Ko pes spusti dušo

„An ban, pet podgan, štiri miši...”

Vso tekanje in dirkanje doma za žogo, je povsem dovolj za prvo rundo boksarkega dvoboja. Ko se boksar usede na svoj stolček in pomočnik malo z brisačo popiha, je to dovolj, da se borba nadaljuje. Razni travniki in podobni tereni so samo ogrevanje za nek normalen sprehod. Travnik? Nima dovolj, greva v mesto. Pri vsakem prehodu za pešce, ga dam sesti in po prečkanju ponovno, tako da mi ne bo ušel kdaj na cesto, ko bo brez povodca. Na pločniku daje znake umirjenosti, ne sili levo, ne sili desno, ne zaostaja, ne prehiteva. Zavijeva v eno stransko ulico in srečava mladega labradorca. Ta maladva skačeta kot nora, skratka igra takšna, da sem se še jaz s povodcem razgibal. Greva naprej po ulici. In pri hiši srečava še enega mladega psa,

„Haaaa, šššššš...”

sicer mešančka, vendar nič manj živega. Ponovno igra in še enkrat igra. V tem času pa po drugi strani ulice pride ta isti labradorec, ki sva ga prej srečala in tokrat trio. Psa spustim s povodca, da lahko malo zadiham, trio pa dir v norenje, skakanje, rahlo grizenje, lovljenje, dirkanje zdaj v eno zdaj v drugo stran. Jaz pa sem pošteno očesa natreniral. Čas je minil, kot bi trenil z očesom in debela ura je hitro natekla. Noč je padla na čudovito igro in čas je, da greva domov. Prvič od kar je belinko pri meni, ko sva se vrnila s sprehoda, se je ulegel in dihal, da je pljuča 'ven in not metalo'. Danes zjutraj grem k belinku, da vidim, kako je utrujen. Šment, pa ta malemu se sploh ne pozna, da je včeraj 'dušo spustil'.

Tri žogice so zakon

„Ena, dva, tri. Vse so na kupu.”

Visokoenergičnemu migecu ni para in da te sršene iz njegovih hlač spraviš ven, je treba kar nekaj iznajdljivosti. Do sedaj sem vedno uporabljal dve žogi, vendar je sedaj migec ugotovil, da ima lahko eno v ustih, na drugo pa se lahko uleže ali pa jo ima vsaj med nogami, tako da prepreči nogometašu, da bi žogo enostavno zbil. Pa pride trio na vrsto, vzamem tri žoge in psa matiram v eni potezi. Sedaj več ne ve ali naj skače za žogo, jo spravlja v usta, se uleže nanjo. Psa tako spravim do tega, da slišim njegovo dihanje. Psa na povodec in greva na travnik. Tam skače, teče, kot da doma ni bilo nobene žoge za igranje.

„Ej, če rečem malo pavze, razumeš?”

Skratka sršeni so še vedno v hlačah. Se pozna, da je bilo sedaj slabo vreme in da sem bil manj s psom, tako da se ni uspel dovolj znoreti. Zmedena igra z žogo je prav zabavna. Brcnem žogo, dirka za njo, jo 'sklači' v usta. Brcnem drugo žogo, 'leti' za njo, se postavi tako, da košarkarju prepreči dostop, tako da lahko samo osebno napako naredim, da se prebijem do žoge. Tretja žoga me spravi v enakovreden položaj, vendar samo v primeru, da jo brcnem v povsem drugo smer. Hkrati sem iz rokava potegnil še enega aduta. Ko se pes približa, brcnem žogo v 'lobu', torej v loku prek njega. To mu vzpodbudi še dodatno željo po tekanju. In kako se igra konča? Moko v želji po še, Igor po želji po ne več.

Da bi bil opažen

Včeraj sem bil precej siten in ne more človek verjeti, kako se ta sitnost prenaša na druga živa bitja v okolici. V mislih imam predvsem mojega Moka. Ko sem utrujen, bi jaz rad malo sedel, potem pa pride provokator in začne razne norčije zganjati, samo da lena krava vstane in se začne z njim ukvarjati. Jaz se kljub temu nisem zmenil zanj, vsaj ne v takšni meri, kot je on želel. Pa je ta mali prišel in me v ta zadnjo plat ugriznil, sicer nežno, vendar dovolj, da se mi je hrbtenica zravnala. Pes je hitro 'pogruntal', da takšne stvari se ne delajo, rečem "Ne sme, fuj" in pes začuden zalaja. To pa mi je pokrov vrelega lonca dvignilo in sem dirkal za njim. Ta malemu pa je to bilo v veselje. Saj je doumel, da mu jaz s svojo hitrostjo nisem več kos. Počaka po nekaj metrih, pogleda, kje je krava lena in če še 'leti' za njim. Počaka, ponovno zalaja in tako dalje. Tole tekanje meni živce ohladi, psu pa tudi vzame željo po lajanju. Počakam pa pride pes k meni, ga pobožam in sva že prijatelja. Očitno pa se je iz te zgodbe nekaj naučil. Danes zjutraj me je ponovno v ta zadnjo ugriznil. Pregrešno pogledal in že pot pod noge. Jaz pa ponovno v dir za njim. 'Meni se vidi', da on provocira, da bi bil opažen.

Ko imaš štorastega lastnika

„Bi mi rad, tako noge raztegnil?”

Od nekdaj sem bil precej neroden. Sedim za mizo in z eno roko zbijem skodelico kave, ko se ustrašim z drugo roko 'namočim' na sveže namazan kruh. Pred dnevi pokličem psa k sebi, odprem prednja vrata avtomobila in ga posadim na sedež. Pes je seveda hitro-skakajoči 'migec', ki nima miru sekunde. V tistem trenutku, ko sem zapiral vrata, je njegov rep za ščepec pogledal čez vrata. Jaz nežno zaprem vrata, pes pa zacvilil kot mačka. Hitro odprem vrata in pes z vso hitrostjo na zadnji sedež precej paničen, ker ga je nekdo po repu udaril. Odprem zadnja vrata in spustim psa iz avta, da se umiri. Čez nekaj minut ponovim zgodbo,

„Raje mežim, neroda nerodna.”

vendar tokrat vse v najlepšem redu. Psu ni bilo nič hujšega, bolečina je od takrat že minila. Sem pa danes prestavljal en velik zidak, ki je za zidanje dimnika. Ta zidak je tako težak, da ga je zelo težko nesti, tako da sem ga lepo valjal. Prekucnem prvič, pes poduha. Počakam, da poduha, ponovno povaljam. Pes zraven, zopet ovohava. Ponovno povaljam, pes odskoči in potem ponovno povaljam in v tistem trenutku je pes skočil pod kotaleči zidak. Bogi revček je tako cvilil, da se človeku v dno duše zasmili. Sva nato s hladno vodo hladila tačko v več presledkih po nekaj minut. Tako da je glavna bolečina pojenjala. Malce je sprva šepal, sedaj pa po nekaj urah že hodi normalno. Šment je to, če imaš štorastega lastnika.

Roditeljski sestanek

Ko otroci hodijo v šolo, se starši zanimajo za svoje otroke. Učitelj pove staršem, kaj otroci delajo, kakšne načrte ima za prihodnje in vse o tem ali so otroci ušpičili kakšno neumnost. Tako sem bil tudi jaz na roditeljskem sestanku za malo šolo, katero bova začela obiskovati z Mokom. Med več kot enournim uvodnim predavanjem, sem si zapomnil nekaj zanimivih točk. Ena izmed njih je 'kaj se bodo psi naučili'. Na to vprašanje udeleženca sestanka, se je iz publike nekdo oglasil: "Brati in pisati." in potem seveda krohot zbrane množice. Odgovor pa je bil presenetljivo uporaben. Šola je namenjena šolanju vodnikov in ne šolanja psov. V mali šoli se naj bi učili o pasji negi, torej kako očistiti ušesa, postriči kremplje psu in podobno. Mimogrede, ko sem poskušal ostriči prvi krempelj mojemu prejšnjemu psu, se je kri kar v curku vlila. Druga bistvena stvar, ki se je naj bi pes naučil je odpoklic. Moko pride brez težav, če ni motečih faktorjev na primer kakšen pes, mačka ali kakšen otrok pri ograji. Tretja zadeva pa je socializacija z drugimi psi. To je pa glavni razlog zakaj sploh grem v malo šolo. Niti približno ne želim imeti psa, s katerim ne bi mogel nikamor na sprehod ali da bi se za prvim plotom že tepel s kakšno sorodno podivjano dušo. Naslednjič pa greva skupaj. Po besedah predavatelja moramo imeti zraven štiri stvari: igračo, priboljšek, povodec z ovratnico in psa. Smešno, tudi psa. Če je Moko sedaj mene šolal s svojimi neumnostmi, bom tokrat jaz njega. Pa da vidimo, kdo je bolj trmast.

Ovčarja več ne

Predvčerajšnjim sem srečal daljna sosedo in soseda na njunem rednem večernem sprehodu. Soseda vesta, da sem ljubitelj psov, žal pa smo se sedaj prvič srečali z mojim novim belinkom. Malce je gospa bila prestrašena, se je bala, ker je imel pes ušesa pokonci. Pa sem pojasnil,

„Punca, pa se ti sploh zavedaš, kako sem jaz lep?”

da imajo ti psi vedno ušesa pokonci in da moj pes ne kaže agresivnosti, kvečjemu bi se rad igral, tako da ga lahko brez strahu poboža. Po svoje pa se mi je smejala duša, ker bom sedaj imel malenkost več miru, ljudje očitno mislijo, da imam mrcino, jaz pa dobro vem, da je samo mucika. Pred nekaj tedni sem srečal gospo z zlatim prenašalcem. Moko jo je fasciniral, tako da je želela zvedeti več. Ko sem povedal, da je Moko švicarski ovčar, jo je zanimanje povsem minilo, rekla je namreč: "Ovčarja več ne." Imela je zelo slabo izkušnjo z ovčarjem. Ne vem, kako ji naj dopovem, da ovčarjev je več poleg švicarskega še na primer: nemški ovčar, škotski ovčar, kraški ovčar in podobno, vsak s svojim karakterjem kot bi primerjali "telegraf-štango" z "bojlerjem" za toplo vodo. Tako da karakterno po moje sploh ne obstaja skupina 'ovčarjev'. Ljudje precej slabo poznajo pasme. Znanka je celo o 'širini' sosedovega psa izjavila, da je le-ta pes precej suh. Primerjala pa je aljaškega malamuta in sibirskega huskija, kot bi primerjala kravo in prašiča. Če malo bolj pomislim, je Moku dejansko najbolj podoben našemu 20 let staremu pralnemu stroju. Ja 'malo morgen'.

Miška zobka nesla

„Miška zobka nesla, jaz pa imam repeka.”

Ko smo bili majhni, še otroci v rosnih letih, se je tako kot vsakemu otroku začeli izpadati mlečni zobje. Za izkazano hrabrost, ko se je zob izpulil iz ustne votline, si le-tega dal pod vzglavnik in potem je ponoči prišla miška vzela zob in nastavila kakšen bombonček ali pa kakšen bankovec za sladoled. Ne vem ali tudi vam skeli sedaj po zobeh, jaz kar čutim zobozdravnikov vrtalni stroj in skelet v zobeh. No, pred dnevi sem na sprehodu opazil, da Moku malce krvavi iz ust. Sem mislil, da se je ugriznil, ko sem povlekel vrvico za 'poleg' položaj. Nisem bil preveč pozoren, pa nekaj dni kasneje sem se s psom igral

„Zobek? Bom še malo raco nabrusil.”

s palico, pa sem zopet mislil, da se je ugriznil pri norenju s palico. Pa danes ponovno opazim, da psu teče kri v ustih. Tole pa ni nekaj normalno, ker sedaj pa nisva počela neumnosti. Psa prepričam, da odpre usta, da jaz laik v vlogi zobozdravnika preverim, kaj se dogaja tam notri. In kaj opazim, da se psu tam, kjer krvavi, maje zob. Torej se je začela zgodba o miški. Da je zgodba še lepša, je miška en zobek že nesla, enega pa lahko v kratkem pričakuje. Mene pa po zobeh sedaj tako skeli, kot bi se približeval trenutek: 'po dnevi laja ponoči plava'. Ja zobna proteza namreč.

Wrestling

Pred približno petnajstimi leti smo dobili v našem mestu kabelsko televizijo. Takrat je bil predvajan program Sky One, kjer je vsako nedeljo bil na sporedu Wrestling, neke vrste rokoborba silakov, ki pa so igrali, ker če ne, bi tako bili vsi pohabljeni. Tako se midva z Mokom včeraj odpraviva v ring. Moko kot izzivalec, jaz kot šampijon. Moku ima ime Grizivsepovprek, jaz pa imam naziv Zgrabizanogo. Predstava se začne tako, da jaz uživam v miru na klopci. Pa pride Grizivsepovprek in izziva Zgrabizanogo, da se vključi v cirkus. Na tribunah polno ljudi, navijajo za izzivalca Grizivsepovprek, da bi končno premagal Zgrabizanogo. V rigu začne Grizi tako, da skoči s prednjima tačkama na Zgrabi. Zgrabi ves v šoku, dobil je prvi udarec, pa mora odigrati, da je ves zmeden od udarca. Grizi povečal svojo navidezno agresijo z ugrizom v predel noge. Zgrabi išče svojo priložnost in zgrabi Grizija za zadnjo tačko. Grizi izvede svoj najbolj znani manever 'zasuči se v krogu' ter zgrabi Zgrabija za roko. Ker je Zgrabi prebrisan, ta manever izkoristi za svoj lasten manever 'zgrabi za prednjo tačko'. Grizi napade, vendar Zgrabi prime tudi zadnjo tačko. Nato sledi samoumevni manever 'zgrabi za vse štiri tačke' in bliža se končni obračun. Grizi je v mat poziciji, vendar se ne preda. Skoči pokonci. Zgrabija podre na tla. Kljub temu da Zgrabi drži Grizija za vse štiri, je Zgrabi na hrbtu nemočen. Reševalci že nosijo nosila. Zgrabija boli križ. Grizi pa proslavlja veliko zmago... Sedaj že deset let ni več Sky One programa na TV, neverjetno, kako pogrešam Wrestling.

Danes so dovoljene sanje, jutri pa je nov dan

Spustim psa iz pesjaka, da naredi kakšen krog okrog hiše. Nato pa počneva razne norčije, od lovljenja okoli hiše, do metanja žoge in prinašanja žoge - jaz mečem, da ne bo pomote. Sedaj sem nekaj dni opazoval in sem ugotovil, da je pes sposoben kakšne resne vaje tipa 'prostor' šele po štiridesetih minutah norenja, tako energičen je ta pes. Psa na povodec in na travnik, kjer nori in nori ter še enkrat nori. Jaz norim zraven, ker pač ne da miru, da bi lahko jaz užival v žvrgolenju ptic. Psa nazaj na povodec in odpujsava domov. Ježeš na sprehodu sva bila polni dve uri, pa ta mali ima še vedno polno energije. Jo pa zato jaz nimam, tako da dam psa v pesjak in grem naravnost v posteljo, da odspim še kakšno uro. Sem bil zbit, kot bi v vinogradu trto okopaval. Nato cel dan skačeva, noriva, mečeva žogo, za vrv vlečeva in tako dalje. Zvečer ob sedmih preverim ali ima Moko še vedno ose v hlačah ali pa se je ta energija že sprostila. Malenkost sem namreč sedel na klopco. Čudež, Moko se je vlekel poleg mene in na očeh sem hitro zaznal, da se bliža meževa dežela. Težavica je le ta, da tudi meni očesa skupaj vleče. Sedaj lahko glede Mokove energije samo rečem kot predsednik Kučan na dan osamosvojitve: "Danes so dovoljene sanje, jutri pa je nov dan." - naslednji dan pa so žal prihrumeli tanki. Živela Mokova energija!

Perpeto mobile

Zjutraj prideva na travnik, psa spustim s povodca. Ta mali dirja kot bi leva z verige spustil. Greva na oddaljeni travnik malenkost dlje kot ponavadi vse do ribnika. Pri ribniku že nisva bila precej časa zanesljivo več kot mesec dni. Je tam precej visoka trava zrasla, pa sem čakal, da jo bodo pokosili. Prideva do ribnika, jaz psa spustim s povodca in kaj se zgodi. Pes direktno steče k vodi, skoči v vodo, takoj ven iz vode, sto metrov po brežini ribnika, se na noti ustavi, se obrne in z vso hitrostjo proti meni, mimo mene, ponovno v vodo in ponovno po obrežju dir in tako dalje. Tole je ponovil kar trikrat zapored. Sem že mislil, da sem ustvaril perpeto mobile. Torej stroj, ki ga enkrat zaženeš in deluje v nedogled, brez da bi moral jaz zraven skakati. Pes počaka pred mano, jaz korak v eno smer, pes z vso silo v dir naprej nekaj metrov. Počaka, se obrne, da preveri, kje sem jaz in ker jaz spremenim smer, pes ponovno v dir v mojo smer. Tole ponavljava nekaj časa, dokler povsem po naključju jaz ne zagledam lesene klopce, da svojo tazadnjo malce zaposlim. Moko pride k meni in začne provocirati, tako da moram vstati in mu omogočiti, da lahko zraven mene nori. Sem mislil, da je pes neustavljivi stroj, dejansko pa je Moko mene naredil neustavljivega. Tole je pa že višek, Moko se že na fiziko spozna.