Dinozaver in slovenska dama

„Oblizujem se. Še malo vode prosim.”

Ko se svežo zaljubljena mož in žena zjutraj zbudita, je dama lačna. Tako reče svojemu možu: "Srček, mi prineseš zajtrk v posteljo." "Ja, draga takoj." No tako je vsaj videti v kakšno črno belem filmu, od kar pa je zadnjih 20 let tehnika na TV barvna, pa je takšne prizore težje zaslediti. Nekako se govori, da imata slovenska dama in dinozaver nekaj skupnega. Kaj nekaj?

„Ni slajšega kot zajtrk v posteljo.”

Oboje je namreč že izumrlo. Kaj ima ta dunajska šola lepega vedenja z mojim psom? Praktično skoraj nič, razen tega, da se moj kuža obnaša pri jesti kot car. Ko je kuža prišel prvi dan k hiši, je tako gospoško legel na ležalnik, dvignjena glava in gospoštvo se je začelo. Od takrat dalje opažam, da pes praktično vedno oziroma skoraj vedno jé leže. Jaz v vlogi ustrežljivega gospodiča, brketojedec v vlogi dame. Prinesem brikete, jih dam na tla. Gospodič pride povoha, stoje vzame eno briketo, nato pa leže. Preostali obrok jé leže. Od časa do časa vstane, dva koraka do vode, po gospoško posrka vodo in ponovno leže k posodi. No teh postopkov ležanja pa je več. Na primer najpogostejši je ta, da leže tako, da ima med sprednjima tačkama posodo s hrano. Se pa povsem zgodi, da je posoda postrani. Sedaj še samo čakam, da reče: "Dragi, še malo vode prosim."