Ole

„Jaz sem bik. Ole, ole...”

Cepljenje je psa precej zdelalo. Ko pa se je po dobri uri naspal, pa mu šola ni šla najbolje. Očitno mu danes ne leži nič drugega, kot pa kakšne neumnosti. Danes bi on samo opazoval, kako se sosedovi otroci kopajo, skačejo in vriskajo v bazenu. Sem ter tja šel do žoge, jo grizel, tako da je malce živce paral. Potem pa se prikrade do moje noge in začne nagajati z grizenjem. Tole njegovo grizenje, on dobro ve, da meni ne odgovarja. Tako ko rečem "fuj", skoči stran in ušesa usmeri proti hrbtu ter šiba v krogu. Se ustavi in zopet približa proti meni. Jaz sem seveda bolj trmast kot on. Pa ne morem kar naprej "fuj", ker bolj ko to pravim, več veselja mu dajem.

„Da se razumemo. Žoga je moja.”

Tako da ga najprej z žogo zamotim, vendar se le-te precej hitro naveliča. Tak je ko mali "froček", ko vsaki dve minuti že nima več zanimanja za igračo. Hoče novo. Pa eto, sem od zadnjič imel zunaj še odejo, s katero psa brišem, ko ga skopam. Pa tole bo veselica. Danes se pa greva bikca. Zložim odejo na polovico in "ole". Moko je novo igro sprejel z veseljem. Skače za to odejo kot mali bikec. Potem sem pa ga malo zamotal v odejo in potem se je na vse "pretege" kobacal, da je spravil odejo s sebe. Pa je imel dovolj? Kje pa, to je šele začetek nove igre. Tole omotavanje in odmotavanje ter igra bikca so današnja poslastica številka ena. Pa še noge nimam nič "pogricljane".