Ponavljanje do nezavesti

„Ne me za uhe vleč... ”

Ali veste, kaj je tole? aaaa aaaf aaff afff ffff Ne? Ne bo šlo? Tako smo se v srednji šoli učili tipkati na pisalni stroj. Roke položiš na tipkovnico in potem ponavljaš vaje iz knjige. Ponavljanje je dolgočasno do nezavesti, vendar je nujno, da se sistematično naučiš tipkati. Male šole je konec, vendar se po sobotah še vedno dobimo, kdor seveda želi, na pasjem vadbišču in potem vsak nekaj minut izvaja vaje. Grem jaz 'gor' s ta malim. Pa naredim 'vse živo': poleg, sedi, obrati, prostor, tek, in podobno, vse seveda precej na kavbojsko. Ko pridem z vadbišča, je rekla učiteljica, da to ni nič! "Same neumnosti boš psa naučil." Ko psa nekaj učiš, ga moraš nekaj dni učiti eno in isto. Torej samo nekaj korakov poleg in ne vse tiste akrobacije, ki sem jih jaz počel. Sedaj delam samo poleg in sicer trikrat na dan, zjutraj, opoldan in zvečer. To delam tako, da pes sede, grem k njemu k nogi in nato nekaj korakov, ne več kot pet in ga takoj pohvalim, ko dela v redu. Za nagrado se z griziko igrava. Tole rutinsko tipkanje ponoviva trikrat in je že dovolj za en obrok. Med prazniki je sedaj odlična priložnost, da sva več časa skupaj. Okrog poldneva vsak dan odrineva na pot in v eno smer po gozdu in travnikih eno uro puščava stopinje v snegu, da prideva do prečudovite jase, kjer imajo lovci mizo. Odložim nahrbtnik in psa na travniku treniram, vendar ne več kot pet minut. Po isti poti greva domov. Zvečer zopet ponoviva vajo. Nekako pa se mi zdi, da Moko preveč ne uživa v tej vaji, mi pogosto zeha. Upam, da ne bo padel v nezavest.