Ta mali je en drekec pekec

„Vrvica, nova igrača, pa gristi ne smem.”

Že kakšen slab teden malce psa učim, da se ne boji povodca, tako da na rahlo trenirava hojo s povodcem. Za enkrat ne prakticiram ničesar zahtevnega, nič "poleg" ali kaj podobnega. Samo da gre na vrvici. V gobček 'naklačim' kakšno žogo, vrtno cel, palico ali kaj podobnega, samo da ne grize povodca. Pa sem danes zopet malenkost poskušal, pa ne vem, kaj mu je danes bilo. Povsem je ignoriral kakršnokoli igro. Na vse pretege je želel gristi povodec. Sem moral biti izredno potrpežljiv, da sem ga uspel zamotiti z žogo in drugimi pripomočki. Pa sem malenkost tuhtal, kako bi lahko ta igra postala zanimivejša. Seveda, pes mora biti vsaj malo utrujen, da ne bo tako tečnaril z grizenjem. Evoti, jaz se okrog devete zvečer prelevim v Maradono, nogometaša iz mojih otroških let, in začnem z dvema žogama brcati od ene ograje do druge. Psa s tem kar utrudim. Morda se sedaj preveč cenim, vendar ta mali je proti meni en drekec pekec. Preigram ga kadarkoli želim. Če mu slučajno uspe dobiti eno žogo, imam na rezervi drugo. Pa dva gola imam, tako da najprej z žogo k enem golu, ob zadetku gremo k drugemu. Potem seveda naenkrat pes obstane, ker je ta igra za 'začetnike' pretežka. In kaj sledi? Ja povodec vendar. Dva nula za mene. Najprej nogomet, sedaj pa še vrvica. Kuža pa tolažilno nagrado, en velik pisker osvežujoče vode.