Pred mano ni varno češenj zobati

Podnevi od časa do časa poskrbim, da pride kuža ob levo nogo. Nato ga z roko primem na hrbtu pri zadnjih tačkah in ga nežno potisnem navzdol in hkrati rečem sedi. Po tem seveda sledi en koš, pa ne poljubčkov, ampak pohval, božanj in "cartanja". Tako da kuža že dobro ve, da je sedi pač eno veliko veselje. Seveda cel dan nekajkrat to narediva, vedno pa mu pomagam s tem, da ga nežno potisnem proti tlem. Pa pride večer, ura pol devet, ko mora ta mali po risanki spat. No za enkrat še brez risanke. Dam mu posušen uhelj za povohati, tako da mu vzbudim pozornost. Seveda uhlji pokonci, rep sem ter tja, veselje je popolno. Pa si rečem, da vidimo, kaj smo se danes naučili, "Moko sedi". In eksplozija na tla. Pa tako je to, pes obvlada. Pa mu nežno iz gobčka vzamem uhelj in ponoviva vajo. Pa to sem spoznal, da ni bilo najbolj pametno. To je kot bi Dedek Mraz nazaj vzel darilo, ki ga je podaril. Ponoviva vajo in zopet eksplozija. Dam uhelj in pes z veliko hitrostjo daleč stran, se uleže in začne z glodanjem. Potem sem imel pol ure težavo, da sem psa ujel in dal psa v pesjak. Pa sem ustrelil kozla, psa sem tudi naučil, da pred mano ni varno češenj zobati.