Noči je že konec? Vožnja z avtom

Danes sem šel k vzrediteljici po svojega dolgo pričakovanega dolgodlakega belega švicarskega ovčarskega psa, da ga popeljem v nov dom. Moko je bil v avtu pravi raziskovalec, vse je hotel videti in spoznati. Med vožnjo v predoru pa je dal vse štiri od sebe, tako da se je raztegnil skoraj čez cel zadnji sedež, glavo je dal med sprednje noge in sem mislil, da bo zaspal. Ko je bilo trojanskega predora konec, je dvignil glavo in sem nekako razumel: "Kaj noči je že konec?" Sicer je v avtu pridno raziskoval, vendar je bil izredno umirjen - bistveno bolj kot novofundlandec, ki sem ga pred leti vozil za sosedo, katerega sem moral imeti celo pot v rokah, ker je same bedarije počel. Tale moj Moko pa je skoraj celotno pot bil sam na sedežu, jaz sem ga samo malce motil in božal, ter občasno poskrbel, da ni na glavo štrbunknil, ker so mu tla avtomobila bila izredno všeč. Med potjo se je večkrat ulegel in sem mislil, da bo zaspal, pa je ob najmanjšem šumu, vedno bila glava pokonci, kot bi želel sporočiti: "Mi pratimo i slušamo šta se govori..."