Kako majhen je svet

Najin sprehod po travnikih in travniških poteh med drugim vodi tudi enih dvesto metrov ob glavni cesti po pločniku. Na enkrat s pospešenim tempom avto mimo mene in na hitro zavre sicer na nasprotnem voznem pasu. Iz avta bosa prihiti gospa in maha, da naj počakam. Za njo s počasnejšim tempom prihaja še gospod. Sem že mislil, da sta kakšna tujca, pa si bom moral "jezik lamati", ko bom razlagal, kje mora zaviti na to in ono cesto. Ponavadi že imam 'srečo', da moram v moji polomljeni nemščini ali pa angleščini razlagati, da vse poti vodijo v Rim. Na moje lepo presenečenje, me gospa vpraša, če je ob meni švicarski ovčar. "Ja." Ne morem verjet, končno nekdo, ki pozna pasmo. "Si psa dobil od Slavi iz Ljubljane?" Začudeno: "Ja?" Smo že bliže resnici. "Si ti Igor?" Pa kdo sem jaz, da mene neznanci kličejo po imenu? "Ti pišeš blog?" "Ja." Saj ne vem, če sem še kaj pametnega povedal v tistih nekaj minutah, ko sta se mimogrede ustavila, sem bil v šoku, da me neznanci ogovorijo po imenu. Imata psičko švicarsko ovčarko iz prejšnjega legla iste vzrediteljice kot je moj Moko. Psička je že najmanj leto dni stara. Po vrhu imata še čivavo. Ne morem verjetni, kako je ta naš svet majhen. Se jima mudi, tako da sva pomahala v slovo. Za enkrat še Moko ne zna sam pomahati, tako da sem z njegovo tačko pomahal. Joj, kako sem jaz otročji.