Hrbet

„Iščem žogo. Takoj bom.”

Z Mokom hodiva na pohode v hribe. Vsak dan isto relacijo in sicer eno uro strmo v hrib, tako da skoraj po rokah hodiš, nato pa po drugi strani navzdol, počasni spust proti prepadu. Z avtom se peljeva četrt ure do vznožja hriba. Nato se začneva vzpenjati. Prvi dan sem šel pretirano optimistično. Psa sem moral neprestano klicati nazaj. Kondicijo psa sem podcenil. Glede na lani, ima vsaj 30% več energije. Drugi dan sem 'sprejel' vrsto ukrepov, s katerimi sva se s psom precej izenačila. Ko prideva pred hrib, najprej dve žogi mečem deset minut, tako da ima pes jezik do tal. Priskrbel sem si pohodni palici, tako da imam sedaj tudi jaz štiri noge. Ko hodiva po ravnem in jaz ne potrebujem palic, pes hodi največ dva metra pred mano. Če prekrši, v njegovo bližino vržem vodovodno paličico in rečem: "Čak." Moko v trenutku počaka. Pricapljam do psa, počakam dve sekundi ob njem in rečem: "Počasi." To pomeni, da lahko počasi nadaljuje pot. Ko se začneva vzpenjati v hrib, pes vedno hodi za mano, če ne, lahko jaz pljuča izpljunem, toliko ga je treba klicati, ker pes kljub lepi stalni enakomerni počasni hoji, hodi hitreje v hrib, kot uspe meni. Psu rečem: "Hrbet" in s pohodnima palicama preprečim, da bi me prehitel. Nekaj časa

„Prinašam žogo. Si vesel?”

poskuša prehiteti počasneža, potem pa se sprijazni, da pač mora capljati za mano. Za psom se ne oziram, ker slišim njegovo globoko dihanje in pihanje izdihnjenega zraka v mojo nogo. Na trenutke se hrib iz strmine nekoliko skloni v znosnejšo hojo, takrat psa pustim pred sabo in če se preveč oddalji, se s palico dotaknem njegovega repa in opozorim s: "Počasi." Na vrhu hriba je ravnina, kjer Moko že nestrpno čaka na norenje z žogo. Po strmini navzdol, pes vedno hodi za mano in se uči zelo počasne tako imenovane 'hrbet hoje'. Danes sva šla na dvo-urni potep že šesti dan zapored. Pri meni se že pozna delna utrujenost. Sem mislil, da po nekaj dnevih ne bo več hotel z mano, vendar ko zagleda ključe v mojih rokah, se iz zaspanega poleževalca spremeni v navdušeno neulovljivo raketo.

XII. Ljudje sprašujejo jaz pametujem: Hoja ob nogi

Problem je edino ta, da živimo na vasi in nimamo urbanega okolja nikjer blizu, tako da je to vseeno prepuščeno našemu prostemu času in ne vsakodnevni-tedenski rutini.

Na vasi zna biti nekoliko težje, vendar ne do te mere, da pes ne bi ubogal in hodil ob nogi brez zategovanja vrvice. Jaz vedno, ko grem na sprehod, pes del sprehoda hodi ob nogi in zelo velik del je prost, vendar nikoli svobodno po prešernu. Za norenje je žoga, ko je pes utrujen, pa mora tudi sprehod imeti neko glavo in rep. Po vsej verjetnosti nisi doma nekje, kjer se da priti do hiše samo s helikopterjem. Torej nekje mora biti cesta ali alsfaltna ali peščena ali gozdna pot s koreninami. Torej prostora za trening ne bi smelo primanjkovati. Evoti, doma natečeš psa, da ima jezik na tleh, nato psa na vrvico in po vaški poti. Ta pot ti mora biti alfa in omega 'mestnega treninga'. Torej vedno po tej poti je disciplina in pika. Ko prideta s ceste na travnik, potem je lahko svoboda, vendar ne takšna, da bodo lovci za psom tekali. O tem sem že pisal, sicer v komentarju bloga: Hoja po mestu

XI. Ljudje sprašujejo jaz pametujem: Otožen, ko odhajaš

Ko smo vsi na kupu, je vse lepo in prav, če pa nekdo odide, je cela štala in je čist nesrečna ker je eden izmed članov zapustil skupino. Torej odhodi in prihodi so tezavni... če pa odide brez nje je konec sveta in strmi v tisto tocko, kjer ga je nazadnje vidla, dokler se ne vrne, pa se zmeraj smo se vsi vrnili.

Jaz tega problema nimam. Naj bo tako, da vodja krdela vedno vzame psa zraven. Če tebe pes upošteva kot vodjo, naj bo s tabo, če koga drugega, pa njega. Morda pa pes tebe ne čuti povsem kot vodjo krdela, pa bi kar zraven vseh hodil. V tistem času psa zamoti in se igraj z njim, mu klobasice dajaj ali kaj podobnega, torej da boš ti bolj zanimiva kot pa prazen nič. Lahko pa se greš s psom kopat in podobno. Lahko pa narediš, da psa nekdo drži in ti greš v tem času v drugo smer. Pa psa pokličeš in bo pes z veseljem pritekel za tabo in evoti pozornost je na dlani. Vse kar pač ne smeš storiti je le-to, da psa pustiš, da gleda za drugim, kako odhaja. Sicer pa niti ne vidim, v čem je glavni problem. Če pes samo gleda za nekom in žalostno opazuje, niti ni potrebe, da bi kaj storila. Ko se oseba vrne, se pač s psom igra in mu s tem pove, da je bila pridna, da ga je čakala. Problem nastane, če pes laja, cvili in kako drugače izsiljuje, v tem primeru psa zamotiš z neko drugo aktivnostjo, ali pa ga povsem pustiš, da pač cvili in laja. Če bo enkrat doumel, da s cviljenjem nič ne doseže, bo prenehal cviliti. Ko sem dobil psa, je skoraj dva tedna ponoči cvilil in lajal, vendar k psu ne smeš, čeprav se ti srce para. Najbolje, da je pes čim bolj utrujen, da čim dlje zdrži sam. Od časa do časa se mi sedaj naredi, da ko grem v avto, začne pes skakati po pesjaku in lajati. Zalaja dvakrat, trikrat in potem neha, ker mu pač ne posvečam pozornosti. Torej problemček rešiti na dva načina ali povsem ignorirati in ne posvečati pozornosti, če greš na primer v šolo, službo itd ali pa psa zamotiti z neko drugo aktivnostjo, če si ti ob psu in nekdo drug odhaja.

X. Ljudje sprašujejo jaz pametujem: Pes požre miš

Kako doseči da ne bo pobiral in jedel svinjarijo z tal- to je najverjetneje potrebno ko je še mladič. Naša je vedno vse pobrala. Ja in kar še potrdi da so res inteligentni. Če je opazila, da smo jo zasačili, je takoj pogoltnila kar je imela v ustih, da ne nebi mogli ukrepati, pa naj bo to priboljšek, gnoj ali miš. Obup.

Da mladiči to počno, je povsem običajno, tudi mali otroci to počno. Ker pač želijo ugotoviti, kakšen je okus. Če imaš psa na 10 m vrvici, je lažje, povlečeš vrvico ali pa sploh ne dovoliš, da gre do gnoja oz. še bolje, da ga pustiš do te mere, da je oddaljen pol metra, vonja kolikor želi, povaljati pa se ne more. To težavo ima velika večina psov. Sem se s prijateljico pogovarjal, ki ima psa naučenega tako, da "dela vse razen govori še ne," pa je rekla, da pes vse požre, če se približaš, pa to naredi na zelo hiter način. To je logično, če gledaš kakšno oddajo o levih, boš videla, da zelo hitro žrejo, da ne bi konkurenca preveč njene hrane pojedla in bi potem bila ona lačna. Jaz sem s tem imel precej težav, ker je pojedel vse kar je videl. Ravno danes sem bil na sprehodu in sem videl, da se je približal mrtvi miški, pa takoj rečem: "Fuj," lahko pa rečeš, kaj drugega: "Ne" ali kaj podobnega. Pa je pes takoj dal glavo stran. Ukaz "fuj" je eden od najpomembnejših ukazov, takoj zraven ukaza "pridi", ki pomeni brezpogojen odpoklic. S psom delam tudi obrambo, sicer je ta obramba za švicarja takšna, da se bolj smejiš kot pa resno delo (je preveč nežen, da bi lahko obrambo resno delal). Pri obrambi je vaja "spusti", jaz ji pravim "pust", tako da je čim manj samoglasnikov v besedi in da je hiter ukaz. Pes mora pri obrambi držati rokav in ko reče vodnik: "Pust", mora pes takoj spustili brez obotavanja. Doma pa se igram na igračo, na primer žogo, iz blaga "klobasico" itd. Ko rečem: "Pust," pes takoj spusti igračo in počaka, nato pol sekunde kasneje, ko vidim, da je lepo spustil, mu jo takoj vrnem in se ponovno "tepeva" za njo, tako da pes vedno zmaguje, vedno mi jo vzame, čeprav imam jaz takšno moč, da psu z lahkoto vzamem žogo, jo vedno vzamem na ukaz "pust". Potem pa imam še en pripomoček in sicer na sprehodu imam ukaz "čak", kot "Počakaj, čakaj, stoj..." in pes se mora vkopati in takoj počakati. Če kakšen predmet prinese iz garaže, torej je že vtaknil v kljun, kar ne bi smel, pa je to predmet, ki mi nekaj pomeni, če je prinesel kakšno leseno palico, mu pustim, da ima, če ne pa kombiniram: "Čak", pes takoj počaka, skloni glavo malenkost naprej in nato rečem ukaz iz obrambe: "Pust" in pes takoj spusti, vendar "čuva" igračo. Tole zna biti za marsikoga prezahtevno, da bi vse živo treniral, da bi eno takšno stvar naredil. Treniraš lahko pač s klobasicami. Če ima pes zelo rad žogo, žogo zamenjaš za klobasico in ko klobasico poje (košček za noht velik) mu takoj igračo vrneš. S tem je dobil občutek, da mu ti nič nočeš vzeti, ampak mu hočeš samo klobaso dati in bo takoj dobil nazaj igračo. To vadiš vsak dan in potem čez čas, boš dosegla, da bo tudi miško spustila in dobila klobasico. Nikakor pa ne teči k psu in se dreti, da naj spusti, ker jo bo povsem nagonsko takoj požrla, ker se ti boriš za njeno miško in to miško ji boš potem ti požrla - torej konkurenca kot pri levih. Razmisli, ko želiš miško vzeti, kakšno ima pri tem korist pes.

IX. Ljudje sprašujejo jaz pametujem: Preganjanje avtomobilov in divjadi

Kaj storiti, da se ne bo zaganjal za avtomobili. Naša se je en lep čas, zdaj je znosno, pa še vedno jo kdaj prime. Da ne govorimo o ptičih in mačkah

Zaganjanje za stvarmi in živimi bitji mora biti velik greh, to se ne sme delati in pika. Za avtom tako ne more dirkati, ker mora biti na 10 m vrvici. Pes mora vedno imeti občutek, da je obvladljiv na daljavo. Ali mu vržeš natikač ali kaj podobnega v njegovo bližino. Prav tako se ne sme zaganjati za ptiči in mačkami. Vedno ga je treba na daljavo obvladati, ga odpoklicati in biti za psa bolj zanimiv kot mačka, na primer igra z žogo ali kaj podobnega. Če se bo pes podil za mačko, potem boš imela enake težave v gozdu za srno. Hkrati boš imela velike težave na vadišču. Pes bo odlagal, torej ležal in čakal, da pride na vrsto za izvajanje vaj. Mimo prileti ptič in pes leti v dir za njim. Če bo tekal za mačkami, bo zelo hitro začel teči tudi za psmi. Enako na vadišču, bo odlagal, pa bo naenkrat začel teči za psom. Torej kakršna koli nestrpnost do drugih živih bitij mora biti prepovedana. Hkrati boš imela cel kup sitnosti, če bo pes raztrgal kakšno divjo ptico, ki je na primer zaščitena vrsta. Pa še cel kup sitnosti z lovci. Srečal sem lovca, ki je rekel, da vsak dan hodi v gozd čakati enega psa, da ga bo ustrelil, ker je potepuški pes in preganja divjad. Težava je ta, da spuščene pse imajo ljudje, ki pse praktično ne bi smeli imeti, ker zanj ali nimajo časa ali nimajo volje se z njim ukvarjati. Kar je narobe s tem, da lovec ustreli, je to, da to ne bo nič pomagalo. Takšni ljudje si bodo nabavili novega psa, ki ga bodo še vedno imeli spuščenega in lovci bodo lahko še kar naprej streljali. Rešitev je le-ta, da takšnega lastnika nekaj zaboli in zaboli ga lahko le, če ga udarimo po denarnici... Kako obvladati psa na daljavo pa sem že pisal: Leteči natikač Preberi pa tudi temo o vodovodni cevi: Na sprehod s spuščenim psom.

VIII. Ljudje sprašujejo jaz pametujem: Na sprehod s kolesom

Pa kako psa navaditi, da teče ob kolesu (no saj vem da ni zdravo, ampak recimo da je zelo počasi)

Tek ob kolesu je nevarnost, da psa pregreješ in pa da si poškoduje mišice, sklepe in tako dalje zaradi preobremenjenosti. Sicer pa so to aktivnosti za lene lastnike. Je pa tudi kaznivo, ker lahko psa hitro "preteraš". Za tiste, ki imajo švicarje, to ne bi smelo priti v poštev, ker je treba s ta zadnjo migati. Če pa se že odločiš, pa psa najprej natečeš doma z žogo, da je jezik pri tleh, nato pa greš na kolo in mora slediti ob njem. Vendar pazi, da to počneš sprva zelo kratek čas in pa nikoli po vročini, da psa ne pregreješ. Imej vodo zraven, da psu večkrat daš piti. Preden pa se sploh podaš na kolo, mora biti pes na kolo navajen, ne sme se ga bati. Tako da najprej se po dvorišču kakšen teden vozi in naj bo pes zraven, vendar ne navezan, da se lahko umakne, če se boji. Šele nato ga počasi navajaj, da bo šel zraven ob vrvici. Torej mora pes najprej znati hoje ob nogi z vrvico in to zelo dobro. Sem pa videl že, da se s kolesom vozijo brez vrvice in da pes pač teče zadaj. To vsekakor ne početi po glavnih cestah, ampak po kakšni gozdni poti. Vsekakor velja izredno velika pozornost, da ne boš psa preobremenil in da je pes popolnoma obvladljiv, da vmes ne leti za divjadjo ali kaj podobnega. Jaz psa nikoli nisem imel na kolesu, motornim kolesom ali kaj drugega. Poznam pa gospoda, ki je psa vsak dan peljal na sprehod z avtom in sicer pes je tekel ob avtu, on pa je vrvico držal skozi okno. Ali pa sosed, ki je haskija dnevno vozil na sprehod z motornim kolesom. Takšni ljudje, ki rabijo prevozna sredstva, da psa natečejo, je najverjetneje težava v tem, da imajo napačno pasmo. Namesto velikega psa, bi morali imeti malega 5 do 10 kg psa, ki se sam nateče na dvorišču. Sploh za kakšne vlečne pse, na primer haskiji, potrebujejo dnevno do 10 kilometrov in če nisi vrhunski športnik, boš takšnemu psu težko sledil.

VII. Ljudje sprašujejo jaz pametujem: Na sprehod z dvema psoma

Velikokrat me je zanimalo kako ravnati če že imaš starejšega psa, pa dobiš še enega. Najverjetneje je vzgoja precej težavnejša zaradi nagona krdela.

Vsakega psa učiš posebej, en je v pesjaku drugega učiš. Na sprehod isto, najprej enega, potem drugega. Šele, ko sta oba stara recimo več kot dve leti in sta oba obvladljiva, jih pelješ skupaj - vendar kot si sama rekla, nagon krdela zna biti močan, tako da ni nujno, da boš psa obvladala. Zato bolje imeti samo enega hkrati na sprehodu. Dva psa znata biti precejšnja obremenitev, še zlasti, če nimaš časa. Je pa tako, če je starejši pes vzgojen, bo to prenesel na mlajšega, če je prvi podivjan, bo drugi enak. Pes se torej uči od vrstnika. Kot želi mali brat posnemati večjega. Sicer pa soseda pelje dva mala psa na sprehod, oba imata manj kot 10 kg. Oba ima na fleksi vrvici. Kar je težava je ta, če pride kakšen pes mimo, na primer jaz grem na sprehod, psa postaneta neobvladljiva, ker ko en začne lajati, laja tudi drugi. Hkrati te veliko lažje povlečeta na cesto in v nevarnost. Če sta na sprehodu in imaš oba spuščena, morata biti zelo dobro vzgojena in izredno dobro obvladati odpoklic. Kajti zelo hitro se znata pognati za divjadjo. Pa glej, če imaš dva psa in vsak gre 10 metrov stran imaš v najboljšem primeru psa 20 metrov narazen. V času, ko prvega odpokličeš, je drugi že 100 metrov stran. Verjetno jih lahko obvladaš le s kakšno tehniko vodovodne palice. Sem pa pred leti kar tri pse peljal na sprehod. Sosedovega haskija sem imel na vrvici na povodcu, svojega psa sem spustil, da je hodil ob meni, zraven pa se je priključil še nepovabljen gost, sosedov pes. Alfa samca sem imel na povodcu, svojega psa sem obvladal z ukazom, sosedov baterijek, pa je samo lajal in ko sem spremenil smer, je takoj za tema dvema velikanoma hodil. Tako sem šel na sprehod samo enkrat, je zelo otrujajoče, ker moraš kar naprej gledati, kako se psi gibljejo, pa haski vleče kot konj, je vlečni pes in ga je težje naučiti, da hodi ob nogi. Ker gre osel samo enkrat na led, sem tudi samo enkrat šel na sprehod s tremi psmi naenkrat.

VI. Ljudje sprašujejo jaz pametujem: Navezanost na domače

...ko je v pesjaku... ker ji lahko čez ograjo kdorkoli zagrozi, ji kaj vrže, jo okrega, in ona odreagira agresivno ali kakorkoli že, mi pa tega nevemo ko pridemo domov, jo pohvalimo, in škoda je narejena... Najverjetneje bi bilo bolje, če bi bil ta bolj odmaknjen in zamaskiran. Tako bi se bolj navezala na nas in manj na okolico.

Moje skromno mnenje, lokacija pesjaka nima nobene veze z navezanostjo na domače. Navezanost dobiš z igro s psom, da si za psa zanimiv itd. Je pa res, da tujcem ne smeš pustiti božanja, torej daj tablo gor: "Prijazen, vendar grize!" Sicer pa če nekdo psa krega, ko je pes v pesjaku, je to odlično! Naj pes laja in renči nazaj, pa če ga pohvališ, odlično, ker je pes branil teritorij. Mora pa pes strogo ločiti, kako se mora obnašati v pesjaku - torej agresivno in brez milosti, in ko je spuščen (ali 10 m vrvica). Slednje red in disciplina in nobene grožnje ljudem in drugim živalim. Ljudi pa obvezno opozoriti, da naj pustijo psa pri miru, če ne zaleže, reči, da je hud, čeprav ni. Tako so meni na sprehodu vedno tečnarili, če lahko psa pobožajo. Pa to psu ni po godu, je do tujcev rezerviran. Sedaj vedno rečem, da je pes hud in ima lepo mir. Če pustimo, da vsak boža psa, potem bo navezanost na nas manjša, bistveno manjša. Sploh če želimo delati še kaj drugega, na primer obrambo ali poslušnost. Psu moramo biti mi zanimivi, ostali ljudje pa so samo osebe, do katerih je pes prijazen, mu pa čustveno nič ne pomenijo. Največjo navezanost dobiš, ko s psom počneš to, kar si on želi. Kaj najraje počne, pa se hitro vidi. Moj ima najraje žogo, kateri drugi pa morda kaj drugega. Klobasice znajo biti motivacija za skoraj vsakega psa. Pa lovljenje okrog hiše s psom tudi zna biti zanimivo. Predvsem pa, ko je kakšna stvar bolj zanimiva kot ti, moraš pač sebe narediti zanimivega. Na primer stečeš stran in psa pokličeš, pa bo zelo verjetno hitro prišel. Ali pa si na glavo povezi dojenčkovo kapo in reci: "Buci, buci."

V. Ljudje sprašujejo jaz pametujem: So ljudje in so kreteni

...ljudem težje zaupamo kot psom.

Marsikateri človek je velik kreten in za takšne pač ni pomoči. Je prijateljica razlagala, da je bila na pikniku s psom, pa bi ljudje kar naprej radi njenega psa hranili. To pa je 'greh', ki ga ne smemo pustiti. Do tujcev mora biti pes zadržan in ne sme pretirano zaupati, ker sicer ne bo dober čuvaj. Kar je še bolj pomembno je, da hraniš psa z nagradami zato, ker je bil pes priden, ker je nekaj naredil, na primer: sedi, prostor, pridi, itd, sedaj pa od tujcev dobi kar nekaj zastonj, brez da bi moral kaj narediti. V pasjih očeh ti, ki se trudiš z vzgojo, takoj postaneš baraba, ker ti pa nekaj zahtevaš, preden daš nagrado. Tako da je prijateljica na pikniku vsem rekla, da ne smejo hraniti njenega psa. Pa se je kljub temu nek recimo mu po domače gospod kreten, naredil francoza, kot da ni nič slišal, in psa še naprej hranil in to na skrivaj. Ko je videla, je znorela, in rekla: "Kaj pa bi ti naredil, če bi tvojemu 5 letnemu otroku dala pivo v roko in cigaret v usta. Otroka ti vzgajaš, kot ti želiš, psa pa jaz vzgajam, kot jaz želim." Nato mu je razložila, zakaj psa ne sme hraniti. Ker mu očitno ta lekcija ni zadostovala, je pač recimo temu bil gospod super kreten, je psu še vedno na skrivaj dajal priboljške. Saj se vidi, pes se takoj izda, čaka pri tistemu, ki ga hrani. Potem pa se ji je utrgalo in pred vsemi zakričala: "Pa kaj si ti fukj...! Pič... ti mat... Nehaj hraniti psa." Potem so vi na pikniku gledali kot zmešani. Šele, ko je dobil polno dozo kretenizma nazaj v obraz, je nehal, ker gospod kreten razume samo na kretenski način in to samo tako, da ga pošlješ v P.M. pred vsemi normalnimi ljudmi. Jaz sem imel podobno izkušnjo sicer s prejšnjim psom, mi ga je bližnji sosed kar naprej na skrivaj hranil, ko je bil pes v pesjaku, kljub temu da sem ga večkrat opozoril, da tega naj ne počne. In sicer metal mu je velike kose kosti, saj: "Naj jé ubožček, če pa tako lepo jé, je lačen." Razložil sem mu, da so psi požeruhi in žrejo ne glede na lakoto. Nato pes ni mogel opraviti velike potrebe, ker ga je vse tiščalo v trebuhu. Enkrat sem psa celo moral peljati k veterinarju. Gospodu sem preprosto razložil, da sem psa moral peljati k veterinarju, ker se je pes zastrupil s hrano. Poleg tega, da je pes trpel, me je stalo toliko in toliko denarja in ne pustim več nobenega hranjenja čez ograjo. In je na srečo mir. Za Moka pa sem pesjak malenkost prilagodil in sicer tako, da imam na tisti strani nameščene aluminijaste plošče, tako da ga čez ograjo ni mogoče hraniti. Tako za vsak slučaj, ker pač psom lahko zaupamo, nekaterim ljudem pač žal ne.

IV. Ljudje sprašujejo jaz pametujem: Lajanje psa iz pesjaka

Zdi se mi tudi, da lokacija pesjaka ni najboljša.... Skratka ima kot nekakšno strateško točko, tako da je stalno na preži, stalno spremlja kaj se dogaja okoli nje.

Po moje s tem ni nič narobe z lokacijo pesjaka. Če pes cvili ali laja, ko gre kdo od domačih od doma, je zelo pomembno, da mu ne posvečaš NOBENE pozornosti, ker je takšno vedenje nesprejemljivo. Niti pogledaš ga ne, kaj še le, da se pogovarjaš s psom. Če želiš nekaj odpraviti, potem je treba ignorirati takšno vedenje. Čez čas bo pes nehal cviliti in lajati, ker pes je inteligenten in bo hitro doumel, da je njegovo početje brezplodno. Če pa laja na mimoidoče ali pa na ljudi, ki pridejo na obisk k hiši, prav tako ni nič narobe. Pes je čuvaj in mora čuvati, jaz ga vedno pustim, da v pesjaku laja na osebo, ki pride k hiši. Vendar nikoli ne pustim, da laja na mimoidoče, ko je spuščen iz pesjaka za ograjo. Če ji mimoidoči na poljski poti grozijo in pes še bolj laja, je to tudi v redu, ker je pes čuvaj in pač brani ozemlje. Veliko slabše je, če jo ljudje božajo, ker prvič lahko pes koga ugrizne, pa imaš lahko sitnosti, drugič pa prevelika prijaznost pomeni, da ti jo lahko kdo ukrade. Saj veš, kako je, če ti ukradejo psa. Tako da bi jaz na tvojem mestu obvezno na tisti strani poljske poti dal veliko tablo "Hud pes" ali pa še bolje na primer doma naredi sama tablo in napiši "Prijazen, vendar grize!", s tem si nihče ne bo upal psu približati, ker bo mislil, evoti prijazen kuža, ko ga pa pobožam, pa ugrizne. Jaz se čim bolj izogibam, da bi psa tujci božali, pes mora imeti do tujcev distanco, sicer bo za en pekec drekec čuvaj.

III: Ljudje sprašujejo jaz pametujem: Pozornost na psa na sprehodih

Napaka je bila tudi ta, da sem ogroooooooomno časa preživela z mladičkom, vendar se ji na sprehodih nisem toliko posvečala, kot bi se morala, sva se pač sprehajali, kar ni dovolj, to zdaj vem. Torej na sprehodih je bilo veliko doze branja, klepetanja, poslušanja glasbe, itd.

Če se mladičku ogromno posvečaš, je to odlično, da s psom navežeš pristen stik. Velika napaka pa je, da se mali pes praktično sam sprehaja, takrat, ko bi potreboval največ pozornosti, ker je vse druga bistveno bolj zanimivo kot pa lastnik. Pomaga pa seveda "jezik do tal", psu mečeš žogo, dokler se ne utrudi, šele nato sprehod, pa je vse druga precej precej manj zanimivo. Napaka je tudi ta, da ljudje hodijo s psom na sprehod takoj po službi, šoli itd, takrat ko so najbolj utrujeni. Takrat se ti ne ljubi na psa kar naprej "kričati", pa pustiš, da mulc pač počne neumnosti. Psa vedno peljem na sprehod, ko nisem utrujen, to je zgodaj zjutraj ali pa zvečer. Nikoli pa, ko je utrujenost na vidiku. Pes ne sme tavati tja v tri dni, ker bo zelo hitro začel loviti zajce, srne, nadlegoval druge sprehajalce itd. Če nisi utrujen, bistveno lažje zamotiš psa z igro, kot pa če si naveličan vsega. Če si utrujen, po vrhu pa ti še rojijo misli, ki si jih pred pol ure imel v službi, šoli itd, potem boš psa spregledal, prepozno odreagiral. Idealno je, če na sprehodu nič ne tuhtaš, tako da imaš "možgane prazne", le tako bo sprehod tudi zate sprostitev, če pa cel sprehod nekaj tuhtaš, potem prideš že samo zaradi razmišljanja utrujen iz sprehoda, po vrhu pa ti je že pes živce spil, ker nič ne uboga. Torej posvetite se sebi in psu. Pa tudi ne imeti razne glasbe na ušesih, ker potem lahko spregledaš, da se v grmu skriva srna, ker je pač ne slišiš. Najbolje je iti na sprehod sam. Če vzameš zraven prijateljico, bo klepet hitro nanesel na mehiške limonade in pes bo en dva tri pred tabo 100 in več metrov. Če povzamem bi rekel znan slogan: "Z glavo v naravo."

II. Ljudje sprašujejo jaz pametujem: Kako naučiti psa, da bo lahko spuščen?

Najvecji kiks je bil ta, da nisem vedela za metodo 10m vrvice do pred tremi meseci. Ko je bila majhna, je bila na sprehodih velikokrat spuščena, in odpoklic katastrofalen.

Ta problem ima 99% lastnikov psov (tudi jaz sem ga imel), pa sem potem dobil zelo dober nasvet od prijateljice. Sicer pa kar se tiče 10 m vrvice, je tudi treba delati pravilno. Ko psa peljemo na sprehod po travniku in gozdu, mora VEDNO biti na vrvici in ne samo takrat, ko nam najbolje odgovarja. Pes ne sme imeti občutka, da od časa do časa pa ni potrebno biti na vrvici. Vrvice pes ne sme zategovati, vedno mora biti sproščena. Prav tako ne delati na fleksi-vrvici, ki se samodejno pospravlja/zateguje in to zato, ker ima pes na fleksi vrvici občutek, da ga nekaj zateguje, nato pa, ko vrvico snameš, pa gre v dir, ker ve, da ni več vrvice. Ravno zato mora biti navadna 10 m vrv brez zategovanja. Najprej doma pred sprehodom psa pošteno natečeš, da ima "jezik pri nogah", potem šele greš na sprehod in delaš z 10 m vrvico. Ker pes nikoli vrvice ne sme zategovati, je najbolje, da je malenkost utrujen, bo imel veliko manj veselja. Ko vidiš, da se pes že toliko oddaljil, da se bliža zategovanje, bodi zelo pozorna, natančno na trenutek, ko se to zgodi. Potem pa vrvico močno povleči, tako da bo vrvica zopet sproščena. Pes ne sme biti na zategnjeni vrvici, ker se potem ne bo nič naučil. Ko povlečeš psu takoj reči: "Pridi" in pes mora priti k tebi. Da bo z veseljem stekel, mu daš klobasico, ko pride. Tako da klobasice je tudi pametno imeti pri sebi na sprehodih, ali pa kaj drugega, žogico, storž itd. Tako da si ti bolj zanimiva, kot pa vlečenje vrvi. Torej najprej psa učiš, da hodi 10 m pred tabo in ne zateguje, šele nato, psa na krajše recimo 4 m in nato šele čez nekaj mesecev brez vrvi. Sicer pa je drugih napak cel kup. O njih sem že pisal: Najpogostejše napake Ko pes na 10 m vrvici popolnoma obvlada hojo brez zategovanja, vendar ne pred recimo 15 meseci starosti psa, potem šele ga lahko začneš učiti hoje brez vrvice. Več o tem: Na sprehod s spuščenim psom Na blogu je tema o 10 m vrvici verjetno najpogostejša tema, tako jo najdeš v:
Psihološka vrvica in Red in disciplina na sprehodu

I. Ljudje sprašujejo jaz pametujem: Kaj je koristno psa naučiti?

V komentarjih tega spletnega dnevnika, je Lučka napisala cel kup zanimivih tem, o katerih bom v sledečih dnevih pisal. 12 člankov imam že napisanih, blog pa jih bo samodejno objavil vsak dan po en prispevek. Če imate kakšno vprašanje ali pa vas kakšna tema zanima, lahko pišem o njej. Se bom pozanimal in tudi koga vprašal, če bo zame prezahtevno. No pa začnimo s ciklom: "Ljudje sprašujejo, jaz pametujem."

... zna same nekoristne stvari, ker so pač zabavne, zame, zanjo pa se stokrat bolj- npr slalom, vrtenje, osemka med nogami, glas. To sva se učili predvsem zato, da se sprosti in pozabava. Ne vem če mokota učis kako tako nekoristno vajo, če ga, prosim za ideje in kako jih izvesti, ker mi jih je zmanjkalo

Kaj je koristno in kaj ne, je težko reči. Praktično imamo mi vsi družinskega psa in so vse stvari bolj ali manj nekoristne, ker si psa nismo dobili zaradi koristi, ampak da bi preživeli del dneva s kosmatincem. Koristnost se začne pri delovnih psih, ki opravljajo neko službeno aktivnost, kot je iskanje pogrešanih, varovanje ljudi itd. Če bi rekel, kaj je koristnega, oziroma drugače, kaj je tisto, kar mora vsak pes znati, sta dve osnovni stvari: odpoklic in opuščanje dejanja. Odpoklic pomeni, ko psa pokličem po imenu ali pa: "Pridi," mora pes brez obotavanja priti k meni. Psa to naučiš s kobasico, tako da je prihod za psa zelo zabaven in prijeten. Opuščanje dejanja je vaja, ki bi jo moral vsak pes znati. To je tisto, kar rečemo "Fuj" ali pa "Ne" in to s povzdignjenim glasom. Pes mora takoj prenehati z dejanjem. Če ne, v njegovo bližino vržemo nek predmet, natikač ali kaj podobnega. Še bolje pa je, da psa zamotimo z nekim drugim bolj koristnim dejanjem, na primer igro z žogo, tekom okrog hiše itd. Nič pa ni narobe, če se zabavata s takšnimi vajami. Vsakršna takšna vaja pomeni, da je pes nate pozoren in da mu je tvoja družba prijetna. To je zelo pomembno, če želiš karkoli drugega početi. Torej da si ti zanimiva zanjo in ne vse drugo okrog in okrog. Od trikov sem psa naučil le dajanje tačke in sicer izmenično, katero tačko pač želim, da mi jo da levo ali desno. To je malo za šalo malo za res, je pa sila neuporabna zadeva, s katerim lahko psa naučiš, da ob kakšni priliki koga umaže. Sicer pa sem o teh trikih pisal: Sinhrono plavanje in pasji ples, kjer Rookie dela sapojemajoče trike.

Srna na vidiku

„Srna!” „Ja, in?”

Z Mokom greva na sprehod v gozd. Psa imam sedaj povsem brez skrbi spuščenega brez povodca in ga nikoli ne pustim več kot dva metra od mene. Najprej na veliko ovohava in označi svojo ozemlje, nato pa pride tik ob nogo in z gobčkom nežno v mojo nogo sili in me pogleduje v oči. To je znak, da bi rad, da mu mečem storže. Na tleh je polno borovih storžev, tako da si jih nabašem v žep in takoj, ko me pogleda v oči, mu vržem storž. Enkrat mu vržem v smer hoje, drugič v nasprotno smer, tako da se s tekom oddalji največ deset metrov. Psu popolnoma zaupam, saj vem, ko imam storže v roki, lahko zraven bombe padajo, pa bo videl le storže. Ko nastopi najmanjši znak padca motivacije, beri pes je povsem zadihan, preneham z metanjem in rečem: "Počasi," to je ukaz, ki psu pove, da je ponovno red na dva metra in da lahko ovohava teren. Tudi če psa kaj zamoti in ostane za mano, vedno pazim, da ne zaostane več kot za dva metra in takoj ponovno rečem: "Počasi." To je jasen signal psu, da mora prenehati ovohavati in nadaljevati pot. Od časa do časa pustim in ga počakam, da v miru povonja grmiček in šele nato odpujsava naprej. Na enkrat pa se pet metrov vstran vstane srna in z vso hitrostjo steče v gozdno širjavo. Moko dvigne glavo in pozorno gleda za srno, vendar normalno, brez pospešenega tempa hodi po poti. Takoj sem iz žepa vzel dvajset cm vodovodno cev in sem "puško nabil" - roko imel v položaju, da vržem palico proti psu. Zelo pomembno je, da nisem popolnoma ničesar rekel, nobenega ukaza, samo psa sem opazoval in normalno nadaljeval hojo, bil pa sem v stanju pripravljenosti. Moka srna ni kaj prida zanimala, tako da je lepo šel naprej. Šele čez čas, ko ni bilo ne duha ne sluha o srni, sem ga pohvalil. Želim namreč, da je srna kot psi in druga živa bitja, so prisotna in vredna ogleda, vendar ga ne smejo vznemiriti v tolikšni meri, da bi postal agresiven in da bi se podil za njimi. Nato je v gozdu z vonjem zaznal neko neznano vonjavo, takoj se je ustavil in umirjeno zarenčal. Tokrat zanesljivo ni bila srna, ker njen vonj pozna. Imava pa sedaj veliko mero medsebojnega zaupanja, da naju kakršen koli dogodek v gozdu ne spravi s tira, še manj pa v dir.

Ne puščajte psa pred trgovino

„Kdor čaka, dočaka.”

Z Mokom se vsaj enkrat tedensko odpraviva v mesto na sprehod, tako da je med ljudmi. Včasih pa zavijem tudi v trgovino in psa pustim pred trgovino. Pri tem vedno pazim, da psa oddaljim od vhodnih vrat trgovine nekaj metrov vstran in v senci ga navežem na enega od številnih stojal za kolesarje. Tako ne motim nikogar, pes pa je navezan na kratek ne več kot meter dolg povodec, tako da ne počne neumnosti in se uleže ter v miru čaka, da se vrnem. Pri tem nikoli psa ne pustim pred takšno trgovino, da ga ne bi videl čez okno trgovine. To pa zato, ker je cel kup trapastih ljudi, ki bi se radi psu približali ali zganjali kakšne neumnosti. Enkrat je otrok na okno znotraj trgovine trkal, da bi pritegnil pozornost, pa sta starša kar pustila, da je trkal, opozoril sem jih s: "Prosim ne vznemirjajte psa." Vem, da ni hotel nič žalega, vendar ko je pes sam brez gospodarja, brez vodje krdela, se počuti nekoliko utesnjeno, lahko tudi vznemirjeno. Psa pustim tudi zunaj ob sladoledarju, ga dam ležati, in se postavim v vrsto za sladoled. Z enim očesom spremljam psa z enim pa čakam na vrsto. Približal se je gospod, ki bi rad psa pobožal, pa je kar šel proti psu. Gospodu sem rekel: "Ne hoditi k psu." Z zelo veliko verjetnostjo sem prepričan, da mu res ni bi nič naredil, vendar če je pes sam ob tujcu, se počuti nelagodno. Hkrati sem psa dal ležati, kakršno koli zapuščanje ležanja bi bil znak neposlušnosti in potem ne morem več psu zaupati, da bo ležal, ko mu bom to rekel. Gospodu sem rekel, naj počaka, da pridem k psu, ga odvežem in potem ga bo lahko pobožal. Pojasnil sem mu, da se psa ne boža po glavi in da se z roko najprej počasi in nežno približa gobčku, da pes povonja in šele nato ga lahko po hrbtu, ne po glavi, poboža brez hitrih gibov, tako da pes vedno ve, kje je njegova roka. Vse v smislu, da psa ne bi prestrašil. Sicer zelo nerad to počnem, ker pes mora do tujcev imeti neko distanco, ker pes je tudi v vlogi čuvaja. Sem pa že videl, da ljudje puščajo pse pred trgovinah in sploh ne vedo, kaj psi počno med odsotnostjo lastnika. Tako je nek otrok proti psu mahal z vrečko, da je pes lajal, vendar ko se je vrnil gospodar, je pes lepo ležal in gospodar ga je pohvalil. Pes lahko pohvalo razume kot dobro reakcijo na lajanje in lahko drugič ob človeku z vrečko le-tega ugrizne. Zato nikoli ne puščam psa brez nadzora. Pa ni problem v psu, njemu zaupam, težko pa vsem ljudem.

Hoja po mestu

„Z enim očesom te vidim!”

Najprej greva s psom na kratek sprehod po gozdu, da opravi potrebo in da glavno energijo pusti v gozdu, nato greva v mesto. V mestu se sprehajava najprej po tistih ulicah, kjer je malo ljudi, nato pa pot vodi skozi bolj prometni del mesta. Moko sedaj lepo hodi ob nogi brez kakršnih koli težav. Od psa na sprehodu po pločniku vedno zahtevam, da hodi ob nogi. Psa bi lahko ob kakšnem drugačnem režimu kaj premamilo na cesto ali kaj podobnega. Moko mora samo slediti določenemu tempu hoje ob nogi, lahko pa pogleduje na vse strani, vendar med hojo ni ovohavanja tal. Psu tudi ne ukazujem z besedo poleg, ker je to ukaz za hojo na vadišču, kjer pes hodi ob nogi in gleda v oči. Mestni hoji pravim 'gremo'. Psa imam na povodcu. Na približno sredini metrskega povodca naredim vozel in sicer tako debeli, da povodec, ki gleda k meni, se v celoti zvije v klobčič. Nato ta odebeljen vozel dam v žep in psa vodim tako, da povodca ne rabim držati v roki. Od vozla do psa je povodec povsem ohlapen. Pes seveda vrvice ne zateguje, ampak lepo hodi ob nogi, če slučajno za drobec zapusti položaj, mu pač rečem 'gremo' in pes sledi ob nogi. Če se slučajno prikadi kakšen 'baterijek', mali nevzgojen lajajoči pes, ga Moko samo z enim očesom opazuje, vendar povsem normalno sledi ob nogi. Te "piskajoče goske" se tako ne upajo približati gromozanskemu psu, tako da se z razdalje napihujejo kot žabe. Za vsak slučaj jaz vedno pri žepu primem za povodec, pa ne zato, ker Moku ne bi zaupal, ampak ob morebitnem napadu na mojega psa, da ga povlečem za moj hrbet in na napihovalcu nabrusim športne copate. Po skoraj uri dolgi hoji, se odpraviva ob najbolj prometno trgovsko središče, kjer mrgoli ljudi kot listja. Ljudje se sprehajajo po vseh straneh mimo psa, vendar pes ne čuti pritiska, je tega vajen, sicer mu uhlji lepo plešejo in zelo dobro ve, od kod se kdo približuje. Med trgovskim središčem in gostilno v njej, je pločnik, nato pa mize in stoli, kjer sedijo gostje. Na enkrat z leve iz gostilne pridrvi natakarica, ki se zaleti v psa in nato še v mene, verjetno zato, ker hodiva dokaj hitro. Jaz sem se ustrašil, natakarica še deset-krat bolj, pes pa je bil povsem ravnodušen, kot bi želel reči: "Oprostite, oprostite."