Za mojim hrbtom prileti 'medved'

Na travniku v škornjih skačem tako, da imam vse žuljave noge. Psu pa seveda nič, ima železne blazinice na nogah. Moko ovohava sem ter tja, skače in mi sledi, kam se bom napotil. Na enkrat uhlje pokonci in močno zarjove. To ni bil lajež, ampak je zarjovel, da sem mislil, da mu bo glasilke iz grla zabrisalo. Zgledalo je kot, da se je sam hudič prikazal. Proti nama šiba velika mrcina. Poganja se kot medved. Pa še rjav je bil. Bivol v obliki psa presenečen hrupa mojega psa se skoraj ustavi. Začne se previdno po polžje pomikati. Jaz mojega psa hitro na povodec. Enih petsto metrov vstran prisopiha lastnik mrcine in se dere za psom, kljub temu se nama pes počasi približa. Na srečo sta se samo ovohavala. Nato prisopiha lastnik in psa priveže na povodec. Potem pa tisti bla bla kako je pes oh in sploh. Pomembno je, da se psa nista stepla. Čeprav je ob navezu mrcina kazala znake agresivnosti, je moj pes ostal stabilen. Sicer je silil za njim, vendar sem kolikor sem mogel spremenil smer. Nekaj minut kasneje srečava še enega malega psa, tokrat navezanega na povodec. Sem mislil, mala malica. Psa se ovohavata samo po smrčku. Potem pa mali odrasel kuža pokaže zobe in zarenči. Moko je ostal stabilen, brez naježene dlake, lajanja ali kaj podobnega. Je pa seveda silil v smer psa. Igre konec, greva domov, dokler še imava cele zobe.