Mali tat

„Hej, Miško. Zakaj pa tale z roko maha?”

Po kakšnih dveh tednih sva zopet obiskala sodelavko, ki ima tibetanskega španjela. To sva storila zato, da se bo moj kuža čim bolj socializiral s psi. Če je ob zadnjem obisku bil moj kuža večji za prst, je bil sedaj že dvakrat večji. Prav osupljivo. Šele sedaj vidim, kako moj kuža hitro raste. Psa sta tekala eden za drugim, da se je kar kadilo za njima. Najprej je moj kuža bil spredaj, pa ga je na vso silo hotel španjelček vohati, tam ko psom precej diši, ljudem pa smrdi ko kuga. Nato se moj kuža ustavi, se obrne in zamenjala sta vloge. Sedaj moj kuža

„Jaz tat? To pač ne.”

lovi španjela. Nato moj kuža že malo grize in se postavlja pokonci. Tace da na njegov hrbet in začne se malce obojestransko grizljanje, vendar brez lajanja in večje agresivnosti. Čez čas se psa umirita in vsak zase začne ovohavati okolico. Tole seveda mojemu kužku ni bilo po godu, ker mu je hitro postalo dolg čas. Se odkobaca do španjela in mu pod zobe gleda, kaj grizlja. Španjelček je grizljal drevesno lubje, ko mu iz gobčka pade lubje, Moko hitro zgrabi in odnese stran. Pa tole še ni bilo vse. Se hitro vrne in zopet gleda pod zobe. Španjel je našel novo igračo in ko mu le-ta pade izpod zob Moko hitro zgrabi in že drugič odnese stran. In tako je moj kuža postal tat. "Delat se spravi lenoba lena. Da ne bo še policija k nam hodila."