Lula kot baba

S psom se igrava in kot vsakega ded'ca tudi njega pokliče narava. Kje pa ste videli, da bi ded'ci šli na WC. Pogledamo na levo, pogledamo na desno, pogledamo naprej, pogledamo nazaj in če je zrak čist, zalijemo marjetice. Vsaj tako je bilo, dokler še ni bilo sosedov na balkonih. Pa daj ta mali pokaži, da si 'ded'c od fare'. Kaj? Pes počepne in lužica se veča. Sem se spomnil, je pred nekaj meseci rekla daljna soseda, če je moj pes še baba. "Kaj baba, moj pes je kuža, moški, ima pimpeka," začudeno pogledujem proti izrečenim besedam. Na glas seveda nisem tako rekel, da ne bi mislila, da sem z Lune padel. Nadaljuje: "Prvih nekaj mesecev, pes počepne pri 'zalivanju', tako kot naredijo psice. Torej rečemo, da je pes še vedno baba." Pa res, prav zanimivo, moj pes je še vedno baba. Ko bo pa veliki, pa po nogo dvignil in vse ciprese do vrha pomočil, tako da se bodo iz bujnega zelenja pozlatile. Sem zadnjič videl psa, precej majhnega, jaz jim pravim 'baterijeki', ker se derejo v tri dni kot bi bili na baterije gnani. Baterijek se postavi pred zidano ograjo in z zadnjima nogama dobesedno spleže po steni, s prednjima pa na cesti. In kaj ta mali počne, steber zalije tam, kjer ga z običajnim manevrom zalijejo planšarji. Kakšno temo sem danes načel. Mi že kruli po želodcu, bo treba lakoto potešiti.