Kako spraviti psa v pesjak?

„Uhico dobil, tralala. Papal, hopsasa.”

Otroci norijo na ulici, žogajo, skačejo, se lovijo in podobno. Potem pa na enkrat pokliče mati ali pa oče: "Takoj domov." Potem pa slišiš tisto prosjačenje: "Samo še pet minut." In starš: "Ne, takoj domov." Kako tole deluje moreče, otroci bi še radi noreli, pa morajo domov. Večkrat se zgodi, da se otroci pač ne odzovejo takoj, ker je pač bistveno bolj prijetno skakati po ulici, kot pa se odzvati na klic. Torej potrebna je neka motivacija. Če bi mama rekla: "Moj ljubi sinček, pridi domov, imam sadno kupo," bi verjetno sinček pobalinček stekel domov. Sem razmišljal, kako naj zvečer, ko že pade noč, Moka spravim v pesjak brez prisile. Najprej sem ga spravljal s prisilo in sicer tako, da sem ga poklical k sebi, mu dal klobasico, ga prijel za ovratnico in ga bolj ali manj nežno vlekel v pesjak. Pa pes ni neumen, ko sem to akcijo izvedel nekaj dni zapored, je točno vedel, da moje približevanju pesjaku, pomeni, da ga bom dal v pesjak in tako ni hotel priti k meni. Malce razmišljam, kaj pes izredno rad počne in eto ideja: uhice jé. Torej vse kar moram narediti je, da mu uhico dam v pesjaku. Po dveh tednih pa je zgodba takšna, grem v klet, ta mali za mano, vzamem tretjino uhice, mu jo dam poduhati in rečem: "Moko uhica." Ko stopiva iz kleti, ta mali direktno drvi proti pesjaku, ko se na dva metra približa pesjaku še rečem: "Moko not." In to je to, dam uhico, ga pohvalim: "Priden not", se na hitro 'pocartava' in odidem. Pes pa z veseljem začne pojedino.