Lahko

„Življenje je naporna reč.”

Pes se me doma drži kot klop, kamor koli grem. Ko sedem na stol, leže poleg mene. Ko vstanem, kljub temu da mislim, da spi, takoj vstane in je že za mano. Vzamem ležalnik, ležem, da bi malo podremal, pes leže zraven mene in tudi sam zaspi. Med mojim dremanjem in premetavanjem po trdem ležalniku, pes vstane, se prestavi za meter in zopet leže na drugi strani ležalnika. Išče pač najbolj hladen prostor. Za psa sem klop gostitelj, vse dokler ne pride na obisk kakšen otrok. Takrat pa je norenje, da je kar veselica. Otrokom dovolim, da pridejo k njemu zvečer, ko ni več vročine. Ko so otroci okrog njega, namreč Moko sploh nima mere, otroci pa prav tako ne. Zvečer pa lahko nori do onemoglosti, me ne moti. Moka malenkost zamotim, tako da otrok izgine izpred njegovega obzorja. Ko se skrije, reče: "Lahko." Takrat pa Moko brez premišljevanja takoj steče v smeri glasu. Večji je otrok, bolj je prebrisan, dlje ga Moko išče, vendar nikoli več kot kakšno minuto. Ko ga najde, ga otrok pohvali: "Bravo Moko," in ga poboža. To je zelo pomembno, ker dejansko je otrok psu skozi igro poveljeval z besedo 'lahko', pes pa je kljub zelo veliki lastni želji bil pohvaljen, tako da drugič išče še z večjim veseljem. Sva bila z Mokom zadaj za hišo in otrok se je domnevno skril nekje pred hišo. Tokrat iščeva skupaj, tako da je psu še bolj zanimivo. Preiščeva celo okolico in otroka nikjer. Moko sili v klet, pa ga jaz vztrajno nazaj kličem in ga vzpodbujam z: "Išči." Na koncu pa mi le kane, da se je verjetno otrok skril v klet. Pustim psa v klet, da išče po celotni kleti. Zopet psa kličem nazaj, ker tam se otrok že ni skril, saj ni nič drugega kot stopnišče. S psom preiščeva celotno klet in ne duha ne sluha o otroku. Pa pes večkrat sili proti stopnišču. "Pa bučko, tam ni nič," mu pravim. Pes še kar naprej sili in se končno s prednjimi nogami povzpne proti odprtini, ki je na drugi strani stopnišča, kjer je zemlja in majhno okno in kolikor se izkaže ravno dovolj prostora, da je tam bil skrit otrok. Psa dvignem, da spleže do okna in takrat slišim: "Bravo Moko." Jaz pa se udarim po čelu, češ kdo je sedaj bučko.

Kmečke radosti

„Moje kravice, pasejo lepo se.”

Med pohodi v hribovje srečujem ljudi, cel kup ljudi. Veliko se jih povsem razneži, ko vidi mojega psa, ki tako lepo caplja z mano. Ko srečam mimoidočega, takoj pripnem psa na povodec, kljub temu da pes ne kaže nikakršne agresije. Pač ravnam po načelu, da niso vsi ljubitelji psov, kot tudi jaz nisem ljubitelj kač in pajkov. Sicer jih z velikim veseljem pogledam, ne bi jih pa imel v postelji. Tako ne nadlegujem ljudi s psom in prav vidim, da se ljudje bolje počutijo, če je pes na povodcu in gre ob nogi. Sicer pa je to tudi mehanizem, ki ljudem podzavestno pove, da morda pa ni 'priden kuža' in ga je bolje pustiti pri miru. Tako dosežem, da pes do tujcev ni napadalen, je pa kljub temu zadržan. Sem srečal družino, gospo, gospoda in starejšega sina, ki so bili nad psom navdušeni, kot že zelo dolgo ne kdo drug. Gospod sprašuje na vse 'pretege', kot bi želel vse vedeti o njem. Od psa ne more pustiti pogleda, kot bi se zaljubil vanj.

„Pššššš. Opazujem.”

Čez pol minute pride še gospa, ki ponovno zre v psa, pa še sin, tako da na ozkem prehodu je bil pes pod določenim psihičnim pritiskom. Pa še vsi so 'bulili' psu v oči. Dokler so se pogovarjali z mano je bilo vse v redu, pes potrpežljivo čaka. Nato pa se gospod malenkost skloni do psa in reče: "Ja, kje si." Moko pa z najnižjim možnim tonom spusti glas: "Hmmmm." Gospod se je takoj zravnal, jaz pa sem psa nežno pohvalil: "Ja, ja, priden," v notranjosti pa sem žarel od veselja, kljub temu da je to bilo še zelo daleč od tega, da bi Moko resno zagrozil. Natanko takšnega psa želim, zelo prijaznega do ljudi, če je nekdo vsiljiv, pa naj nakaže, da z nama ni varno češenj zobati... Na vrhu hriba je čudovit razgled. To je vrhunec pasjega sprehoda. V daljavi mrgoli krav, ki pasejo travo v žgočem soncu. Moko postane in jih spokojno opazuje, vsak dan enako, najprej stoje, nato sede, kot bi se odprlo nebo in obsijalo z drevesi obdarjena hribovja, ki sramežljivo skrivajo prečudovito kotanjo, kjer struga reke biča skale in slapovi dodajo belino modro-oranžnemu lesketajočemu sapo jemajočemu sončnemu zahodu.