Dost' 'mam

„Čakam. Prideš?”

Zgodaj zjutraj ob sedmih greva na sprehod kot ponavadi. Premagujeva vodo pod nogami. Podirava travo na travnikih. Puščava stopinje ob razgonu njive. Občasno naju zmoti nizki let siničke ali vrabčka. Celotno pot hodi kužek kot en liček zraven krave. Večino časa namreč momlja ob moji levi ali desni nogi. Stopi korak naprej pred mano. Vohlja in ostane korak za mano. Sede, da si malo odpočije. Čez čas postane utrujen in rad bi šel domov. Takrat pride na vrsto dost' 'mam. Steče nekaj metrov naprej, se ustavi, pogleda proti meni ali mu sledim in s tem mi pove,

„Počakaj no... Že šibam.”

da bi rad šel domov. Čaka dokler se ne premaknem v želeno smer in nato v zanki nadaljuje operacijo: teči, ustavi in preveri. Ker ne želim, da on vodi mene, ampak jaz njega, občasno menjam smer, tako da steče k meni. Potem mu pustim, da zopet izvaja ustaljen manever. Ko prideva na zadnji travnik, tako da se že vidi domačija, ga vzpodbujam "domov Moko", "greva Moko" in "greva domov". To je znak, da mora sam domov. Občasno se ustavi in preveri, vendar ga vzpodbudim, da teče k domu. Prav veselje ga je gledati, ko izrazi željo po domu in kako mu ugodim. Ga razumem, ker to so sanje vsakega šolarja, ko učitelj zapade v uspavalno temo.