Hormonska bomba

„Kako te bom zgrabil, pa še ne vem.”

Za kastracijo sem se odločil, ker je moj prejšnji pes dva tedna bil povsem odsoten v času gonitve. Dejansko je bil prava hormonska bomba, ki je v tem času povsem eksplodirala. Če sem obrnil hrbet, je ta mali, ki je res bil mali, za polovico Mokove višine, preplezal ograjo in švrk na ulico. Tako da sem ga po ulici lovil, ker je bil pač nagon preveč močan, da bi ga lahko zadržal.

„Saj ga držim. Daj mi no mir.”

Tako da sem ga moral imeti po dva tedna v pesjaku, za vsak slučaj, da mi ga avto ne povozi. V tem času je bil še posebno agresiven do sovrstnikov, kar je bil še en razlog, da je bil v tem času pod posebnim režimom. S kastracijo se naj bi rešilo kar nekaj potencialnih vedenjskih težav in zanjo sem se pravzaprav odločil že pred nakupom psa. Kaj pa bom s tem izgubil? Pes ne bo nikoli očka in kaj potem, saj jaz tudi nikoli ne bom možganski kirurg. Po operaciji je Moko kakšni dve uri ležal, potem pa je že bil na nogah. Ne želim, da pride do kakšnih pooperacijskih zapletov, zato ga peljem ven iz kleti izključno na povodcu. Ta mali bi že skakal in norel, vendar danes mu preprosto to ne pustim in pika. Ven ga peljem na malo potrebo, velike pa tako ne more opraviti, ker je od včeraj zvečer tešč in danes mora biti prav tako cel dan. Sem si vzel dva dni dopusta, tako da ga lahko peljem v miru 'lulati' in pa da poskrbim, da dovolj počiva, da ne bodo šivi počili. Priskrbel sem si kup revij, ležalnik v klet in že se 'izpopolnjujem'. Ste vedeli, da xxx vara svojega yyy moža? Saj ne. Ne berem takšnih zgodbic, sem premalo radoveden v tej smeri.