Tartufi

„'Črvek' si ti?”

Ne vem, od časa do časa psa nekaj piči, pa začne kopati luknjo. Najprej ovohava, kje je pravo mesto, nato nežno enkrat, dvakrat s taco po zemlji. Ponovno ovohava in nato izmenično koplje in voha. Čez čas se tempo začne stopnjevati v stilu desetkrat koplji enkrat ovohavaj. Sprva je hitrost kopanja starčka precej v letih, kasneje pa je hitrejši od zajca. Se uleže tako, da je trup zraven luknje, glava pa v luknji. Ovohava, raziskuje, se ne pusti motiti, ker je očitno nekaj noter v zemlji. Korak dva vstran od luknje, da se preveri ali je temperatura ta prava, ali pa je morda kakšna boljša razlaga, pa se mi sedaj ne

„Kdorkoli je že, se noče oglasiti.”

ljubi zlekniti na kolena in začeti kopati. Prepustim to veselje psu, da ne bodo sosedje rekli, da se z lopaticami in grabljicami v peskovniku igram. Ne vem pa, v čem je "štos", da se enkrat uleže v to skopano jamo, drugič pa samo zapusti jamo kot da se ne bi nič zgodilo. Niti ozre se ne za njo. Mogoče pa je zavohal tartufe. Sem mislil svinje kupiti, da bi jih učil tartufe iskati. Problem je samo, kako naj svinjo dam na povodec, da mi ne bo po vinogradu ušla. Bom raje ta malega naučil, da bo kaj našel. Če ga bom naučil, da bo kakšnega deževnika našel, bo za letos dovolj. Drugo leto pa bodo denarci s tartufi v žepe padali ali pa tudi ne.