Kralj na Betajnovi

„Si me našel, ha.”

Kuža je izumil številne trike. Eden je ta, da ko "izgine" izpred oči, da se nekje potepa. Ali je v garaži in išče kakšen čevelj, natikač, cokel, škorenj ali kakršnokoli obutev se pač da vtakniti v usta. Je pa prav posrečen, ko kakšen čeveljc najde, ga ucvre kolikor hitro more iz garaže in takrat že vem, da je našel prepovedan sad. Grem za njim počasi in pazljivo, da ga ne splašim in da mi ne zdivja v konjski dir. Se mu počasi približam, zadnje korake v nižji preži, že skoraj počep. Iz žepa izvlečem magični briketek in mu ga na razdalji kakšen meter vržem. Ko ta briketek začne gristi, mu vzamem čeveljc.

„Sedaj sem jaz na prestolu.”

Nekako imava dogovorjeno. Jaz tebi "papico", ti meni "šuheca". Grem v garažo, da vidim, od kje izvira vir pregreha. Aha, zopet je nekdo šel v garažo in ni zaprl vrat do stopnic, ki vodijo v stanovanje. Pa saj Moko ni nič kriv, če ga je premagala skušnjava. Pač dam čeveljc na nedostopno mesto in je problem rešen. Vsaj toliko časa, dokler ne bo tega čeveljca kdo snel in pozabil vrata zapreti. Potem bo zopet dirka. Med časom, ko jaz pospravljam Trnuljčicin čeveljc, ta mali že nekam "odcvre". Pa sedaj je verjetno že nekje na stopnicah. Ne smem malega izpred oči pustiti, ker potem hitro postane kralj na Betajnovi. Se hitro vzpenja po stopnicah, vse višje in višje po družbeni lestvici. Še sreča, da pride pastir zadaj in kralja odnese s stopnic.