Hamburger generacija

Pred tremi tedni sem pisal o hiperaktivnosti Moka. Takrat sem zaključil, da ima novo ime Moko h.a., kot hiperaktiven. Danes pa sem se tudi nad sabo malenkost zamislil. V soboto zjutraj vstanem, greva s ta malim ob 6.00 na sprehod. Hlad, svežina, užitek. Mali skače po gozdu, mu mečem storže, tako da naredi najmanj dvakratno mojo razdaljo. Po debeli uri, se vrneva domov. Moko utrujen, da kar leže. Nič pobalin ima dovolj. Vzamem kolesarsko opremo, hlače, majico, čelado, liter in pol vode ter 'smuknem' na kolo. Ni kaj grem na malenkost daljšo turo, si rečem, ker je že ravno ponoči deževalo in bo tako hlad. Na zemljevidu si ogledam in skušam zapomniti imena krajev, mimo katerih moram peljati. Kolesarim po neprometnih cestah, da se bolj brez skrbi vozim. Nič prve dve ure je bilo hladno, da je bil kar užitek se voziti. Potem pa je izza oblakov pokukal sonček, ki je največji utrujajoči dejavnik. Nadaljujem pot, sedaj ni več poti nazaj, pridem do vmesne točke. Kolesarim po mestu in si ogledujem čudesa sodobnega sveta. Ja, sedaj pa je treba še domov, tako da je še nekaj ur do doma. Skupaj sem kolesaril 5 ur in prekolesaril 85 km. Doma pa srečam pobalina, ki v pesjaku spi. Nedelja zjutraj. Debela ura s psom na sprehodu, pes v pesjaku leži. Jaz ponovno na pot. Če sem včeraj šel proti vzhodu, grem danes proti zahodu. Če sem včeraj šel po ravnini, grem danes malo po ravnem, pa malo po hribih. Ni kaj zgodba se je ponovila. Po nekaj urah pridem domov tokrat z 80 km. Moko v pesjaku spi. In kdo je sedaj hiperaktiven? Ko je pasja vročina, pes spi. Ko se ozračje ohladi, pa mu ne dohajam. Zvečer ob devetih, pes nori, kot bi prvič žogo videl. Še dobro, da sva dva hiperaktica na kupu. Pa prijatelji in znanci? Vsi po vrsti se debelijo. Posedajo po gostilnah, s pivom v roki, pa pridno 'papcajo' 'burger'. "V tej vročini se mi nič ne ljubi," ja ja, to je besednjak hamburger generacije. "Ti pa kar držiš linijo?" In jaz: "Ti posodim švicarja za dva tedna?"

Pasja kuga

Leto je okrog in čas je, da ta malega falota peljem k veterinarju na cepljenje proti kužnim boleznim. To cepljenje po zakonu ni obvezno, je pa zelo priporočljivo, da ga pes opravi letno. Bolezni, ki jih to cepivo preprečuje, za človeka niso nevarne, so pa zato za psa smrtno nevarne. Če se vaš pes druži z drugimi psmi, je priporočljivo, da se poskrbi za cepljenje. Če hodite v pasjo šolo, je tam cela množica psov, pri katerih nikoli ne veste ali so vsi psi zdravi. Ko zboli prvi pes s pasjo kugo, bodo vsi psi v krdelu zboleli in če niso cepljeni, bodo vsi poginili. Cepivo se skozi pasjo starost spreminja, kar pomeni, da mladič ne dobi enakega cepiva, kot eno leto star pes. Zato izgovor, da je pes bil lani cepljen, stoji na majavih nogah. Lani je bil Moko pobalin prve kategorije, veterinar je rekel, da je zelo razvajen, tako da sem letos šel malo s strahom k njemu. Prideva k veterinarju in se takoj spomni psa s presenetljivimi podrobnostmi. Da opazko, da je mali zrasel v velikega in da je 'cartek' lep kot sneženi mož. Vrata pri veterinarju so odprta, tako da se v čakalnici najprej pojavi šnavcer, veterinarjev pes, nato njegova mačka, pa še ena gospa je prišla z malim kužkom, tako da bi to lahko bila veselica. Pa nič, veliki lepo pridno leži, vendar kot pravi ovčar glavo obrača za vsemi dogodki, ki se odvijajo v bližini. Primem psa pri vratu, da ne bi imel kakšnega izleta v veterinarjevo roko. Le-ta injekcijo piči v vrat psa. Moku to najbolj ni všeč, tako da s prvimi tačkami počasi vstane v položaj sedi. Veterinar je kar malenkost postal živčen, kot je pojasnil ima že izkušnje z ugrizi, vendar ne pri mojem pobalinu. Jaz psa lepo pomirim in veterinar do konca iztisne injekcijo. Veterinar je rekel, da je zelo priden, da ni pričakoval, da bo tako umirjen. Si morete misliti prijatelji, samo eno leto je bilo potrebno, da je iz pobalina zrasel priden dečko.

Najpogostejše napake

Pred nekaj dnevi sva se s prijateljem pogovarjala, katere so najpogostejše napake, ki jih 'delamo' lastniki psov. Sestavil sem seznam najpomembnejših napak. Upam, da nisem katere samoumevne spustil s seznama.

Izbira pasme. Zelo pomembno je, da si izberete takšno pasmo, ki ustreza vašemu načinu življenja. Ne si izbrati energične pse, hrte, če ga boste imeli izključno v stanovanju. Ne si izbrati energičnih psov, mejni ovčar, če ste starejši in se ne morete veliko gibati. Ne si izbrati dolgodlakega psa, škotski ovčar, če nimate časa česati psa. Ne si izbrati psa za čuvaja, haski, samojed, za pse, ki niso čuvaji. Najpomembneje je, da si izberete pasmo glede na karakter in ne glede na videz. Videz je samo pika na i. Če piše pri opisu psa, da potrebuje veliko gibanja, to pomeni, da je treba psa vsak dan sprehajati po eno do dve uri, če ima pes vrt. Če vrta nimate, ga je treba sprehajati trikrat dnevno. Nikoli psa ne kupujemo otroku. Psa si morate sami želeti in sami skrbeti zanj. Otrok je samo v pomoč pri igri. Če ima otrok veliko veselje, kupite psa male pasme, ki se bo v večini natekal že na vrtu.
Sprehod s psom. Psa je treba dati na povodec že prvi dan, ko dobiš psa. Prosto se lahko giblje izključno v ograjenem okolju. Na sprehodu psa vedno na povodec. Na travniku in gozdu pa obvezno na 10 metrski povodec. Do 6. meseca ovratnica brez zatega, da psa ne poškodujemo. Imeti spuščenega psa, je daleč največja napaka, ki jo naredi 95% lastnikov. Mali pes gre za vodnikom in se nam zdi, da ne potrebuje povodca. Vendar če želimo, da pride v 100% primerov natanko takrat, ko mi želimo, mora biti na povodcu ali 10 metrski vrvici. Pes mora biti na vrvici vsaj do 14. meseca starosti oz. vsaj do opravljenega izpita iz B-BH. Vendar pes mora priti v vseh primerih, tudi ko je na drugi strani pes, ko srna leti mimo njega in tako dalje. Če ne pride, mora biti na povodcu in pika. Jaz imam psa kljub opravljenem B-BH izpitu in 14 mesecev starosti v gozdu vedno na 10-metrskem povodcu, s tem dosežem, da lahko psa v vsakem še tako nemogočem trenutku odpokličem.
Odpoklic. Ko psa pokličemo, mora vedno priti k vam. Mladi pes to ne bo takoj naredil, zato moramo biti zelo zanimivi zanj. Ko pa je nekaj mesecev star, pa ni nobenega 'pardona', pes mora priti in pika in to brez obotavanja. Za psa moramo biti vedno zanimivi. Na sprehodu pa obvezno na 10 m vrvici in ga povlečemo, če ne pride.
Brez jeze. Jeza je odraz nemoči. Ne se jeziti na psa, če ne uboga ali dela neumnosti. Ne se dreti na psa, ne ga tepsti ali kaj podobnega. Vedno se vprašajte, kaj vi delate narobe. Vi ste razumen človek in on je žival. Ne menjati vloge in vi noreti in se dreti in podobno. Če pes ne uboga, se vprašajte, če nima morda prevelike svobode - pes ni na povodcu, vrt ni ograjen itd. Ne pa pozabiti, da je mladi pes igriv. Ne pričakovati na primer od 6. mesecev starega psa, da bo popolnoma poslušen. Bodite strpni. Če ne naredi želenega, ga vzpodbudite, uporabite motivacijo, igro, žogo itd.
Motivacija in pohvala. Takoj ko pes sede, pride k vam, itd je obvezno potrebno psa pohvaliti in to takoj, ko je izvedel želeno. To je potrebno narediti obvezno, tudi ko pes obvlada ukaz. Jaz sem najmanj v 90% premalo hvalil psa. Pohvala naj bo kratka z besedo "Ja" ali "Priden". Psa pobožamo in to je to. Ne ga božati, 'crkljati' in energijsko spravljati v oblake. S tem boste samo dosegli, da vas bo pes grizel in skakal po vas. Pohvala mora biti kratka in energična. Če pes ne naredi kar želite, ga ne hvaliti, ker s tem utrjujete neželeno.
Ukaz je ukaz. Ko psu nekaj ukažemo, na primer sedi, sem ali kaj podobnega, potem je to potrebno vedno izvesti. Ne psu ukazati, naj sede in če pes ne sede, pa popustiti. Če ne sede, mu s klobasico sežemo nad glavo, tako da že s pogledom sede. Če ne sede, pa je treba tazadnjo potisniti k tlom. Ničesar ne ukazati, pa potem ne izpeljati do konca. Kako naj pes ve, kaj želite, če ne izpeljete do konca.
Ne tečnariti psu. Ne tečnariti za vsako malenkost psu, vi morate poskrbeti, da bo čim manj motečih faktorjev, da ne bo skakal po solati, da ne bo grizel športnih copat in tako dalje. Poskrbimo, da se lahko doma pes prosto giba in da se znori po mili volji. Ločiti moramo okolje psa in nedovoljeno okolje. Tako vrt obvezno ogradimo. Stvari, ki jih ne sme imeti, na primer čevlji, je obvezno potrebno dati na psu nedosegljivo razdaljo. Ne dajati psu starih čevljev, stvari, ki jih ne želimo, da jih pes počne, mu jih niti v sanjah ne dajemo. Svoje igrače naj ima na voljo in naj jih grize kolikor hoče.
Stokrat 'Ne'. Mali pes vas ne sme gristi, ne sme skakati po vas in ne sme delati drugih neumnosti. Ko pes to stori, vedno rečemo: "Ne" in se obrnemo stran, tako da mu ne posvečamo pozornosti. Če pes dela neumnosti, grize malega otroka ali kaj podobnega, ga tudi potisnemo stran od otroka. Kar ne sme delati, je treba vedno odločno reči: "Ne." Psa pa obvezno ignorirati, pes ne sme misliti, da se vi z njim igrate, ne mahati z roko, ne skakati proti njemu in podobno. Zelo pomembno je, da ga naučite ukaza 'Ne'. Ko bo pes odrasel in se bo na primer približal nek drug pes in vaš pes zalaja, če ga niste naučili ukaza ne, potem ga boste težko obvladali.
Socializacija psa. Psa si dobite od priznanega vzreditelja. Glavni del socializacije psa se odvija v času od treh tednov do treh mesecev. Tako da je pomembno, da že vzreditelj psa socializira. Nato pa psa seznanite z različnimi stvarmi: z drugimi psmi (obvezno neagresivnimi), cesto, avtomobili, kolesarji, rolerji, konji, kravami in tako dalje. Z vse s čimer se bo kot odrasel pes srečeval. Vendar ne prehitro iti v največjo gnečo, da se pes ne bo bal. Postopoma mu razkažite čudoviti svet.
Odpravljajte strah in agresivnost. Vse kar psu novega predstavite, se ne sme bati. Vzpodbujate ga, da gre k neznanem predmetu in ga potem zelo pohvalite, ko se je približal in ovohal. Če se boji avtomobilov, se nekoliko oddaljite in se postopoma nekaj dni približujte cesti. Nikoli se stvarem, ki se jih pes boji, ne izogibamo. Če se pes boji drugih psov, se postopoma približujemo drugemu psu - to je v nekaj dnevih. Vendar se ne družimo z divjimi, nesocializiranimi psi, ker bo sicer strah še okrepil. Najbolje je iti v malo šolo, kjer so psi njegove starosti in tako se bo najbolje prepričal, da mu psi niso nevarni. Agresivnost psa odpravljamo že zgodaj. Ne pustiti, da se podi za ogrado za drugimi psmi, mačkami, ptiči in podobno. Ne pustimo, da laja na mimoidoče, ne pustimo, da skače po ljudeh, ki so prišli na obisk in podobno. Najbolje je, če se ne mislite resno ukvarjati z vzrejo, da psa/psico kastrirate/sterilizirate. Bo veliko manj težav.
Psa v šolo. Mala šola je priporočljiva za male in velike pasme. Dočim osnovna šola je zelo priporočljiva za večje pasme. Če velikega psa ne boste obvladali, z njim ne boste mogli nikamor razen doma, pa še tam ga boste zaradi nadležnosti imeli samo v pesjaku. V najslabšem primeru boste zaradi nevzgojenosti psa, le-tega želeli dati stran. V šoli sem se naučil tisoč stvari. Niti v sanjah si nisem predstavljal, koliko je treba o psu vedeti, da je pes poslušen. Sicer šele sedaj spoznavam, kako zelo malo vem o psih.

Ko še zajčki spijo in mravljice tudi

Od prijateljev slišim, da spijo do dvanajste, celo ene popoldan. Od kar imam migeca, sem tempo povsem spremenil, niti ne namenoma, v to me je nekako prisilila vsakdanja rutina. Kot med delavnikom sem se tudi danes zbudil ob pol šestih, pa sem malo poležaval do šeste, ko je treba vstati, sicer moram potem čistiti pesjak. Pes ima uro in ritem, če ga ne dohajaš imaš dodatno sranje, pa to dobesedno. Ta mali kipi od sveže energije. Ne vem, če mu kdo ponoči ne meče kakšnih energijskih pijač. Ko ga spustim iz pesjaka, se mi tako tišči ob noge, da je pravo veselje. Nato pa gre odtočiti. To je prava poplava, teče in teče in teče. Nato pa seveda pride k meni, da začneva z metanjem žoge. Moji ubogi sklepi, ko bi se mi vsaj ljubilo prepogniti. Nič ena, dva, tri in že dirkava. Psa nekaj-krat gor in dol z žogo. Počakam, da opravi še tisto večjo potrebo in že 'šibava' na sprehod. Ura 15 minut čez šesto zjutraj. Na ulici ni žive duše. Je tako kot pred leti za časa žajfaste nadaljevanke Esmeralde, ko so ljudje čepeli pri TV. Vse kar slišiš in vidiš na ulici je lajež psov. Pa še to bolj osamljeni primeri. Šibava midva v gozd. Tam ta mali opravi še tisti drugi del potrebe in nato se lahko v miru sprehajava. Ja če ne bi imel igle v tazadnji. Debelo uro se sprehajava po gozdu in skoraj celotno pot mu mečem veje, da teče za njimi in jih nosi k meni. Hočeš nočeš delava na pozornosti, še sama se ne zavedava kako. V gozdu se sliši samo žvrgolenje ptic, ti so edini zgodnji. Srn še ni, zajčki spijo, še mravljice niso vstale. Kipeča energija pa zvesto nosi veje, kot bi bil plačan na kilometrino. Nekaj čez pol osmo se vrneva ponovno na ulico. Ljudje se že prebujajo, tu pa tam je že kakšen starejši gospod ali gospa zunaj. Vse kar opaziš ob tej zgodnji uri so penzionisti in naju. Pozdravim: "Dober dan." Odgovor: "Dobro jutro. Sta pa zgodnja." Tristo kosmatih medvedov, ko ti pa upokojenci, ki zgodaj vstajajo, rečejo, da si zgoden, potem pa je že kriza. Še zlasti, ko se zaveš, da so dejansko tudi oni zaspanci.

Dogs must be kept on the lead

„English? What the f....”

There was sunny weather, beautiful to be in the nature. After the job I just run to the nearest forest. My big, fast moving creature alias swiss white shepherd dog was joyfully jumping with me. On the meadow I unplugged the dog from lead and plugged it into 10 meters long lead just to follow state hunter law: "Dogs must be kept on the lead." Deers have a birth at this time of the season. There are a lot of new deers babies, that are so infirmity vulnerable. A lot of new babies get killed every year as a result of uneducated dog owners that are so free minded to let theres dogs to move freely. There are just some 'strange' people like me that meets this lonely dogs themselves in the forest and asking themselves like in a song: "Who left the dog out?" Last year I was just shocked. Two dogs were barking and hunting down a rabbit. No sign of dogs owners, so truly sad. Today I run into dog and its owner without lead. The dog was just not trained and it run to my dog. The owner was just saying: "I apologize." It is so brazen isn't it? Let the dog do whatever it wants and then if it does something wrong then always an apology can be given. I don't like to accept such an apology but I try to be polite and just tell the dog owner: "If dog does not come to you after you call him, it must not be freely let. It is just dangerous to your dog, to my dog and also to both of us." I just don't like to see that my dog gets bitten. There are just to much troubles. It is very nice to see that my dog is not brutally wild, it is just like a pussy cat. But don't worry if some fighty dog likes to mess with him, it just reacts like a shepherd dog in style of: "Don't mess with me you little boy." But of course I don't let him to show that he is big boy. From the floor I just pick up small branch and throw it. He is very glad to run after it and to bring it back to me, where he can play with me a big boy play 'who is stronger'. I just let him to win this game. It is nice to see how he is proud of himself. Walk is finished, so also this story, which is written in English this time, just to point out to my friend that I can write something meaningless in English too. Eat it!

Politična opcija

„Desno”

„Levo.”

Pred nekaj dnevi je prijatelj rekel, da se dajo vse stvari razložiti s politiko. Zanimivo, pa poskusimo. Večkrat ste že slišali o levih in desnih političnih strankah. Levičarji so tiste politično nazorske grupacije, ki si prizadevajo za svobodo in čim manjši vpliv države. Dočim desničarji so za tradicionalne vrednote, red in vpliv državnih institucij. Levičarji pravijo na primer, smo za istospolne poroke, ker je to osebna svoboda posameznika. Desničarji nasprotujejo, da gre za uničenje tradicionalne družine in vlog žene in moža. Levičarji pravijo, naj bo marihuana legalizirana, ker je to svoboda izbire in kdor sam sebi škoduje, ima za to vso pravico. Desničarji menijo, da je droga zdravstveno škodljiva in da jo je treba z represivnimi organi preganjati. Torej bolj kot se nagibate v levo opcijo, bolj ste pristaš svobodne ureditve, bolj kot ste nagnjeni v desno, bolj ste nagnjeni k redu, ureditvi, k tradiciji. In kaj ima to politično besedičenje s psi? Na svet lahko po besedah prijatelja vedno gledamo z leve ali z desne. Torej kako je treba psa vzgajati? Z desnega pogleda, to je redom, urejenostjo, tudi s silo, če je potrebno. Ali pa z levo, motivacija, nagrajevanje, svobodno razmišljanje psa itd. Pred leti je vladala le skrajna desnica, ki je vzgojo učila kot dresuro in ob neposlušnosti psa, je potrebno reagirati s silo. Če je potrebno tudi električna ovratnica ali ovratnica z bodicami. Vse samo, da se doseže red. Na drugi strani se sedaj že kar nekaj let močno uveljavlja bolj mehak pristop, kjer je v ospredju motivacija, nagrajevanje s hrano, pohvale ter igra s psom. Smo lahko s psom preveč levo usmerjeni? Ja seveda, če psu vse pustimo, če je vedno spuščen, če lahko laja kadar mu je volja in tako dalje, potem ima pes preveč svobode. Z leve opcije je potrebno vzeti nagrajevanje, iz desne pa doslednost izvajanja ukazov. Pa je res, vse 'modrosti' sveta se dajo razložiti s politiko. In Moko? Apolitičen. Pravi: "Samo 'baso daj, pa sva prijatelja."

You have passed the exam

Izpit se prične. Odlagava. Pes leži, kot vodnik se 30 korakov oddaljim in mu kažem hrbet. Ležanje je velika preizkušnja za hiperaktivne pse. Mali lepo leži, nato pa vstane. Prve 'vzpodbudne' minus pike. Grem k njemu in ga skregam ter dam ponovno ležati. Od takrat je bil povsem miren, je glavo dal k tlom, da je skoraj zaspal. To je odlično, a ne, energent je umirjen. Na povodcu začneva vajo poleg, mali dela lepo. Obrat, brezhibno. Tek, počasna hoja, normalna hoja brez večjih napak. Obrat desno, obrat levo, ustavitev, prehod skozi skupino ljudi, precej lepo, samo drobne napake. Odpnem povodec za prosto vodljivost in skozi skupino, lepo, ustavitev je malce 'zablokiral', tako da sem mu pomagal z ukazom sedi. Prosta vodljivost ob nogi, obrat, tek, počasna hoja, normalna hoja. Kaj je danes malemu, dela kot veliki kuža. Desno, levo, ustavljanje, zopet samo drobne napakice. Sledi sedi v gibanju, psa prosto vodim in ukažem sedi, jaz pa brez da se ustavim ali pa da gledam za psom, nadaljujem s hojo, pes pa mora sesti. Po 30. korakih se obrnem in pes lepo sedi. Nato prostor v gibanju. Enako kot prej, samo da mora pes leči, vodnik pa nadaljuje hojo. Se obrnem, držim pesti, da je pes legel in ali je? Ja lepo leži. Tole je že znanstvena fantastika, pes dela odlično. Odpoklic, tole ne sme biti težav, ker sva bila osem mesecev na deset-metrski vrvici na vseh sprehodih. S takšno hitrostjo je priletel, da se ni mogel ustaviti, tako da se je zaletel v mene. Pa poškropil me je z vodo, da sem kar pomežiknil. Psa pripnem in od veselja skačem kot mali otrok. Sodnik je sporočil slavnostni stavek: "You have passed the exam." (Opravil si izpit) - tako sem ga vsaj jaz slišal, sicer je rekel v slovenščini, se razume. Jaz sem bil v oblakih. Z vso hitrostjo sva 'letela' z vadbišča, pa direktno v gozd. Skačem, se veselim, pes pa me nemo gleda, če se mi je odpeljalo, ne razume, kaj je botrovalo mojemu veselju. Kot da bi hotel reči: "Pa nehaj no, pa saj to vendar počneva vsak dan."

Zadnji test pred izpitom

Pred petimi dnevi je bil moj mali migec star 14. mesecev. To je prvi, vendar ne zadostni pogoj za pristop k izpitu B-BH. Izpita A nisva delala, tako da je to prva najina preizkušnja. Druga malenkost za pristop k izpitu je pač nekaj mesečna vadba s psom. Pustimo malenkosti. Reci in piši, sva delala trikrat tedensko na poligonu. Pa potem sva včasih še doma vadila po nekaj kratkih minut. Tako da nekaj malega pa le znava, si rečem. Dva dni po mesečnici, je zadnja neuradna vaja pred izpitom. Jaz sem bil živčen in napet kot vzmetnica pod težo 200 kg prašiča. Ja vem, si je težko predstavljati, kaj prašič počne na vzmetnici. Pa začniva. Na psu vidim, da kipi od energije, tole se ne bo dobro izšlo. Preveč energije pomeni, da znajo biti težave. Na generalki sva delala takšne neumnosti, da so se vsi po vrsti za glavo držali. Vem, vem, 90% je kriv vodnik, 5% pes in 5% še morda okoliščine. Preveč sem bil napet, Moko pa preveč nabit z energijo, da bi lahko normalno izvedla vaje do konca. Obrate je delal z več kot metrskim odmikom od mene, ja pa to so osnove, pa takšna polomija. Bil sem precej potrt, ko sem videl, koliko energije sem vložil in dva dni pred izpitom je bilo skoraj tako, kot da sploh ne bi hodila v šolo. Res je, da sva daleč najmlajša, ostali psi so stari med 16. in 21. mesecev, se pa temu primerno tudi vedeva. Nič kaj bo, pa bo. Vse kar moram narediti za tistih 5% psa je, da mu moram energijo iz ta zadnje zbiti. Psa moram zjutraj nateči, da bo komaj dihal, nato pa mu dati za jest, tako da bo imel polni želodec. Vse v stilu, da hiperaktivca malo polenim, da bova lahko izvedla vaje vsaj toliko, da se ne bodo vsi na vadbišču smejali. Na vadbišče bova šla peš, da poskrbim, da še kakšen atom moči iz njega iztisnem. Psa moram dati v pesjak, tako da bo čim bolj umirjen in sproščen. Tako da bo on psihično in fizično stabilen kot bokser pred tekmo. Sedaj samo še čakam, da prideva v ring. Upam, da ne bova odšla sklonjenih glav. Pa še ena iz šole, prednost skupinskega dela je ta, da se lahko ob uspehih tolčeš po ramenih in ob neuspehih krivdo prevališ na drugega. Rad bi se tolkel po ramenih.

Moko h.a.

„Utrujen? Ne, ne.”

Celo mladost se ljudje šolamo. Najprej osnovna šola, srednja, pa še kaj za tem. Ko dosežemo kakšno stopnjo, dobimo kakšen dodaten naziv na primer dipl. ing. kot diplomirani inženir in podobno. Pa pravi stric, da on pa ima sodelavca, ki se podpisuje z nazivom Ime Priimek f.d. Pa ga nihče ne upa vprašati, kaj kratica pomeni, ker bi lahko 'trotelj' izpadel. Si mislijo, če je f.d., pa potem je to že nekaj, kaj ne da. Kaj pa je f.d.? Ja fizični delavec. Torej pomembno je, da imaš neko kratico vzadaj za imenom, kakšen ima pomen, sploh ni pomembno. Razmišljam, kaj pa bi jaz dodal Moku in glede na današnje spoznanje, je povsem normalno Moko h.a. Bom malenkost razložil. Ta teden ga vreme precej 'kaka'. Dežuje skoraj neprestano, tako da se je vreme iz poletne vročine že skoraj prelevilo v jesen, kot v pesmi "Jesen u meni tuguje." S to razliko, da si Moko poje: "Jesen u meni luduje" (torej nori in ne žaluje). Ta hlad, ki ga je povzročilo več dnevno deževje je migeca iz 5 voltov spravilo na 220. Kipi od energije. Dež je prava poslastica. Pa da po dolgem času naredimo Cooperjev test, tole je iz športne vzgoje, za test vzdržljivosti v stilu hitra hoja, tek, plavanje, kolesarjenje itd. Najprej psu dobesedno dvajset minut mečem pet žog. Vse kar bi bilo manj kot pet žog, bi se jaz preveč utrudil. Dobro, recite, da sem len, pa kaj. Pes že pošteno diha, pa to je nalašč za sprehod. Zunaj je precej ohlajeno, tako da sem poleg majice in pulovra oblekel še vetrovko. Psu sem slekel zimsko oblekico, ja če verjamete v pravljice. Greva na sprehod. Hoja na pločniku traja deset minut. Pes ne kaže niti trohice utrujenosti, ga moram ob divjanju sosedovih psov miriti, ker suče glavo levo in desno in spremlja, kaj se dogaja. V gozdu mu skoraj ves čas, to je dobro uro, mečem veje, da nori za njimi. Prideva domov in pes povsem nezadihan, kot da sploh ne bi bila na sprehodu. Iz tega pa sledi tista kratica Moko h.a., na katero sem vas pustil čakati in sicer pomeni Moko hiperaktiven.

V dežju pes ne živi

„Tačko umazano. Norim po dežju.”

Prava nočna mora, cel teden že dežuje. Pa ne samo dežuje, plohe, nalivi in podobno. Tako da sva s ta malim manj časa skupaj kot običajno. To pa ne pomeni, da nimava utečenega dnevnega urnika. Zjutraj ob šestih ga spustim iz pesjaka, da se 'zdivja'. Nato se greva igrice, predvsem metanje žoge, vlečeva kakšen predmet ali kaj podobnega. Skoraj dnevno srečava gospo, ki gre zjutraj v službo peš, tako da se skoraj vedno ustavi, da vidi, kako je kaj 'migec'. Pred meseci je ta mali skakal kot zmešan po cipresah, lajal od navdušenja in po ograji s tačkami plezal. Te razvade sem odpravil, tako da sedaj umirjeno čaka pri ograji, izza cipres se vidi samo glava. Zgleda kot bi bil na sliki narisan. Gospa ima rada živali, to se že na daleč vidi. Doma ima mačko, za psa pa pravi, da je preveč obveznosti. Pa ne more se načuditi, kakšen ustaljeni red imava midva s ta malim. Ker je dež že stalnica, me gospa vpraša: "Kaj po dežju sta tudi zunaj? Joj, to pa mora biti hudo." Jaz pa začudeno: "Hudo?" Se nasmehnem. Niti na pamet mi še ni prišlo, da bi mi bilo hudo. Jaz sem rad s svojim psom, tako da uživam. Če je slabo vreme, me to sploh ne moti. Na vreme nimam vpliva, imam samo na svoje počutje in delno na počutje psa. Nadaljujem: "Ni mi hudo, jaz sem rad s psom." Pa pravi: "Če bi bila jaz na tvojem mestu, bi še sedaj spala, ti pa že 'noriš' s psom." Jaz pa še enkrat: "Jaz sem rad s psom..." Gospe sem se v dno duše zasmilil, pa potem še jaz sam 'gruntam' in se sam sebi zasmilim. Si pravim: "Kaj pa je tebe treba bilo, dete ljubo, dete lepo..." Nato pa v jok in na drevo. Saj ne, zakaj pa bi se smilil sam sebi, če pa sem rad s psom. Alo, še enkrat, jaz sem rad s psom, zato mi ni težko zjutraj vstati. Sicer pa sem razmišljal, kaj je gospo tako impresioniralo? To, da sem v dežju bil s psom? Pa nič, sploh ne vem, od kot mi ideja in lepo rečem: "Kaj pes v dežju pa ne živi?" V vsakem vremenu pes živi in če sem se odločil za psa, pač to pride v paketu, kot bi rekla ženin in nevesta: "V dobrem in slabem."