Šteje le na tujem terenu

„Tako daleč sem...”

Moj prejšnji pes je izredno lepo ubogal, ko sva bila doma na domačem terenu. Takrat sem mislil, da je moj pes alfa in omega, ker zna sesti, leči, pride na odpoklic in še sto drugih drobnarij. Ko sva šla na sprehod, pa ob srečanju z drugim psom, je postal precej agresiven. Če se je kateri pes preveč približal, je znal tudi ugrizniti. Šele sedaj z obiskom male pasje šole z Mokom vem, da moj prejšnji pes praktično ni nič znal. Kajti pasje znanje in obnašanje štele le na tujem terenu. Doma namreč ni nobenih ovir v obliki vonjav, slišnih in vidnih dražljajev. Na tujem terenu pa je motečih dejavnikov na stotine. To je podobno, kot bi voznik avtomobila znal avto voziti po domačem dvorišču. Pa je zaradi tega že dober voznik? Ravno v tem vidim bistvo male šole, da se pes navadi tujega terena in drugih psov. V nasprotnem, se bo obnašal kot v pesmi "Who left the dog out?" (Kdo je spustil psa?). Prav zanimivo se mi zdi, da je Moko vaje kot so sedi in prostor znal že pri treh, štirih mesecih in jih doma delal brezhibno. Sedaj po nekaj obiskih male šole, je na tuje dražljaje toliko navajen, da sede, če je le klobasica v bližini. Dokler pes tujega okolja ni navajen, pa nobena klobasica ne bo pomagala, ker je dražljaj tujega psa bistveno premočan. Pa še tole. Zakaj se izpit za vodnika psa opravlja na pasjem vadbišču in ne doma na domačem terenu? Iz enakega razloga, kot se opravlja izpit za avtomobil v mestu in ne po domačem dvorišču.