Paparaci

„Jaz sem zbit?”

Ponoči je deževalo, tako da se je zrak precej ohladil. Zjutraj vstanem in si rečem, danes pa je pravi dan za prvi sprehod po ulici. Sosed bi rekel: "Vreme je". Psu dam ovratnico okrog vratu, pa se že odpraviva. Stopim nekaj korakov po ulici, se že za mano sliši glas: "Igor počakaj malo." In jaz tisti francoski: "Ja?" "Počakaj, da vidim psa. 'Mater', kako je zrasel." Nazadnje ga je od blizu videl, mislim da prvi ali drugi dan, ko je kuža prišel k hiši. In potem sva 10 minut bla bla, tako da je bil pes že malce nestrpen. "Ja Moko, greva zdaj." Zavijeva na travnik in od daleč zijala dol z balkona. Pri tretjih sosedih vidim, da iz garaže opazujejo to belo čudo...

„Igor, pa ti si še vedno utrujen? 'Luzer'.”

Pa kako se je meni sreča nasmehnila, tako svež dan. O svežina moja domovina. Super hladno pa sva zadela v polno. Posije sonce, pa sem mislil, da sem v kakšnem delovnem taborišču. Stopiva midva pod drevo, da si kuža malo oddahne. Pa kaj kuža ne potrebuje oddiha, bi kar nadaljeval s sprehodom. Vztrajam, da si odpočijeva. Če on ne potrebuje oddiha, ga potrebujem jaz. Sonce se za oblake skrije in midva obrat za 180 stopinj in se obrneva proti domu. Na ograji je naslonjena četrta soseda in nimaš kaj zopet bla bla. Vse zanima ta hitrorastoča goba. Se mi zdi, kot bi me paparaci oblegali, z okna, balkona, z ograje, iz garaže... še sreča, da nisem 'pahnjen' na zvezdništvo.