Pralni praški ter pred in po pranju

„Pa saj že pridem no...”

Iz reklam o pralnih praških je polno zgodb o 'prej in potem'. Pred pranjem je takšna umazanija na oblekah, da bi jo najraje kar vrgli v smetnjak, po pranju pa takšna ostrina barv kot nova. Jutri bo 'moja mokola' stara 8 mesecev. Sem ravno danes zjutraj na sprehodu razmišljal, kako se je moj 'pesek' spremenil v dveh mesecih. Pri šestih je bil pravi 'rugec'. Ko sem ga na travniku spustil, niti približno ni želel priti k meni. Pridirjal je z vso hitrostjo, potem pa meter ali dva pred mano švrk v drugo smer. Ko sva se približala ribniku, je postal gluh, sploh se ni oziral na moje želje, da naj vendar ne skače v blatno kopel. Da se sploh ne pogovarjam, kako je divjal po grmovju za ptiči. Pri osmih mesecih je belinko sto-krat bolj priden in ubogljiv. Ko ga na sprehodu

„Sem že tu. Kje je 'basa?”

spustim in ga kadarkoli pokličem, prihiti z veliko hitrostjo, mu dam klobaso, velika mera pohvale in že je na poti novim dogodivščinam. Danes sem se večkrat psu skril v grmovje in potem štel, koliko sekund potrebuje, da sploh 'pogrunta', da me ni. V večini primerov ne več kot deset sekund in že 'šiba', koliko se le da, da me le najde. Vem, da je bilo zelo mukotrpno, ko sem psa od šestega do sedmega meseca na travniku imel izključno na deset metrskem povodcu, vendar mi ni žal. Tole se obrestuje po najvišji obrestni meri. Niti v najmanjši meri mi ni žal, da sem obiskoval malo šolo. Pa ne to, koliko se je pes naučil, ampak koliko je ostalo v mojih malih sivih celicah - ne veliko, ampak tisto kar je ostalo, je zabetonirano.