Zatišje pred nevihto

Danes je bilo za odtenek toplejše. Kaj to pomeni? Da se lahko skupni rezultat 3221 proti 1 prevesi v "dvojkico". Se je kar poznalo na sprehodu, ko je dirjal za vejami, je imel jezik pri tleh. Sicer pa je bil "neumoran", dirkanju se ni odpovedal. Malenkost je kazalo, da bo dež, pa so se očitno zapečkarji držali doma, tako da sva samevala v gozdu. Na sprehodu sem začutil, da je nekoliko bolj pozoren name, kot običajno. Ima vsakih nekaj dni nekakšen "izpad" in takrat je nadpovprečno pozoren name. Sedaj že nekaj dni kombinirava "pazi" s palicami oz. vejami, tako da me v oči pogleda, preden mu vržem palico. Sem mu sto-krat pogledal v oči, pa še vedno ne vem, kakšne barve so. Saj ni čudno, še za sebe ne vem, pa se svak dan gledam v ogledalo. Sem pa danes v magičnem trikotniku iz grla oglušujočih 'grdih' psov poskusil nov trik. Pa sem si mislil, pa da vidimo, kako ta moj "pazi" v kombinaciji z "na", to je tik pred klobasico, deluje v duetu. Na trideset metrov se je 'grdemu' psu povsem 'pripeljalo', tako da je že na zadnjih tacah stal in se drl na ves glas. Seveda je Moko bil pozoren na njegovo "dretje". Pa da poskusimo trik. "Pazi" in "na, na" in eksplozija najprej v očke, nato pa h klobasi. Pa sem bil nekoliko trmast in sem klobasico dal šele, ko sva šla mimo grdavsa. Pa tega derisevprazennič je pogledal dvakrat pa sem takoj s "pazi" odtegnil pozornost. Super, sem bil zelo vesel. Prideva domov, na hitro poskusim še z nekaj hitrimi vajami. Poleg je naredi brezhibno, celo vajo me je gledal v oči, no enkrat je malo poškilil vstran, pa ne bodimo tako pikolovski. Sedi in prostor je naredil eksplozivno. Sedaj da sem že v precejšnjih dvomih. Če tako lepo dela doma, tole močno diši na zatišje pred nevihto vihravosti.

Prvi na vasi, zadnji v mestu

"Juhuhu začela se je šola," tako vriskajo uka željni otroci. S ta malim sva pozno jeseni zaključila malo šolo, sedaj spomladi sva začela z osnovno šolo. Da ne bi imel dirkač rakete v "tazadnji", sva šla na debelo uro dolgi sprehod. Potem pa pol ure pavze, ga dam v pesjak, da se pes umiri, jaz pa pripravim hrano, se oblečem in zložim stvari v nahrbtnik. Zadnji hip "pobašem" psa in že dirkava. V šolo hodiva peš, tako da v gozdu ta mali opravi potrebo. Ko prideva na vadbišče, so sošolci iz male šole že telovadili. Jeseni v mali šoli je bil pravi cirkus na vadbišču - poslušnost je psom skoraj povsem odpovedala. Tokrat skočim "not", neopazno in začneva kar delati 'poleg', kot ostali. Ta mali mi je naredil največje veselje, tako da je delal 'poleg', kot še nikoli na vadbišču. V očke me je gledal, pa klobasici je sledil, tako da je bil pravi užitek delati z njim. To mi je vlilo sto ton motivacije, tako da sem bil povsem sproščen, kar se je takoj pokazalo kot pozitivni rezultat pri psu. Sem ga tako vzpodbujal in hvalil, da so se še angelčki smejali. Ko sem videl, kaj počnejo drugi telebajski, ki so od male šole še bolj neubogljivi, sem bil ponosen očka. Kar sem opazil pri večini je to, da psa prosijo, da naj sede, leže in podobno. Če pes ne naredi željeno, jaz samo še enkrat ponovim, če sem slučajno izgovoril prejšnji ukaz nejasno, če ni odziva, mu jaz "tazadnjo" z roko potisnem k tlom. "Nema više zajebancije," bi rekel gospod s hrvaške obale in to moj Moko ve. Če kaj rečem, to mislim resno in pričakujem odziv, nato pa sledi "papica" in pohvala. Ko smo končali, mi je učiteljica rekla, da naj naslednjič pridem k drugi skupini k ta "večjim" psom, ker bo tako moj ta mali hitreje napredoval. V osnovni šoli sta dve skupini tej je cilj izpit A, ta drugi pa B-BH. Če sva sedaj bila prva na vasi, sem skeptičen, ker bova lahko naslednjič zadnja v mestu.

Pravljica o Janku in Metki

Janko in Metka sta živela pri očetu in mačehi. Mačeha je bila zlobna in ju ni marala, zato je nekega dne od moža zahtevala, da peljeta otroke v gozd in jih tam pustita. Očetu to ni najbolj po volji, vendar je mačeha trmasta in ga v to prisili. Srce parajoča zgodba. Metka je nagovarjanje mačehe slišala in tako se skupaj z bratom ponoči potihoma odpravita po kamenčke. Ko jih mačeha in oče ženeta v gozd, Janko in Metka vsakih nekaj korakov spustita kamenček na tla in ko jih oče in mačeha zapustita, se lahko vrneta domov tako, da sledita kamenčkom, ki se v mesečini svetijo in kažejo pot do doma. Mačeha je razjarjena, od očeta zahteva, da ju bistveno globlje peljeta v gozd. Tokrat pa smola, vhodna vrata so zaklenjena, tako da otroka sedaj ponoči ne moreta po kamenčke. Postaja napeto, kaj ne da? Otroka med vnovično potjo z drobtinicami kruha označujeta pot do doma. Ko sta zapuščena v gozdu, se skušata vrniti po sledi drobtinic, vendar joj, gozdne živali so drobtinice pojedle. "Oj, kako pa bova sedaj prišla domov?" Aha, se opravičujem, nismo v pravljičnem krožku. Moko? Ja nekaj podobnega. Sedaj že slab teden prakticirava, da na sprehodu po gozdu, ko ga imam lepo navezanega na deset-metrsko vrvico, da mečem kratke veje in da ta mali skače za temi vejami. Se je tako navadil, da me kar naprej opazuje, kdaj bom s tal pobral novo vejo. Teh vej sva sedaj v enem tednu toliko "pridelala", da je že prava sled pred nama. Tako da bi se še Janko in Metka lahko vrnila domov. Nekaj sem želel ukreniti, ker je kuža praktično bil ves sprehod zatopljen v vohalne vaje in jaz sem bil nekdo, ki mu pač od časa do časa onemogoča svobodo. Tako sem sedaj dosegel, da je kuža debelo uro pozoren name. Tole je zelo pomembno, če želim, da bom od vrvežu psov v šoli, še jaz vsaj za trohico zanimiv. Otroci, sedaj pa spat, jutri sledi nova pravljica.

Jaz sem samo eden izmed telebajskov

„Telebajski? Me ne briga.”

Poznate tisto risanko o telebajskih. To je precej "bedasta" risanka, ki pa je med najmlajšimi otroci precej popularna. Bistvo bedavosti je to, da skačejo gor in dol in vzklikajo "hopa". Vse kar se v risanki dogaja, je to, da pridejo na prizorišče eden za drugim in se kličejo po imenu. Crknit kako dolgočasno. Moko bi ob takšni risanki zanesljivo začel pošteno zehati. Danes ob poldan grem k ta malemu. Je zehal kot en veliki zaspanec. Odprem pesjak, pa se sploh ni zmigal, je kar ležal. Sem sprva mislil, da je kaj narobe z njim. Pa sem potem ugotovil, da bi še spal, tako da sva se malo "cartala", dokler mu moja roka ni postala zanimiva za grizenje. In kaj se lahko iz risanke telebajskov naučiš? Za psa moraš biti neprestano zanimiv in si izmišljevati raznorazne trike, da te pes upošteva. To je podobno, kot bi vam jaz pripovedoval vic. Pa bi eden in isti vic razlagal sto krat celi debeli dve uri. Prvič se bi režali, da bi bili solzni, drugič bi še malenkost lička nasmejali, tretjič bi že bil dolgočasen, četrtič bi se vam že zehalo, petič pa bi me že s ponvo po glavi, da bi že enkrat utihnil. Torej tip zanimivosti v stilu telebajska povsem odpade. Če ne, bi on vse druga raje počel: ovohaval, dirkal za tovornjaki, oblajal sosedovega psa in podobno. Tako da počneva raznorazne neumnosti predvsem pa kombinacijo treh igric: tekanje, žoga in vlečenje cunjice. Bi se radi pridružili telebajsastim debatam? Pripišite svoj komentar. Zadnje dni potekajo tri debate 1 in 2 in 3. Po, Laa Laa, Dipsy in Tinky Winky že nestrpno čakajo. "Hopa."

Ko ti dež spira živčke

Kar nekaj dni je bilo tako lepo toplo, da sem se že kar navadil pomladi. Odpraviva se s ta malim na dnevni sprehod. Ko prideva do gozda, pa začne deževati. Sprva kapljica sem ter tja, potem pa še kaj več. Sem mislim, da se je ta mali že zelo dobro naučil počasi "šetati". Ko je bilo malenkost bolj toplo, je imel jezik do tal. Danes pa je bilo pravo vreme zanj. Hladno, tako da sem kot kadilec izdihaval mrzel zrak. Ta mali je moral v vsako lužo skočiti in potem mi je na travniku začel še v krogu tekati, tako da sem deset-metrsko vrvico spustil, da se je do konca znorel. Danes je ponovno menjal dlako. Do sedaj je imel zimsko belo dlako, sedaj pa ima poletno črno. Ja, vem, umazan je kot kuga. Na "šranciru" mu je bilo zanimivih sto in ena stvar. Ob dežju očitno psi bistveno bolje vonjajo. Potem pa, ker sem ga očitno oviral z vrvico, jo je začel gristi, tako da ga sprva sploh nisem opazil. Je to delal za mojim hrbtom, zahrbtnež mali. Ko vidim, da dela neumnosti, sem pograbil palico iz tal in sem vrgel kolikor sem mogel naprej. Moko je s polno hitrostjo "šibal" za palico in potem to palico nosil skozi gozd in sicer tako, da me je nekajkrat "prižgal" po nogi. Čez čas sem pobral drugo palico in zgodbo ponovil. Tako da danes je aportiral, pa ne da je kakadujal, tudi to je počel, ampak da je nosil ta aport po celem gozdu. Nato sem ga moral še klicati kar nekajkrat zapored. Sem bil utrujen od službe in slabega vremena, tako da sem bil precej trmast. Psa sem v eni "rudni" odpoklical kar pet-krat zapored. Pa vedno je po tem, ko je prišel k meni, ponovno šel v dir. Jaz pa sem trmast in ga kličem k sebi, da mi ne zateguje vrvice. Tako je to, ko je dež mi pač malenkost delujejo "živčki".