Mišja past

„Mene več ni. Adijo.”

Včasih so rekli, če je šel nek predmet noter, mora iti tudi ven. Nekoč smo doma imeli mišjo past in sicer žičnato v obliki zvonca, ki ima na vrhu odprtino. Značilnost te pasti je, da miška zleze v luknjo, iz luknje pa ne more. Torej uvodna trditev vedno ne drži. Moj mali pamžek, si je danes, med tem ko sem jaz za pol minute skočil v garažo, omislil, da bo malce ovohaval avto pri kolesih. Baje da je na kolesih kar nekaj vonjav, še posebno, če se kakšen nadobudni kuža odloči, da bo kolo pobarval. Po nekaj sekundah zaslišim panično stokanje kužka. Vse kar sem držal v rokah, sem spustil, vse kar je bilo pod nogami sem pohodil, prestavil sem v peto prestavo do konca plin in da vidim, zakaj panično cvili očitno prevelik raziskovalec. Ga vidim pri avtu pri zadnjem kolesu, je imel glavo med kolesom in blatnikom ter na silo vlekel glavo ven. Glava se je zagozdila, panika pa nikoli ne koristi. Sem ga nežno, vsaj tako močno upam, zgrabil za vrat in ga potisnil najprej noter, v nasprotno smer, kot je on želel, nato pa navzgor in ven. Miško sem spravil iz pasti in to brez praske kjerkoli. Panika se je polegla. Sem pa pogledal, kaj se je v tej pasti skrivalo. Našel sem en velik kos sira. Ja, če verjamete v pravljice. Moko je ovohaval prazen nič.