Iz oči v oči

„Kar oči so se mi zasvetile.”

Uglajene dame in gospodje pravijo, da je nevljudno, če se pogovarjaš z ljudmi in jih ne gledaš v oči. Bo že držalo, če dame in gospodje tako pravijo. Tako nekako zgleda, ko psa učim. Gospod lepi bi seveda gledal levo in desno, se oziral vsepovsod, samo moje očke mu niso simpatične. Ko rečem: "Sedi," me mora ta mali gledati v oči. Še bolj pomembno kot pri sedi je, da me gleda v oči, ko delava vajo poleg. Brez da bi gledal v oči, je ta vaja povsem neuporabna, ker bo prej ali slej kaj zavohal in bo vse drugo postalo bolj zanimivo kot pa moje očke. Mimogrede dame, jaz imam modre oči. Dobro nadaljujmo. Torej dam psa na sedi, stopim k njegovi desni nogi in poleg začneva izvajati šele, ko me ta mali pobalin gleda v očke. Rečem: "Poleg" in mali zraven mene 'zapujsa'. Moje očke niso nič posebnega, tako da hitro pogled usmeri kam drugam. Takoj ko me ne gleda v očke ponovim poleg in mali me zopet gleda. Od časa do časa ima kakšno posebno 'finto', tako da me sploh noče pogledati v oči. Takrat ga takoj dam na sedi in počakam, da se umiri. Šele ko se umiri nadaljujeva. Tole klobasasto klobaso sva danes prvič počela na travniku in sem bil zelo zadovoljen. Paziti moram le, da z očmi ne utripnem, ker potem hitro izgubi koncentracijo kot Julia Roberts v filmu Pobegla nevesta. Saj ne, ni panike, ta mali nikoli ne pobegne, ker za petimi ali šestimi koraki hoje, vedno sledi grizika.