Mislim, da sem videl muco maco

„... kje si?”

„Muca...”

Danes bom pisal o mačkah, pa ne tistih na dveh nogah, ker tiste za Moka niso zanimive. Sosedje okrog in okrog imajo mačke. Seveda lepa slovenska navada je, da so sve te mačke spuščene in lepo po vseh vrtovih puščajo svoje kakce. Malenkost je izjema pri nas. Od kar imamo belega hitro-dirkača, še nisem opazil mačke pri nas. Očitno mačke vedo, da z Mokom ni dobro češenj zobati. Pa saj ne, da bi bil moj pes tako grozen, vendar velika bela pojava naredi svoje. Ko Moko zagleda mačko na drugi strani ograje,

„Tukaj...”

z vso hitrostjo leti za ograji in mačka seveda v dir, čeprav ji nič ne grozi. Mali pa seveda dirja, ker vse kar se premika, je preprosto plen. V takšnih trenutkih vedno odpokličem psa, saj se mi zdi, da je izredno dobra vaja za višjo stopnjo odpoklica. Ko pride k meni, mu dam nagrado, pohvala in ga pustim, da gre ponovno k ograji. Če začne lajati, ga ponovno odpokličem in ga zamotim z igro, ker ne želim, da mi laja na vsako mačko, kot 'prepotentni ded', ki mora za vsako dvonožno mačko žvižgati. Pri vseh teh mačkah, pa je ena mačka prav posebna. Ne boji se nikogar, verjetno je brez ene same slabe izkušnje. Pride in sede k ograji. Moko skače levo in desno, laja, mačka pa nič, sedi, potem pa se leno odpravi na pohod ob ograji. Nimaš boljšega trenutka kot da Moka odpokličem večkrat in večkrat v nekaj minutah vadiva. Moko bi lahko kot ptiček v kletki iz risanke rekel: "Mislim, da sem videl muco maco."