Joga in dolga 'surla'

„Jaz sem sproščen, umirjen...”

Pred nekaj leti sem na televiziji gledal oddajo tipa skrita kamera. V sobi so bili učitelj joge in približno deset učencev. Učenci in učitelj sedijo po turško, lepo sproščeni, delajo dihalne vaje in nekako zgleda, da je vse idilično za sprostitev. Učitelj lepo nežno in umirjeno pravi: "Počasi vdihnite, izdihnite... prepustite se miru, ne pustite, da bi vas karkoli motilo. Vse je lepo mirno, vdihnite, izdihnite. Nikoli se ne sme zgoditi, da bi vas karkoli in kdorkoli spravil v slabo voljo." Nato pa zunaj začne z vso silo brneti vrtalni stroj. Nepopisen hrup, sproščujoča tišina je izginila v hipu. Učitelj vstane povsem besen, odpre okno in se začne dreti,

„Kaj? Zmeden. Začuden. Kaj dogaja?”

kot bi se mu malo pripeljalo, zmerjati ubogega delavca, naj že enkrat ugasne brneč stroj. Učitelj je seveda igral v skriti kameri, učencem pa se je spremljal odziv. Vsi učenci so bili zaprepaščeni, pred minuto je govoril, da jih nič ne sme spraviti s tira, sedaj pa je 'popenil'. Prav v spominu so mi ostale te dolge, začudene 'surle' (obrazi). In kaj ima pasja zgodba z jogo? Zelo preprosto. Ko je moj Moko doma in ga nihče ne moti, je zelo podoben jogi v miru. Dela vse, kar mu rečem, sede, leže in vse kar pač želim, da naredi. Ko greva pa po cesti ali pa v mali šoli na vadbišču, je podobno kot v času vrtalnega stroja: zelo težko se je zbrati. Vodnik psa, pa mora ohraniti mirne živce in miriti psa. Če mu ne uspe, lahko tudi pes dobi dolgo 'surlo'.