Maratonec

Nestrpno vsakih pol ure gledam skoz okno, da bi že enkrat prenehalo deževati. Konec dežja. Spustim psa iz pesjaka in začne se dirka formule ena. Navdušenje, kot bi prišel iz zapora. Najprej tečem zraven njega. Nato mu izmenično mečem dve piskajoči žogi. Kuža se naveliča, sede in me gleda. Z ovratnico in povodcem greva na sprehod. Vedel sem, da bo danes prava preizkušnja. Po dežju imajo psi neizmerno veliko več energije kot ljudje. Sem precej presenečen, da je kuža lepo šel ob nogi. Prideva na travnik. Psa spustim iz povodca, vendar pes še kar sledi ob nogi. Stečem par metrov naprej in pes še kar ob nogi. Nato se podiva po travniku, jaz sprint koliko morem, ta mali za mano polna hitrost. Se ustavim, ker bom 'crknil', ta mali pa še nima dovolj. Ponovim to vajo enih desetkrat, pa ta mali še vedno poln energije. Kot megla se vlečem v eno smer, kuža pa se oddalji nekaj metrov. Jaz močno spremenim smer in kuža s polno hitrostjo v mojo smer. To ponovim nekajkrat, vendar Moko je pravi maratonec, vedno s polno hitrostjo v mojo smer. Prideva domov, pes poln energije, tako da mi je kar žogo nosil. Se pogovarjava s sosedom preko ograje in kuža še kar po svoje skače in teče okoli hiše. Če bom 'pogruntal', kako to energijo spraviti v hišno električno omrežje, bodo vse varovalke pregorele.