Ko pes spusti dušo

„An ban, pet podgan, štiri miši...”

Vso tekanje in dirkanje doma za žogo, je povsem dovolj za prvo rundo boksarkega dvoboja. Ko se boksar usede na svoj stolček in pomočnik malo z brisačo popiha, je to dovolj, da se borba nadaljuje. Razni travniki in podobni tereni so samo ogrevanje za nek normalen sprehod. Travnik? Nima dovolj, greva v mesto. Pri vsakem prehodu za pešce, ga dam sesti in po prečkanju ponovno, tako da mi ne bo ušel kdaj na cesto, ko bo brez povodca. Na pločniku daje znake umirjenosti, ne sili levo, ne sili desno, ne zaostaja, ne prehiteva. Zavijeva v eno stransko ulico in srečava mladega labradorca. Ta maladva skačeta kot nora, skratka igra takšna, da sem se še jaz s povodcem razgibal. Greva naprej po ulici. In pri hiši srečava še enega mladega psa,

„Haaaa, šššššš...”

sicer mešančka, vendar nič manj živega. Ponovno igra in še enkrat igra. V tem času pa po drugi strani ulice pride ta isti labradorec, ki sva ga prej srečala in tokrat trio. Psa spustim s povodca, da lahko malo zadiham, trio pa dir v norenje, skakanje, rahlo grizenje, lovljenje, dirkanje zdaj v eno zdaj v drugo stran. Jaz pa sem pošteno očesa natreniral. Čas je minil, kot bi trenil z očesom in debela ura je hitro natekla. Noč je padla na čudovito igro in čas je, da greva domov. Prvič od kar je belinko pri meni, ko sva se vrnila s sprehoda, se je ulegel in dihal, da je pljuča 'ven in not metalo'. Danes zjutraj grem k belinku, da vidim, kako je utrujen. Šment, pa ta malemu se sploh ne pozna, da je včeraj 'dušo spustil'.