Žoga je edina droga

V poletni vročini se je naenkrat zoblačilo in pričel je pihati prijeten vetrič, ura pa je kazala štiri popoldan. Vzamem povodec, nahrbtnik, za vsak slučaj še plastenko vode in odcapljava v mestni park. Moku mečem žogo, dokler se jaz ne utrudim. V tem pa se oblak razkadi, vetrič povsem preneha in nastala je prava pasja vročina. Midva pa več kot pol ure od doma. Moko pa še kar naprej tečnari z žogo, tako da mu pač mečem, čeprav se mi cvrejo možgani. Pes je že precej zadihan in bi še kar norel, vročina gor in dol, on nori. Nič več, rečem: "Konec," kar je signal psu, da je konec divjanja. Lenobno sedem na klop, psu dam vodo iz nahrbtnika in čez nekaj minut, je pes spil celotno plastenko vode, nekaj je sicer razlil, ker je s šapo cepetal po vodi. Med drevesi parka je precejšen hlad, tako da število sprehajalcev

„Kolega, imaš dovolj?”

ni in ni pojenjalo, tudi štirinožni prijatelji so se znašli med njimi. Moko je prav posrečen, ko zagleda psa, naredi nekaj korakov v njegovo smer, tri metre od mene, nato pa sede in opazuje mimoidočega psa, ki je na razdalji dobrih deset metrov. Na drugi strani opazi drugega psa in ponovno v drugo smer nekaj korakov, ponovno sede in opazuje. Jaz ga nič ne rabim ustavljati ali kaj podobnega, si kar sam uravnava maksimalno dovoljeno oddaljenost od mene. Ko psi zapustijo obzorje, pa Moko leno prileze k meni in leže. Diha tako globoko, da bom vsak čas njegova pljuča zagledal. Počakam, da se pes ohladi, nato greva k potoku, ki je povsem zraven parka. V potoku, je kot mali otrok, z vodo šprica na vse strani. Pa ni hudir, po nekaj sekundah že prosi za žogo, očitno se je povsem ohladil. Tako da mu sedaj mečem žogo v vodo. Tako pridno jo nosi iz vode, kot bi bil prinašalec. Moko ima v vodi izredno motivacijo. V tem predelu potoka, mu voda sega do kolen. Zamahnem z roko, pes steče po potoku se obrne, pogleda, vendar žoga je v mojih rokah, rečem: "Sedi" in pes brez obotavljanja sede v vodo, samo da dobi žogo. Prinese žogo. Ponoviva vajo. Pes steče po potoku, vendar tokrat si rečem, pa gremo do konca: "Dol," in pes se vrže v vodo na položaj ležanja, za nagrado rečem: "Ja," in takoj vržem žogo. Zelo sem vesel, da sem uspel Moku v glavo vcepiti: kakšne srne, kakšni psi, pa mrzla voda, žoga je edina droga.

Domov

„Domov? Razumem komandant.”

Ko pride na obisk kakšen starejši gospod ali gospa beseda pogosto nanese na zlate stare čase. Na ličkanje koruze, mlatenje slame, košnja trave s koso in sto in eno ročno opravilo, ki so praktično povsem izumrla. Vsa ta ročna dela so nadomestili stroji. Prav zanimivo, kaj vse je vsaki generaciji samoumevno. Zame je povsem nerazumljivo, da so nekoč bili brez avta, radia, televizije itd. Današnja mladina dejansko sploh ne ve, kaj je to življenje brez mobilnega telefona, računalnika, interneta, e-pošte, kramljanja, socialnih omrežij in podobno. Ta svet "brez" za njih nikoli ni obstajal. V času brez mobilnega telefona, ko sem bil še s prejšnjim psom, je bilo precej pomembno, da so domači vedeli, kam greva s psom na pohod. Če bi se kaj pripetilo, je potrebna iskalna akcija in če domači vedo, kje okvirno naj bi bil, je to velika prednost pri iskanju. Tako sem prejšnjega psa naučil t.i. vaje domov. Psa sem na sprehodu odvezal z vrvice in ga poslal domov po pomoč. Naučiti psa, da gre domov je preprosto. Še zlasti, če je pes požeruh. Psu daš hrano v pesjak v posodo, najbolje tako, da to pes vidi, nato s psom gresta nekaj korakov od hiše po cesti, ga usmeriš proti domu, odvežeš vrvico in psu rečeš: "Domov." Pes bo stekel k hrani in beseda domov, bo najlepša beseda, ki jo je vedno vesel. Z Mokom sva delala nekoliko drugače, ker ni požeruh. S psom greva na sprehod in ko se vrneva nekdo čaka pri vhodu in nekaj metrov pred vhodom psa spustiš, izrečeš čudežno besedo, oseba pri vhodu pa psa vzpodbuja in se nato, ko pes priteče, igra z njim. Z Mokom tole vajo 'trenirava' že več kot pol leta in sedaj lahko psa brez skrbi spustim 300 metrov pred hišo, bi še dlje, pa je tam konec pločnika. Pomembno je, da psu zaupaš, da ne bo kar tja v tri dni skočil na cesto, zato je potrebno vajo izvajati postopno in podaljševati po nekaj metrov. Pes med to vajo ne sme ovohavati terena, ker bi ga lahko kaj premamilo. Moko lepo po pločniku 'mašira' proti domu, pri tem pa avtomobili, kolesarji, mopedisti, sprehajalci lepo brez težav nadaljujejo vožnjo. Vhodna vrata ograje pustim priprta, tako da jih sam odpre in počaka doma, da pridem tudi jaz, ki mobilni telefon rad pustim doma. Me je ustavil sosed in rekel: "Kako pa pes ve, kam mora iti, kje je doma?" Verjetno zato, ker pes ni butast.

Kaj zakon pravi o spuščenih in nevarnih psih?

Danes sem na sprehodu po cesti šel mimo hiše, kjer so imeli gromozanskega psa skoraj še enkrat večjega od Moka. Pes je bil za ograjo, močno lajal, nato pa se je pri odprtih vratih zapodil proti mojemu na povodcu vodenem povsem umirjenem psu. V žepu sedaj vedno nosim plastično vodovodno cev in z vso močjo vržem podivjanemu psu, ko se je le-ta približal na dva metra. Pes se je takoj ustavil in v šoku prenehal biti agresiven, tako da sem preprečil napad na mojega psa. V tem času pa se je prikazal lastnik psa, ki je svojega psa odpoklical. In kaj zdaj? Od številnih ljudi, tudi kinologov, sem slišal sto in eno zgodbico za lahko noč. Kot je na primer ta, da je bil pes v ograjenem sadovnjaku (in opozorilna tabla na vhodu ograje), kamor so preko ograje preplezali tatovi jabolk in ker jih je pes pogrizel, so vložili tožbo proti lastniku psa/sadovnjaka in le-ta je moral plačati odškodnino tatovom. Osupljivo. Vedno, ko nekdo pripoveduje takšne zgodbice, se je treba vprašati, kdaj se je to zgodilo. Kajti mogoče je, da je takrat zakonodaja to dovoljevala (pravna praznina), sedaj (od leta 2007, od kar je nov zakon) to zanesljivo ne drži. Ker imam tovrstnih zgodbic dovolj, sem prebral, kaj piše v Zakonu o zaščiti živali (ZZZiv-UPB2). Spodaj navajam citate iz zakona in moj skromni komentar.

Socializacija psa
"Skrbnik živali mora z ustrezno vzgojo in šolanjem oziroma z drugimi ukrepi zagotoviti, da žival ni nevarna okolici." je napisano v 11. členu v drugem odstavku. Nato pa v 46. členu tretji odstavek piše: "Z globo od 400 do 800 eurov se kaznuje posameznik za prekršek iz prvega odstavka tega člena." Prvi odstavek v sedmi točki tega člena pa pravi: "7. ne zagotovi ustrezne vzgoje in šolanja oziroma drugih ukrepov in je zato žival nevarna okolici (drugi odstavek 11. člena)"

Moj komentar: Kaznivo je že torej samo to, če si vzgojil psa, ki je za ljudi in živali nevaren. Torej naj vam ne bo škoda 150 € in psa peljite v pasjo šolo.

Sprehod s psom na javnem mestu
"Skrbnik psa mora na javnem mestu zagotoviti fizično varstvo psa tako, da je pes na povodcu." pravi tretji odstavek 11. člena. Kaj se šteje za javno mesto pa pravi 5. člen v točki 22: "22. Javno mesto je javni kraj, kot je opredeljen v zakonu, ki ureja varstvo javnega reda in miru, razen površin, kjer ni oziroma ni pričakovati večjega števila ljudi." Glede kazni piše v 46.a členu: "Z globo od 200 do 400 eurov se kaznuje posameznik za prekršek iz prvega odstavka tega člena." In prvi odstavek: "6. ne zagotovi fizičnega varstva psa v skladu s tretjim odstavkom 11. člena tega zakona"

Moj komentar: V mestu mora biti pes obvezno na povodcu! Na travniku je lahko spuščen, če tam ni ljudi, na primer kresovanje na travniku.

Obvladovanje nevarnega psa
V drugem odstavku 12. člena piše: "Skrbniki nevarnih psov morajo zagotoviti fizično varstvo psov na enega izmed naslednjih načinov:
– da so psi na povodcu in opremljeni z nagobčnikom,
– da so zaprti v pesjaku ali objektu,
– da so v ograjenem prostoru z ograjo, visoko najmanj 1,8 m, ki je na vhodu označen z opozorilnim znakom."

Kaj je nevaren pes piše v triindvajseti točki 5. člena: "23. Nevaren pes je pes, ki je ugriznil človeka oziroma žival. Za nevarne pse se ne štejejo:
– službeni policijski ali vojaški psi, katerih ugriz je posledica izvajanja službene dolžnosti;
– psi, katerih ugriz je posledica nedovoljenega vstopa osebe v objekt ali na ograjeno zemljišče, ki je na vhodu označen z opozorilnim znakom."

No pa poglejmo še kazen, ki je predvidena v tretjem odstavku 45. člena: "Z globo od 800 do 1.200 eurov se kaznuje posameznik za prekršek iz prvega odstavka tega člena." Prvi odstavek točka dva pa pravi: "2. ne zagotovi fizičnega varstva nevarnega psa v skladu z drugim odstavkom 12. člena tega zakona".

Moj komentar: Če imaš doma spuščenega psa moraš imeti ograjo in obvezno opozorilno tablo, da je pes hud. Ograja ni potrebno, da je 1,8 metrov visoka, razen če je pes vpisan v centralni register psov kot nevaren pes, v tem primeru mora biti ograja visoka 1,8 metra in še vedno opozorilna tabla na vhodu ograje. Če pes nekoga ugrizne znotraj ograje in je na vhodu opozorilna tabla, potem je to zadoščeno zakonu, torej lastnik psa ni kriv za ugriz in tudi takšen ugriz se ne bo vpisal v centralni register kot ugriz nevarnega psa. Stvar se spremeni, če je pes človeka ali žival ugriznil zunaj ograje, v tem primeru se šteje kot nevaren pes (pristojne institucije ga vpišejo v register) in mora biti ograja visoka 1,8 metra in napis. V takšnem primeru potem tudi lastnik nevarnega psa ne odgovarja za ugriz osebe znotraj ograje.

Prav tako je razlika ali je pes obravnavan kot nevaren pes ali pes nenevaren okolici. Slednji je lahko v mestu na sprehodu brez nagobčnika vendar na povodcu. Če je pes vpisan v register kot nevaren pes, mora biti v mestu z nagobčnikom in na povodcu.

Torej če se po vaši ulici podi podivjan pes, ki grize druge pse ali ljudi, ga prijavite policiji, ki bo poskrbela, da bo vpisan v register kot nevaren pes in seveda lastnik bo dobil kazen. Nato pa bodo za takšnega psa (seveda lastnika) veljala strožja pravila, torej za nevarnega psa.

Uradni postopki pri ugrizu psa
Če pride do ugriza, je cel kup postopkov, pa na hitro poglejmo odseke iz 26.a člena. Prvi odstavek: "Zdravnik, ki obravnava poškodbo človeka zaradi ugriza psa, mora osebo napotiti v antirabično ambulanto skladno s predpisi, ki urejajo nalezljive bolezni [...]" in nato drugi odstavek: "Antirabična ambulanta mora vnesti podatke o ugrizu psa v centralni register psov, pozvati skrbnika psa, da se s psom zglasi v pristojni veterinarski organizaciji zaradi preveritve suma na steklino in o ugrizu psa [...]" in nato v četrtem odstavku: "Pristojna veterinarska organizacija, ki obravnava poškodbo živali zaradi ugriza psa, mora podatke o ugrizih psov v roku treh delovnih dni vnesti v centralni register psov. O ugrizih psov morajo policija [...obvestiti veterinarsko organizacijo... ] ki podatke o ugrizih psov vnese v centralni register psov."

Kaj je "antirabična ambulanta"? To je zdravstvena ustanova za ljudi, ki se ukvarja z ugrizi psov.

Šolanje psa
V 15. členu piše: "Prepovedana ravnanja so:" in nato v deveti alineji piše: "– vzreja, vzgoja in šolanje na način in s pripomočki, ki živali povzročajo bolečine ali kako drugače škodijo njenemu zdravju" in nato v 46. členu tretji odstavek piše: "Z globo od 400 do 800 eurov se kaznuje posameznik za prekršek iz prvega odstavka tega člena." Iz prvega odstavka v deseti točki: "10. stori katero od ravnanj iz prvega odstavka 15. člena tega zakona"

Kazensko/prekrškovno in civilno pravo
Še komentar za konec te "pravniške" seje: V pravu je treba ločiti kazensko/prekrškovno pravo in civilno pravo. Zgoraj navedeno velja za prvo, katero mora postopek izpeljati po uradni dolžnosti za to pristojen organ. To se ponavadi zgodi na osnovi prijave občana. Za civilno pravo, pa pomeni, da lahko kadarkoli vložimo civilno tožbo na sodišču in od kršitelja/povzročitelja škode (skrbnika psa) izterjamo oškodovani znesek. Pa se vrnimo na uvod tega prispevka, pa predpostavimo, da bi ta gromozanski pes močno poškodoval mojega psa, pa še nato mene pogrizel, ko bi psa branil. Najprej bi po kazenskem/prekrškovnem pravu bil kaznovan od države, ker pes ni bil za ograjo, ko je ugriznil. Seveda lahko pride v upoštev še kakšna kršitev iz drugih zakonov, kot je povzročitev splošne nevarnosti ali kaj podobnega. Nato bi ga jaz lahko tožil (civilna tožba) za celotno povzročeno škodo na psu (veterinar) in na meni, tako za telesne poškodbe kot psihične travme. Če bi imel razstavnega psa ali kaj podobnega in bi pes bil še potem "grd" in nesposoben za razstave, bi še tole lahko iztožil in tako dalje.

Namen tega prispevka pa ni v tem, da bi se na veliko tožarili, ampak dajte no že za božjo voljo enkrat imejte pse za ograjo ali pa v pesjakih zaprte, v času, ko niste s psom.