Mimohod in Pobesneli Maks

„'baso daj, ti rečem.”

Zanesljivo se spomnite kakšnega filma, kjer sta mož in žena v restavraciji pri kosilu. Žena na dolgo in široko razlaga to in ono zgodbo, mož pa lepo pridno prikimava. V tem trenutku pa gre mimo mize brhko dekle v mini krilcu in v večjem V-izrezu. Možu podzavestno uide pogled na svetlikajoči očesom prijetno sproščujoč predmet. Žena pa vsa besna in mu 'prisoli' klofuto. Mož je tako v trenutku prisoten in priseben. V podobnem stilu sem razmišljal, kako naj psa zamotim, ko greva po ulici in prideva do križišča, ko na levi strani v laježu za ograjo teče pes, zadaj na desni se malemu 'baterijeku' vključijo baterije, spredaj na desni za ograjo pa je "Pobesneli Maks". Ta del sprehoda je moj Moko povsem odsoten, ne ve ali naj gleda tekača na levi, brnečo baterijo zadaj desno ali na desno spredaj po prsih tolkajočega heroja. Tako mi sili levo, se obrača nazaj, sili desno, ves zmeden ne ve, katera 'gospodična' ima krajše mini krilce. Jaz v vlogi stroge žene, iščem nek pripomoček, ki bi bil enakovreden možu dodeljeni klofuti. Razmišljam jaz in brskam in brskam ter pade ena drobcena ideja. Ko se približava noremu trikotniku, jaz iz žepa vzamem košček klobasice. Še preden pes postane nemiren, mu pred gobček pomolim košček, vendar mu je ne dam, ampak jo držim v roki. Tako levo, spredaj, zadaj pobesnelo 'drenje', moj kuža pa sledi klobasici. Mu dam klobasico, po enih desetih metrih. Nato hitro z roko 'šibnem' po drug košček in ponoviva vajo. Tako lepo mirno brez divjanja, in z lepim vedenjem, greva mimo pobesnelih divjakov. Nauk zgodbe: 'Ni vse v klofutah, treba je dati mesó.'