Hiter kot kuga

Od srednjega veka dalje so se pojavljale tri velike nadloge: kuga, lakota in vojna. Teh treh nadlog so se vsi zelo bali. V srednjeveški krščanski cerkvi so celo molili: "Kuge, lakote in vojne, reši nas o Gospod." V razvitih državah smo se rešili vseh treh, žal pa še vedno ne povsod po svetu. Če je pri lakoti in vojni jasno, kdo je sovražnik, pa pri kugi temu ni bilo tako. Srednjeveški prebivalci so mislili, da jih je kazen doletela zaradi grehov. Čez čas so ugotovili, da se širjene kuge da omejiti s sežiganjem vsega, kar je prišlo v stik z njo. Kugo dejansko prenašajo mikroorganizmi, ki se z vročino ognja uničijo. V tistem času, ko se je zvedelo, da se je v mestu pojavila kuga, so vsi bežali iz mesta daleč proč. Bežali pa so tudi okuženi. Zato se je kuga hitro širila na velike razdalje. Še dan danes je v uveljavi pregovor 'hiter kot kuga'. Kuga? Hiter kot kuga? Ali se vam že kaj sanja, kdo bi to lahko bil? Tinček pobalinček? Rusko: njet, njet... Eden in edini, Moko. Na vadbišču delava prostor v gibanju. Pes hodi ob nogi, na povelje leže in leži, vodnik pa 'šprancira' ravno naprej. Nato se vodnik obrne, počaka nekaj sekund in odpoklic psa. Dobro zadeva se ne sliši preveč komplicirano. Moko leži in čaka, se obrnem, ga pogledam v oči, kot Julia Roberts v filmu Pobegla nevesta in iskra preskoči, mali 'leti' brez odpoklica. Jaz pa moram: "Ne, ne, ne..." in psa ponovno na prostor. Dobro ponoviva vajo, grem, se obrnem in tokrat ga ne pogledam, počakam sekundo, dve in odpoklic. Ta mali je startal kot ameriški vojaški reaktivec s podmornice. V drobcu sekund je bil že pri meni. Jaz imam v mislih "eject, eject..." (ang. izstreli se) iz sedeža. Ne bo šlo... trk, nesreča. Moko z 90% hitrostjo zadane v mene. Ni se mogel ustaviti. Pa to je dobro in slabo. Dobro, ker je odpoklic brezhiben, slabo pa, ker je vajo izpeljal v stilu: "više nego je potrebno."

Provčki

„Pri enem letu.”

„Pri treh mesecih.”

Po koncu vadbe naših "velikih psov", pridejo malčki na vrsto. To so oni "provčki", iz prvega razreda. Tako smo vsaj v srednji šoli pravili prvošolcem, seveda mi četrtošolci napol odrasli, dejansko pa še vedno zelo zeleni, smo se počutili "nekaj več", ker smo mukotrpno pot že prehodili. Tokrat sem bil v vlogi motečega motilca. V vrsto smo se štirje postavili in kužki so morali slalom delati med nami. Naša naloga je bila, da pse čim bolj motimo, vendar z določenimi pogoji: stati smo morali bolj ali manj na mestu, psov se nismo smeli dotikati, jim dajati hrane ali jih strašiti. Bistvo je, da smo jih morali klicati k sebi, da bi se z nami igrali. Tole je za ta male kužke zelo velika skušnjava. Vem, kako težko je bilo mojemu mulcu, ko je bil v kužkovi vlogi, tako da sem mu v nos "klačil" klobaso, da sem ga malo pritegnil. No ne dobesedno. Mi štirje motilci smo včeraj kar tekmovali, kdo bo bolje pritegnil kužke. Ko so vajo kužki nekajkrat ponovili, smo se že smejali in napovedovali: "Ej, tale bo pa mala malica." Nato pride na vrsto kvadrat. Štirje motilci se postavijo v navidezni kvadrat. Kuža gre v sredino in sede. Motilci se po diagonali približamo na meter razdalje, "migec" pa mora sedeti. Se prav vidijo razlike med pasmami. Manjši psi se pogosto tega ustrašijo. Eni psi so igrivi in takoj pridejo k motilcu. Ovčarji pa so zelo radovedni. Ponavadi lepo sedijo, vendar "glava" dela in vrat se suče v vse smeri. Pravzaprav sem šele včeraj opazil, koliko je moj kuža napredoval od male šole. Z njim sem vsak dan, tako da napredka ne opazim, dokler ne dobim oprijemljive primerjave. Tem malim "mulčkom" resnično ne gre po glavi nič drugega kot skakanje, igranje in oh in sploh vse druga razen poslušanja gospodarja. Pa takšen je bil tudi moj pobalin, pa to je pri malčkih povsem normalno, saj so še vendar otroci. Je pa vodnike teh pobalinov prav zanimivo opazovati, kako jih kužki utrudijo. Ko sem jih gledal, sem opazil najpomembnejšo stvar in sicer šola ni namenjena učenju psov, ampak vodnikov.

Pressing

Pri košarki sta v osnovi dve obrambni strategiji. Prva je conska postavitev, kjer obrambni igralec brani prostor. Druga pa je t. i. pressing (pritisk), kjer obrambni igralci krijejo napadajoče in to precej na tesno, tako da so neprestano na meji prekrška. V takšnih razmerah so napadalci pod pritiskom in delajo napake. Zakaj sploh pišem o pritisku? Pes je v druščini drugih psov precej pod pritiskom. Psa na vadbišču med odlaganjem mika, da bi se poigral z drugim psom, pa to dejansko ne sme, ker mora lepo ležati. To je za energičnega psa tipa mojega migeca precej mučno. Sem razmišljal, kako bi jaz doma vadil s psom. Pes doma lepo odlaga. Se je sprijaznil, da mislim resno in da pač mora ležati. "Cartek" lepo leži in se dolgočasi. Kaj pa pritisk, ki je prisoten na vadbišču? Kaj Moko obožuje? Žoga seveda. Dam psa na prostor in zelo na rahlo recimo dva metra vržem žogo po tleh in predem vržem žogo, še enkrat rečem: "Prostor." Jaz sem med psom in žogo, ker je zelo velika verjetnost, da bo pes planil po žogi. V takšnem primeru mu ne dovolim, da gre po žogo, ampak zahtevam prostor. Torej sem psa spravil pod 'pressing'. Rad bi šel po žogo, pa mu ne dovolim. Podobno kot na vadbišču, bi rad norel z drugim psom, pa mu ne dovolim. Po nekaj sekundah skupaj tečeva po žogo, da ne bo dobil občutka, da mu jaz potem dovolim, da divja za nedovoljeno stvarjo. Med metanjem žoge, mi le-ta uide k sosedom. Ko grem po žogo k sosedom, pes vedno nori, se postavlja na ograjo, laja, cvili in podobno. Postavim psa na prostor in zapustim domače ozemlje. To je za psa precej mučno, ker v tem času je navajen protestirati. Na mene je pozoren kot železo na magnet. Povsem normalno je pričakovati, da ne bo ostal na prostoru, vendar jaz sem bolj trmast kot on in vztrajam, da leži. Za prvič delam samo nekaj sekund, nato vajo stopnjujem. Po vsaki takšni psihološko naporni vaji, obvezno še dodatno norim s psom, tako da mečem žogo, se loviva in vlečeva cunjo. Čez kakšen teden, bo verjetno Moko na pressing že hladen kot "špricer". Upam samo, da ne bo na odlaganju zaspal, kot sotrpinki na izvajanju izpita.

Zizniki in Jack Razparač

„Kaj piskaš ziznik mali?”

V šoli je profesor zelo rad komentiral politične dogodke. Sam je, kolikor se je videlo, navijal za eno politično opcijo. Ne bom sedaj razpredal za katero, ker to ni politični forum. Nasprotnikom je pravil, da so zizniki. Zizniki, mi začudeno? Ja zizniki so mali prašički, ki še zizajo, dojijo, pri mami pujsi. Lahko bi jim rekli tudi odojki, pa bi to lahko kdo razumel že kot kos mesa na krožniku. Zizniki pa so najprej mali, potem pa rastejo kot gobo po dežju. Če bi ljudje rasli s takšno hitrostjo kot prašički, bi v enem letu tehtali več kot 500 kg. Dobro dovolj je besed o politiki. Naj prašiči in politiki, nekateri pravijo, da je to eno in isto, lepo v miru "papcajo" iz svojega korita. No povsem po naključju, dejansko smo samo morali v trgovino, je k nam prišel 100 kg ziznik. Ni bil ravno tako zelo težak, velik pa je bil tako, kot še ziznika nisem videl. Mali pujs, je bil dejansko veliki pujs.

„Še po nogici dobiš.”

Ponavadi se v trgovinah dobi pol manjši, pa je takšen po besedah trgovke za male kužke, moj velikan pa mora imeti velikega pujsa. Dobro, sem podlegel argumentom trgovke in kupim velikega ziznika. Pa da vidimo, kako dolgo bo ta prašiček zdržal, preden bodo iz njega narejene krvavice. Moko je bil čisto nor, ko sem s prašičem zapiskal. Tega ubogega prašička je metal po zraku, se z njim kotalil, momljal, skratka veliko veselje. Dam zvečer psa v pesjak in na daleč slišim, kako ubogi prašiček spušča glasove iz tazadnje. In zjutraj? Prašiček brez glave in že preparan po trebuhu. Sem spraševal sosede, če je bi pri nas mesar. Pa pravijo, da je bil. In kako je mesarju ime? Pravijo, da Moko Razparač, baje po nekem Jacku Razparaču, ki se je učil na ljudeh.

Nas i Rusa ima 200 milijuna

Še iz rajne Jugoslavije je poznan srbski rek: "Nas i Rusa ima 200 milijuna" (Nas in Rusov je 200 milijonov). Rek pa želi poudariti, da je Rusija zaveznik in da se ne igrati z velikim bratom. Ali pa izjava Danny DeVita v filmu Dvojčka, ko ga brat dvojček v vlogi Arnolda Schwarzenegger reši pred 'gorilo': "Who messes with me messes with all my family." (Kdo se zaplete z mano, ima na grbi mojo celotno družino.) Ponovno sklicevanje na večjo avtoriteto. Pa da nadaljujem z zgodbo. Z Mokom sva skupaj težka 100 kg. Tako da z nama ni šale. Danes sem psa tehtal z domačo tehtnico, da sorazmerno s težo doziram ampule proti klopom. Najprej jaz stopim na tehtnico odčitam težo, nato v naročje dvignem psa in ponovim zgodbo, s to razliko, da mora nekdo drug odčitati težo na tehtnici, ker na srečo nimam tako dolgega vratu kot žirafa. Nato pa osnovnošolska matematika pove, koliko je pes težak. Komaj dam psa na tla, pes je težak kot svinec. Se že kar nekaj mesecev nisva tehtala, pa je vedno bil zelo nadležen z grizenjem, danes pa je bil miren kot "bubica". Tehtnica je pokazala, da se ta mali iz meseca v mesec redi, jaz pa iz meseca v mesec hujšam, če lahko rečem, da je 5 kg sploh hujšanje. Ja, ja, vem, dekleta bliža se poletje in bo treba pomarančasto kožo skriti, da se ne bo bohotila v kopalkah. "Jaz sem izkusil na lastni koži in govorim iz izkušen, da ta izdelek resnično pomaga. Izberite naravno terapijo Mokogon. To je pes Moko, ki te 'goni' po dolgih sprehodih." Sicer pa klopi že lezejo na veliko. Še sreča, da je ta mali, torej sem jaz veliki brat, če še niste razvozlali, bele barve in zelo hitro opazim, če je kakšna premikajoča črna pika. Sicer je najboljša 'terapija', da psa po sprehodu dobro počešete, saj klopi dolgodlakega psa ne ugriznejo takoj, ampak šele po dveh urah. Moram pa s klopi paziti, da češem na beli podlagi, da naslednjič ne napišem: "Midva z Mokom imava skupaj deset klopov."

Mokomania in Mokofobija

„Od mene ste odvisni?”

Na svetu obstaja nešteto fobij, to je podzavestnega strahu do nečesa, kar nas ne bi smelo biti strah. Na primer strah pred zaprtimi prostoril, klavstrofobija. Pa na primer strah pred pajki, temi ubogimi drobnimi živalcami, arahnofobija. Ali še bolj eksotičnimi dendrofobija, kot strah pred drevesi ali pa na primer aerofobija, strah pred vdihavanjem zraka. Ali pa na primer fobija, za katero večina moških trpi, taščofobija, strah pred taščo. Tole ta zadnjo sem si izmislil. Na eni strani obstajajo fobije, kot strah pred nečem običajnim, na drugi strani pa obstajajo manie. Mania pa je obsedenost, prevelika navdušenost od nečesa običajnega. Na primer med mladimi pogosto obstaja mania do glasbenih in filmskih zvezd. Sem pred nekaj dnevi povsem naklučno, ali mučno, gledal Ophra show, kjer ne moreš verjeti, kako je "raja" obsedena z glasbenimi idoli. Štirideset in več let stare babure hodijo na vse koncerte piskajočih glasbenikov, ki pokažejo svoj "ljubavni tepih" oz. poraščen trebušček in se prebijajo v zakolisje, da bi se lahko dotaknile piskača. Ko ga vidijo, padejo v manio, neko obsedeno stanje. Glede na komentarje v prispevku Zatišje pred nevihto vidim, da kar nekaj ljudi bere ta blog in ne samo to, da bere, ampak če nekaj dni zaradi zasedenosti ne utegnem nekaj neumnosti spisati, se že pojavljajo negodovanja, nestrpnosti, neučakanosti. Pa sedaj ne vem ali sem povzročil kakšno manio ali celo fobijo. Eni nestrpno čakajo, na novo zgodbo, ker so zasvojeni z novimi zgodbami, druge pa že obdeluje strah in se obremenjujejo s "to ni fer" variantami. E, moji dečki in deklice, gospodi in gospe, tovariši in tovarišice, nehajte že za božjo voljo jemati življenja tako zelo resno. Glede na moje znanje, oziroma neznanje o psih, sem jaz vedno bolj v precepu: "Vem, da nič ne vem." Ne boste nič zamudili, če boste kakšno neumnost spregledali. Sedaj pa se odrečite Mokomaniji in pojdite k migecu, globoko izdihnite in ga z nasmeškom pobožajte.

V pričakovanju Godota

„Koga čakamo? Godota?”

V srednji šoli pri predmetu slovenščina, smo morali "požreti" marsikatero literarno neumnost. Da se ne pogovarjamo o razni Antigoni in podobnih prvošolskih duhomornosti. Ena izmed najbolj odklopljenih zadev, kar se jih spomnim pa je knjižje delo V pričakovanju Godota, ponekod sem videl celo naslov Čakajoč Godota, ki mi je celo bolj všeč. In kaj se dogaja v tem knjižnem delu, dva "bedaka" čakata na Godota in sploh ne vesta ali bo prišel ali ne. In eden drugemu težita, kdaj bo prišel, če bo prišel in tako dalje. Prava mora. V redu, prideva na vadbišče in učiteljica reče, Igor ti greš odlagat, drugi vodnik in kuža pa gresta izvajati vaje. "Odlagat? Kaj pa je to?" Ta mali se mora vleči in ležati, dokler prvi pes izvaja vaje. Dobro, dam psa na prostor in pes leže. Koliko časa zdrži? Pa reci in piši dve debeli sekundi. Potem vidi, kako drug pes dela in bi on norel. Tako da sem ga moral vsakih nekaj sekund na tla "potunkati" - potisniti, ker ni želel ležati. Ta mali je bil čez čas že od samega ležanja oziroma pravilno vstajanja od ležanja precej izmučen. Jaz pa podzavestno postajal precej nejevolen. Pa moji stari "glideki" niso več tako gladko namazani, da bi se lahko tolikokrat prepognili. Jaz sem bil že precej nervozen, pes pa še najmanj desetkrat bolj, da so že kar iskre skakale od naju. Samo malo dlje bi skočila, pa bi oba eksplodirala. Tole je prava nočna mora za psa. Pa Moko je raketa, ki komaj čaka, da se bo izstrelila iz startnega položaja. Pa on mora ob vseh teh možnostih ležati in čakati. "Čakati na kaj?" "Na Godota." "Pa pride Godot?" "Pa kdo ve? Mogoče pa pride." "Oh, nehaj no že težit s tem Godotom. Jaz bi rad norel, pa moram ležati." Ta malemu ležanje ni bilo niti približno po godu. Preprosto ne ve, kaj je lastnika piknilo, da se je podal v takšno "norost". Tole bo šele veselica. Upam, da pride Godot, da naju reši muk in trpljenja.

Napetost gre po vrvici navzdol

„Ej, ti kva dogaja?”

Poln pozitivnega naboja se midva z velikim "migecom" odpraviva v šolo k "ta velikim psom". Novi obrazi ljudi, novi psi, nove vonjave, vse je novo. Pa da vidimo, koliko ti ta "veliki" znajo. Sedaj prvič vidim, da se vaje izvajajo v parih in ne več cela drhal na enkrat. Zakaj? "Priprava na izpit," slišim. Pa dobro. Gre prvi par na vadbišče. Eden posadi psa na leži, drugi lastnik pa, sedaj pa pazi, dela brez vrvice! Ko jaz to vidim, mene skoraj kap zadane. To so res "veliki" psi, ki že "svašta" znajo. Kolikor sem razvozlal, so bili že lani v osnovni šoli in so letos ponovno prišli, ker se pripravljajo na izpit B-BH. Torej sva midva prišla iz prve kmečke lige, kjer so bili telebajski, v Bundesligo med "profije". Tako da sem kar na debelo slino požiral, ko sem videl te velikane. V redu ni panike, greva na vadbišče. Najprej odlagava. Pes ni zdržal niti nekaj sekund. Pa tole gor in dol in gor in dol sem neprestano moral ponavljati, tako da je bil pes ves iz sebe. Pravi "pressing" Budeslige. Po recimo 15 minutah, ko je ta mali bil že ves iz sebe, greva midva delati. Jaz sem bil živčen kot da me bo kdo prebil na steno. Napet sem bil kot struna na kitari. Pes je bil popolnoma gluh, popolnoma nič me ni ubogal. Rečem poleg in namesto, da bi šel ob levi nogi, je po dveh korakih že bil na moji desni strani s hrbtom obrnjen povsem v desno. Za vsako takšno neumnost, ki so se vrstile kot štafeta eno za drugo, sem jaz iz sekunde v sekundo postajal bolj nestrpen. Vse skupaj je izgledalo kot polomija na sto kvadratov. Jaz sem že pihal kot bik, preden se zapodi v matadorja. Ko je učiteljica videla, da sem obupal, je vzela mojega psa, da vidi, kaj je narobe s ta malim in ga v manj kot sekundi spravila v popolni red. Če sem imel prej moralo na tleh, je sedaj bila globoko pod škornji. Torej pes sploh ni kriv. Vse kar lahko rečem je le, napetost gre po vrvici navzdol.