Najprej previdno, potem zanesljivo

„Da se malo obliznem, 'snegec' moj.”

"...bela snežinka, ki pada, glej, prvi sneg. Sneg je, glej zunaj sneg je, morda se spomniš še enkrat na me..." in tako dalje v celotno romantiko sneženja. Psa zjutraj kot v vsakodnevnem ritmu spustim iz pesjaka. Moko prvič vidi sneg. Nežno, povsem nežno stopica po snegu in ovohava. Sploh ne preneha ovohavati. Nikjer nobenih stopinj mačk v snegu ali kaj podobnega, tako da sklepam, da pes preprosto ovohava sneg. Tole ovohavanje je kar nekaj časa trajalo. Skočim jaz v klet po narezane uhice. Ko se vrnem, je okoli hiše eno veliko divjanje. Moko je spoznal, da je sneg en velik užitek, tako da je divjanje po snegu prava zabava. Samo stopim malce na stran, da bi ob silni hitrosti in kroženju okoli hiše ne bil deležen kakšnega trka s super hitrim reaktivcem. Ni samo zabavno tekati po snegu, predvsem je zabavno gledati to divjanje. Potem pa po ustaljenem urniku narediva nekaj hitrih vaj tipa sedi, prostor in podobno. Mali se uleže v sneg, se mi zdi, da prej uživa kot bi ga motilo. Vaja poleg pa dela malo težav, 'snegec' spodaj je le privlačen in ga je vredno ovohavati. Malo sem jaz trmast, tako da ga motiviram s papico in motivacija se povrne. Da ga ne mučim preveč v novi veselo-igri, ga ponovno spustim s povodca in se prepustim 'romantičnemu' doživetju: "Padel je prvi sneg, pobelil sosednji breg..."