedaj mimo vadbišča, takoj ko zavijeva iz bližnjega gozda, takoj plane k ograji, da pogleda, kje so psi. Pa hitro levo z glavo, pa desno, pa ni nikogar. Pred nekaj dnevi toliko hrupa, sedaj pa brez direndaja. Pravo mesto duhov. Vse kar se sliši so ptice v daljavi, šum vetra, čofotanje premočene zemlje pod nogami, skoraj spokojen mir. Vendar to ni za Moka, on si želi prijateljev, želi si, da bi lahko tekal za drugimi psi ali pa kar še raje počne, on teče in ga drugi psi lovijo. Zamaje z glavo in me osuplo pogleda, kot bi želel reči: "Alo, kje pa je moja druščina?"